Že tretjič smo se vprašali – zakaj ljudje potujemo tako, kot potujemo?

Rezultati tretje izvedbe raziskave Analiza odnosa, motivov, vrednot in navad za mobilnostne navade v Sloveniji v letu 2024

Predstavljamo rezultate tretje izvedbe raziskave o potovalnih navadah v Sloveniji, ki kaže, za katere načine mobilnosti se ljudje v letu 2024 odločajo pri opravljanju vsakodnevnih poti in zakaj. Pri tem so v ospredju predvsem poti na kratkih razdaljah, do pet kilometrov, kjer je največja možnost za izbiro aktivnega načina mobilnosti. Rezultati so zlasti zanimivi v primerjavi s predhodnima raziskavama iz leta 2020 in 2022.

V raziskavi Zakaj ljudje potujejo tako, kot potujejo, so strokovnjaki preučevali, kako na odločitve o potovanjih vplivajo vrednote, motivi in vsakodnevne navade. V raziskavo je bilo vključenih več kot 2200 ljudi, različnih starosti, izobrazbe in kraja bivanja, kar predstavlja reprezentativen vzorec slovenskega prebivalstva. Spletno anketno raziskavo je izvedla Ninamedia spomladi 2024 v okviru projekta LIFE IP CARE4CLIMATE.

Uporaba avtomobila narasla zlasti pri družinah z mladoletnimi otroki

Raziskava kaže, da se potovalne navade ljudi v Sloveniji ne spreminjajo drastično. Potovalne navade so se v letu 2024 deloma vrnile na raven iz leta 2020, ko je bilo še vedno veliko vsakdanjih poti v šolo, službo in po opravkih, opravljenih z avtomobilom.

Leto 2022, ki so ga zaznamovale posledice pandemije COVID-19, je sicer prineslo opazne, a očitno kratkoročne spremembe v povečani izbiri hoje in manjši uporabi javnega prevoza za vsakdanje poti. V letu 2024 pa so se stališča do potovalnih navad vrnila na stanje pred epidemijo predvsem v enem segmentu prebivalstva. Pri družinah z mladoletnimi otroki, ki so v 2022 več pešačile zaradi epidemioloških ukrepov, se je v letu 2024 vidno povečala uporaba avtomobila zaradi praktičnih vidikov, kot so usklajevanje družinskih rutin in več obveznosti. S tem se povečujejo izpusti in povečujejo vrzeli pri doseganju ciljev trajnostne mobilnosti.

Da bi lahko ljudi spodbudili k temu, da več vsakdanjih poti opravijo peš ali s kolesom, nas je zanimalo, zakaj razvijejo določene potovalne navade in pod kakšnimi pogoji bi jih bili pripravljeni spremeniti.

Najpogosteje z avtomobilom, več tudi s kolesom 

Polovica vprašanih vsak dan uporablja osebni avtomobil za poti, kot so vožnja v službo, šolo, trgovino ali na obiske k prijateljem. To pomeni, da se 7-krat več ljudi na vsakodnevne opravke odpelje z avtomobilom kot s kolesom, peš ali z javnim prevozom skupaj.

7-krat več ljudi za vsakodnevne opravke uporabi avtomobil, v primerjavi z drugimi prevoznimi sredstvi.

To se ni bistveno spremenilo od leta 2020, se je pa v letu 2024 zmanjšal delež tistih, ki so avtomobil uporabljali redkeje – enkrat do dvakrat tedensko. S kolesom, skiroji ali rolko je graf pogostosti uporabe obraten – slaba desetina je takih, ki kolesarijo vsak (delovni) dan, trikrat več jih kolesari manj kot enkrat na teden. Tretjina vprašanih niti ne kolesari, niti ne uporablja skiroja ali rolke.

Graf 1: Pogostost uporabe osebnega avtomobila in kolesa, skiroja ali rolke za vsakdanje poti.

Avtomobil večina anketiranih najpogosteje izbere z namenom opravljanja velikih nakupov in spremljanja otrok na poti v vrtec ali šolo. Razdalje poti po večjih nakupih so razmeroma daljše, na kratkih razdaljah, do 2 km, pa takšno pot z a avtomobilom opravi tretjina anketiranih. Poti v vrtec ali šolo so sicer za ljudi različno dolge, a za tri četrtine krajše od 5 km, oziroma za skoraj dve četrtini anketiranih krajše od 2 km.

Graf 2: Izbira načina mobilnosti za različne poti glede na aktivnost, ki jo vprašani opravljajo vsak dan ali večkrat tedensko ali večkrat mesečno.

V primerjavi z raziskavami iz preteklih let je sicer spremljanja otrok z avtomobilom nekoliko manj, se je pa v 2024 povzpel po lestvici najpogostejših razlogov za izbiro avtomobila. Študije pri tem kažejo, da so skupine, ki opravljajo več skrbstvenih nalog in imajo tako tekom dneva več ciljev in ne samo poti od točke A do točke B, pogosto spregledane pri načrtovanju prometa in je zato zanje še toliko težje preiti na trajnostne načine mobilnosti.

V preteklih raziskavah je poleg velikih nakupov prednjačila izbira vožnje z avtomobilom za službene opravke. Ta namen je v tokratni raziskavi zasedel tretje mesto, delež poti za službene opravke z avtomobilom pa se je glede na rezultate prve raziskave iz leta 2020 zmanjšal za skoraj petino. To lahko najbrž med drugim pripišemo tudi vse bolj uveljavljenemu delu na daljavo.

Na drugi strani pa so za spodbujanje kolesarjenja v službo ali po službenih opravkih v Sloveniji potekale že t ri uspešne nacionalne kampanje Polni zagona kolesarimo v službo, ki se ji je pridružilo že več kot 3000 kolesarjev in več kot 50 delodajalcev. Ali bo zato v naslednji ponovitvi poti z avtomobilom na službene opravke še manj?

Graf 3: Delež anketiranih, ki za vsakdanje poti uporabijo avtomobil, glede na razdaljo na izbrano dejavnost.

S kolesom se največ anketiranih odpravi na prostočasne dejavnosti ali športne aktivnosti, nekaj tudi na obisk k prijateljem oziroma z namenom druženja. Te razdalje so za večino anketiranih kolesarjev v povprečju krajše od 5 km.

Največji delež anketiranih hodi peš na poti na športne ali prostočasne aktivnosti, teh je četrtina. Za te so pripravljeni prehoditi do 3 kilometre. Tretjina anketiranih pešači tudi do manjših opravkov (manjši nakupi, obisk banke, pošte), pri tem je povprečna razdalja, ki so jo pripravljeni prehoditi okrog 1,5 kilometra ali 18 minut. Z večanjem razdalje upada delež tistih, ki gredo po manjših opravkih peš in raste delež tistih, ki za to opravilo uporabljajo avtomobil.

Z avtobusom ali vlakom se največ, četrtina, anketiranih odpravi na pot v šolo ali na fakulteto. Za več kot polovico je ta pot daljša od 10 km.

Slika 1: Tri aktivnosti, do katerih anketirani najpogosteje potujejo z izbranim načinom prevoza. 

Z avtomobilom zaradi slabega vremena in hitre poti

Med razlogi za uporabo avtomobila namesto kolesarjenja ali pešačenja anketirani navajajo, da tako potujejo predvsem kadar je slabo vreme in ker je to najhitrejši način prevoza. Razlogi se v primerjavi s preteklima raziskavama leta 2020 in 2022 niso spremenili in ostajajo enaki. Pri tem kot glavni razlog za neuporabo kolesa za vsakodnevne poti navajajo neprimernost infrastrukture (kolesarskih stez) in ne vremenskih razmer ali počasnost potovanja.

Glede na investicije pristojnih ministrstev v zadnjih letih in gradnjo stotine kilometrov novi kolesarskih poti, se kaže potreba tudi po ukrepih, ki omejujejo motorni promet. Podatki in izkušnje uspešnih praks kažejo, da je za spremembe potovalnih navad ljudi potrebno uvajati hkrati tako ukrepe za izboljšanje alternativnih prevoznih sredstev (t. i. korenčki), kot tudi ukrepe, ki omejujejo avtomobile (t. i. palice). Med slednje štejemo ukrepe, ki zmanjšujejo udobnost vožnje z avtomobilom npr. oženje pasov za avtomobile, zniževanje hitrosti, sistem enosmernih ulic, plačljivo parkiranje ali odsotnost parkirišč na cilju ipd.

Takšen primer sta na primer Šolska ulica, kjer se z vrsto ukrepi zagotavlja večjo varnost otrok in spodbuja aktivno in samostojno hojo v šolo (Medvode) in poenotenje hitrosti motornih vozil na širšem mestnem območju v Trbovljah za izboljšanje prometne varnosti za vse udeležence v prometu (Furam 30).

Slika 2: Prikaz ureditve šolske ulice v Medvodah.
Slika 3: Spremenjena prometna ureditev šolske ulice pred OŠ Medvode. Foto: Tit Košir. Slika
4: Prikaz območja uvajanja cone 30 v Trbovljah.
Slika 5: Spremenjen prometni režim na enem delu območja v Trbovljah. Foto: M. Kirn

Največ ljudi, ki avtomobila na kratke razdalje ne uporablja, ga tudi nima.

Tisti, ki avtomobila ne uporabljajo ali pa redko uporabljajo, kot glavni razlog navajajo, da svojega avtomobila nimajo. Ta razlog je prvič v vrhu v primerjavi s preteklima raziskavama. V raziskavi 2022 je bil prevladujoč razlog, da raje uporabljajo kolo, v 2020 pa, da raje hodijo peš.

Tisti, ki za svoje vsakodnevne poti najpogosteje uporabijo avtomobil, tega ne počnejo, ker bi avto dojemali kot statusni simbol.

Graf 4: Razlogi, zakaj vprašani uporabljajo osebni avtomobil namesto, da hodijo peš. Odgovarjajo tisti, ki uporabljajo avtomobil kot način potovanja.

Če bi lahko, bi izbrali javni prevoz

Če anketirani ne bi imeli omejitev, bi tri četrtine anketiranih poti raje opravilo z vlakom ali avtobusom ter peš, dve tretjini pa s kolesom.

Tisti, ki za svoje vsakodnevne poti večinoma uporabljajo avtomobil, bi bili pripravljeni te poti opravljati s kolesom ali skirojem, če bi se izboljšala (kolesarska) infrastruktura, da bi bile poti bolj varne in bi bile na cilju varne kolesarnice za shranjevanje kolesa ali skiroja.

Ključni razlogi, zakaj vsakodnevnih poti ljudje že danes ne opravljajo s kolesom, ostajajo isti že od prve raziskave leta 2020. To je presenetljivo, saj se je v vmesnem času v številnih občinah izvedlo ogromno investicij v razvoj in izboljšanje kolesarske infrastrukture ter izboljšanje pogojev za kolesarjenje. Kot razlog, zakaj poti že danes ne opravljajo s kolesom, skirojem ali rolko, izpostavljajo neustreznost (kolesarske) infrastrukture, veliko porabo časa s tovrstnimi načini zaradi številnih obveznosti ter nevarnost zaradi prometa na poti.

Graf 5: Razlogi, zakaj anketirani za opravljanje poti ne uporabijo kolesa/skiroja/rolke večkrat. Odgovarjajo tisti, ki način mobilnosti uporabljajo redko ali nikoli.

Anketirani bi bili pripravljeni poti z avtomobilom nadomestiti s hojo, če bi v primeru zdravstvenih težav morali več hoditi, če bi bila prevelika prometna gneča ali bolj varni ali udobni pogoji za pešačenje. Motivi za spremembo potovalnih navad se od prve raziskave niso bistveno spremenili.

Potovalne navade se razvijajo že v otroštvu

Z avtomobilom vsak 2 od 3 anketiranih spremlja otroka na poti v vrtec ali šolo. Delež otrok, ki jih v šolo pripeljejo z avtomobilom, je v zadnjih desetletjih izrazito narasel, čeprav so slovenski vrtci in šole praviloma umeščeni v okolje tako, da so dostopni peš. Tudi sicer si šolarji želijo v šolo hoditi peš  in odgovornost odraslih je, da jim to tudi omogočimo. Polovica anketiranih je od šole ali vrtca oddaljena manj kot 2 km, to je razdalja, ki jo lahko  peš opravimo v 25 minutah ali s kolesom v 8 minutah.

Štirje od šestih anketiranih vsakodnevno v vrtec spremljajo svoje predšolske otroke z avtomobilom, od tega sta dva od vrtca oddaljena manj kot 1 km. Na razdalji do 500 m od vrtca živi vsak šesti anketirani s predšolskimi otroki. Peš ali s kolesom otroke v vrtec spremljata dva od šestih anketiranih.

Najpogostejši razlog za to je predolga pot za spremljanje otroka peš ali s kolesom do vrtca in ker se to sklada z rutino in obveznostmi preostalih članov gospodinjstva.

Šoloobvezni otroci potujejo v šolo na različne načine, z avtomobilom je pripeljanih manj kot predšolskih otrok. Med desetimi osnovnošolci, 4 v šolo potujejo peš, 1 s kolesom, 2 z avtomobilom, 2 s šolskim avtobusom in 1 z javnim prevozom. Na popoldanske dejavnosti pa med desetimi hodijo štirje z avtomobilom, dva peš, eden s kolesom, eden z javnim prevozom, eden včasih s šolskim prevozom, včasih drugače, eden pa popoldanskih dejavnosti ne obiskuje.

Graf 6: Način mobilnosti osnovnošolskih otrok glede na aktivnost. Odgovarjali so tisti, ki imajo v svojem gospodinjstvu otroka, ki obiskuje osnovno šolo.

Tisti, ki otroke v šolo pripeljejo z avtomobilom, kot najpogostejše razloge navajajo cenovno učinkovitost in neustreznost cestne infrastrukture za pešce ter varnost.

Osnovnošolci, ki jih starši ali skrbniki na pot pustijo ali spremljajo peš, tako potujejo, ker je razdalja za vožnjo z avtomobilom prekratka, ker je to dobro za njihovo zdravje in ker je to dobro za okolje. Kot glavni razlog za šolarje, ki so pripeljani s šolskim avtobusom, je prav tako izpostavljeno, da je to najceneje in ker je pot predolga, da bi jo otrok lahko opravili peš ali s kolesom.

Samostojna hoja v šolo je izrednega pomena za zdravje, krepitev samostojnosti in izboljšanje kognitivnih spodobnosti med mladimi. Pri tem je aktivna hoja v šolo tudi zdrava za okolje, vključujoča in podpira druženje med vrstniki ter spoznavanje soseske in prometne varnosti, staršem pa prihrani čas in finančna sredstva. Za razbremenitev staršev na mnogih slovenskih šolah vsako leto poteka organizirana spremljana hoja v šolo Pešbus, ki tudi najmlajšim omogoča, da se v šolo sprehodijo, in Bicivlak, ki omogoča spremljano kolesarjenje v šolo. Tudi starši anketirani si v večji meri želijo, da bi otroci v šolo hodili peš ali s kolesom.

Med anketiranimi dobra polovica nima otrok v nižjih razredih, med tistimi, ki pa imajo, jih je Pešbus ali Bicivlak uporabila desetina. Šestina anketiranih sicer nima možnosti uporabe Pešbusa ali Bicivlaka, bi ga pa od njih dobra polovica uporabila, če bi bil organiziran.

Kampanje za spodbujanje zdravju in  okolju prijazne mobilnosti

V okviru projekta Life Care4Climate vsako leto izvajamo številne kampanje, s katerimi želimo prebivalce Slovenije spodbuditi, da bi več vsakdanjih poti opravili peš ali s kolesom.

Rezultati pričujoče raziskave nam pomagajo razumeti zakaj se pravzaprav ljudje v službo, šolo ali po opravkih opravijo z avtomobilom, čeprav bi v velikih primerih razdaljo preprosto lahko prehodili ali prekolesarili in pod kakšnimi pogoji bi bili pripravljeni svoje navade spremeniti. Na podlagi teh rezultatov naše aktivnosti prilagajamo njihovim potrebam. Tretja ponovitev raziskave Zakaj ljudje potujejo kot potujejo, kaže, da še vedno veliko vsakodnevnih poti opravimo z avtomobilom, tudi na kratkih poteh, ki bi jih lahko opravili s kolesom ali dosegli peš in tako povezali aktivnost za zdravje z obveznostmi ter zmanjšanjem vplivov na okolje.

Med vprašanimi najbolj poznana tovrstna kampanja je Evropski teden mobilnosti (ETM), v katerem je leta 2024 sodelovala več kot polovica občin (120). Kar polovica vprašanih pozna ali je vsaj slišala za Šolsko ulico – Območje varnih prihodov v šolo in za projekt spremljane hoje in kolesarjenja v šolo Pešbus in Bicivlak.

Kampanjo Polni zagona kolesarimo v službo v osnovi pozna dobra tretjina anketiranih, nekoliko manj je vsaj seznanjenih tudi s kampanjo Manj kot dva s prepoznavnim sloganom »Za manj kot dva je avto doma«. Odprta ulica je znana ali dobro poznana petini vprašanih.

Kljub načeloma dobrem poznavanju Evropskega tedna mobilnosti, se več kot polovica anketiranih ni udejstvovala v s tem povezanih dejavnostih. Bi pa več kot dve tretjini vprašanih podprlo ukrep Odprte ulice, tri četrtine Šolsko ulico, dve petini pa se je oziroma si želi v prihodnje pridružiti kampanji Manj kot dva. Akcije za spodbujanje kolesarjenja na delo Polni zagona se je oziroma si želi v prihodnje udeležiti tretjina vprašanih.

Zaključek in ugotovitve

• Več je lastništev koles, ampak manj je takih, ki kolesarijo vsakodnevno.
• Tretjina tistih, ki imajo vsaj eno od prevoznih sredstev kolo/skiro/rolka teh ne uporabljajo ne za rekreacijo, ne za vsakodnevne poti.
• Ljudje želijo potovati na bolj trajnostni način.
• Če bi lahko izbirali, bi raje izbrali javni prevoz.
• Z avtom potujejo, ker je hitreje in zanesljivo v vsakem vremenu.
• Večina poti z avtom je opravljenih za pot v vrtec. In po večjih nakupih.
• Med kampanjami je najbolj poznan Evropski teden mobilnosti, vsaj slišali so tudi za Šolsko ulico in Pešbus ter Bicivlak.

Podatke smo pridobili s spletno anketno raziskavo Zakaj ljudje potujejo, kot potujejo na reprezentativnem vzorcu za Slovenijo. V njej je sodelovalo 2.288 respondentov. Anketiranje je potekalo spomladi 2024. Raziskavo je po naročilu IPoP izvedla Ninamedia d.o.o.

Raziskava Zakaj ljudje potujejo, kot potujejo je aktivnost projekta LIFE IP CARE4CLIMATE (LIFE17 IPC/SI/000007), ki je integralni projekt, sofinanciran s sredstvi evropskega programa LIFE, sredstev Sklada za podnebne spremembe in sredstvi partnerjev projekta.

—

Avtorici članka: Urška Didovič, Nela Halilović
Naslovna fotografija: Pixabay