Vrtičkarstvo – vsako mesto ima svojo zgodbo

03. 06. 2015

Maja Simoneti, IPoP

Pred dobrim tednom dni je bil v okviru festivala Chelsea Fringe Ljubljana v Botaničnem vrtu posvet o vrtičkarstvu: Urbano vrtnarjenje v Zeleni prestolnici Evrope. Organizatorji, Zelemenjava, Inštitut za politike prostora in Delovna skupina za vrtičkarstvo pri Mreži za prostor so k besedi povabili goste iz Zagreba, Dunaja, Skupnosti občin Slovenije in Ljubljane. V dobrih treh urah zanimivih predstavitev in živahne razprave je 45 udeležencev posveta lahko ugotovilo, da je vrtičkarska praksa povsod zelo živa in da se načini urejanja pogojev za vrtnarjenje med mesti precej razlikujejo.

Uvodoma je Maja Simoneti predstavila izkušnje Ljubljane, ki se lahko pohvali z dolgo tradicijo urejanja razmer za vrtnarjenje in tudi z veliko pestrostjo pojavnih oblik vrtičkarskih območij, na katerih se zelo učinkovito razvijajo različni novi programi. Ljubljanske raziskave kažejo, da imajo vrtičkarji raje možnost začasnega vrtnarjenja blizu doma kot trajno vrtnarjenje na robu mesta. Vrtičkarstvo se v praksi izkazuje kot odporno na urbanistično načrtovanje in vztraja tudi v samem središču mesta. Vrtičkarji pa so sočasno vednarle pripravljeni prisluhniti novim ukrepom. Po napovedi nove politike urejanja leta 2007 je vrtnarjenje na več lokacijah v mestu za nekaj časa nekoliko zamrlo. Ko so se ukrepi občine izkazali za neučinkovite, saj je bilo novih lokacij in rešitev premalo, pa je ponovno zaživelo z novo močjo in leta 2015 je v prestolnici še vedno več povpraševanja kot urejenih možnosti za vrtnarjenje. Pri tem je očitno, da meščani urejanje povezujejo z občino. Podobno kot v Zagrebu in na Dunaju si želijo predvsem, da bi jim občina dovolila vrtnarjenje in poskrbela za informacije, ne toliko, da bi ustrezno uredila in opremila območja za vrtnarjenje.

11059890_564102080359428_5901431210087405923_n

V Zagrebu, je poročal Vanja Radovanović, je vrtičkarstvo postalo aktualna politična tema, ko je leta 2013 župan napovedal ureditev mestnih vrtov. Zanimivo pa je, da kljub temu konkretni primer vrta, ki ga je istega leta začela urejati skupina prebivalcev poimenovana Eko ekipa Prečko v mestni četrti Prečko, nikakor ne uspe pridobiti dovoljenja mestne uprave za vrtnarjenje. Skupnostni vrt za organsko in permakulturno pridelavo so si prebivalci s prostovoljnim delom samostojno uredili na zapuščenem in zanemarjenem zemljišču, ki je v lasti mesta. Vsa njihova prizadevanja za pridobitev soglasja mesta, da lahko na površini vrtnarijo, so se zaenkrat končala pri tihem pristanku brez uradnega potrdila. Mesto s tem njihovi dejavnosti, vrtnarjenju, ne nasprotuje, a je hkrati ne prizna, kar ga odvezuje kakršnekoli odgovornosti za dogajanje in omogoča, da oblast vrtičkarje in njihove programe ignorira.

Kako pomembno je soglasje mesta za legitimnost razvoja programa, je poudarila tudi Polonca Lovšin iz KUD-a Obrat, ko je zbranim opisala zgodbo o zagonu in delovanju najbolj znane ljubljanske vrtičkarske skupnosti Onkraj gradbišča, ki se je začela leta 2010 z začasnim posegom skupine na gradbišče ob Resljevi v času festivala Mladi levi. Osnovni cilj projekta na začetku, je poudarila, ni bil urediti vrtičke, pač pa narediti nekaj koristnega za lokalno skupnost. Ko se je v pogovorih s sosedi izkazalo, da pogrešajo zelene površine in priložnost za druženje, se je začelo urejanje vrtov in kultuviranje gradbišča, ki se tako kot različni vzporedni programi še vedno razvija. Formalna podpora mesta je za ključne akterje, predstavnike KUD Obrat, ves čas zelo pomembna. Celo več, za trajnejši programski angažma na lokaciji, je bila ključna.

10376948_564102123692757_3415097851741408508_n

Andreas Exner z Dunaja, ki raziskuje vrtičkarstvo, je poročal o veliki, tudi politični, popularnosti skupnostnih vrtov, katerih urejanje podpira mesto. Na Dunaju sicer obstajajo tri vrste možnosti za vrtnarjenje: mestna vrtičkarska območja (allotment gardens), skupnostni vrtovi (community gardens) in samostojna pridelava na kmetijskih zemljiščih (self-harvesting). Tradicionalna vrtičkarska območja so umeščena na rob mesta in se jih povezuje s starejšimi generacijami, medtem ko so trenutno mnogo bolj popularni skupnostni vrtovi v samem mestu. Dunajska mestna uprava podpira vrtičakrstvo v mestu z internetnimi informacijami in vrtičkarskim telefonom, za urejanje skupnostnih vrtov pa v vsakem okrožju mesta namenja enkratno podporo v višini 3600 €. Skupnostni vrtovi imajo v mestu čisto drugačen pomen kot klasična vrtičkarska območja in so po pripovedovanju gosta mnogo bližje sodobni mestni populaciji. Kulturo skupnostnih vrtov, ki jih je vedno več, podpira tudi nevladna organizacija Gratenpolylog, ki s podporo mestne uprave vodi tudi evidenco lokacij vrtov ter širi znanje in infromacije.

Razvoj dunajske prakse, pred desetletjem in več so klasični dunajski vrtički veljali za ključni zgled domačim načrtovalcem, je zanimiv, saj lepo kaže, kako se morajo mestne rešitve prilagajati novim trendom in potrebam mestnega prebivalstva. Poznavanje razmer na terenu, spremljanje potreb meščanov in ustrezno odzivanje nanje, so tako kot sicer tudi pri vrtičkarski dejavnosti ključni izzivi upravljanja. Po poročilu predstavnice Skupnosti občin Slovenije Jerneje Rajner je možno sklepati, da si številni slovenski kraji prizadevajo probleme nasloviti predvsem s prostorskim načrtovanjem in predpisi, medtem ko posamezni primeri s terena pričajo, da dobra praksa ni toliko pogojena z načrti, kolikor je odvisna od dobrega sodelovanja med vrtičkarji, lastniki zemljišč in občino. Podobno kot v Zagrebu tudi v Ljubljani na več lokacijah samo s tihim pristankom občine in lastnikov zemljišč delujejo več kot zanimive in učinkovite vrtičkarske skupnosti.

Kot ključno spoznanje posveta je možno izpostaviti, da vsak kraj piše svojo zgodbo o vrtičkarstvu ter da vrtičkarsko prakso zato bolje kot univerzalne rešitve podpirajo rešitve prilagojene konkretnemu prostoru in skupnosti. Zaključimo lahko z mislijo Gorazda Masla, predstavnika MOL, ki je do konca vztrajal v kakšno uro dolgi in več kot zanimivi razpravi, da je treba biti pri urejanju pogojev za vrtičkarstvo, njihovem načrtovanju in določanju pravil, predvsem čim bolj elastičen. V jeziku vrtičkarjev pa to pomeni predvsem, da naj bodo vnaprej določena pravila kar se da jasna in sorazmerno preprosto uresničljiva ter seveda, da naj odsevajo potrebe vrtičkarske populacije. V skupnem jeziku to pomeni, da je bolj kot z raziskavami vrtičkarski praksi treba slediti na terenu, biti z vrtičkarstvom v pristnem stiku ter tudi, da je vsaj toliko kot skrbno načrtovanje trajnih in tipskih rešitev pomembna sposobnost odzivanja občine na vsako posamezno pobudo za ureditev vrtičkov.

Izvedbo posveta sta omogočila Mestna občina Ljubljana in Botanični vrt Univerze v Ljubljani. Festival Chelsea Fringe Ljubljana 2015 podpira podjetje BTC d.d. iz Ljubljane.

Vrtičkarstvo – med subkulturo in novo prehransko politiko

Chelsea Fringe Ljubljana

komentarji (3)

  1. Vrtičkarstvo – med subkulturo in novo prehransko politiko « Inštitut za politike prostora, 23/06/2015 15:14

    […] Vrtičkarstvo – vsako mesto ima svojo zgodbo […]

  2. Urban Gardening: Every City Has Its Own Story « URBACT The blog, 17/08/2015 09:01

    […] expectations of both parties and how this is done in other European cities were the questions for a round table or-ganised in the framework of the Chelsea Fringe Ljubljana in May 2015 by Zelemenjava, Mreža za […]

  3. Urban Gardening: Every City Has Its Own Story « Inštitut za politike prostora, 26/08/2015 13:59

    […] expectations of both parties and how this is done in other European cities were the questions for a round table or-ganised in the framework of the Chelsea Fringe Ljubljana in May 2015 by Zelemenjava, Mreža za […]

DODAJ SVOJ KOMENTAR: Prosimo izpolnite vsa polja. Na vaš e-mail vam bomo poslali potrdilo o objavi vašega komentarja. Vaš e-mail javno ne bo objavljen.

ARHIV NOVIC

DOGODKI

Program za konferenco Bogastvo lokalnih skupnosti 8/11/2018 objavljen!

Vabimo vas na mednarodno konferenco Bogastvo lokalnih skupnosti, ki se bo odvijala 8. novembra 2018 od 9.00 do 15.30 v Poligonu v Ljubljani. Zdaj se lahko prijavite!

Številni kraji se srečujejo s propadanjem lokalnih ponudnikov storitev in pridelovalcev hrane, čemur sledi naraščanje brezposelnosti ter številne druge družbene in okoljske posledice. Globalizacija ni nujno koristna za lokalno ekonomijo, zato vse večkrat slišimo o krajih, ki gradijo razvoj na lokalnih priložnostih. Javno naročanje pri lokalnih ponudnikih ter razvoj lokalnih storitev, delovnih mest in lokalnih valut so pristopi, ki lahko močno doprinesejo k ustvarjanju vrednosti v nekem okolju. Ključno je, da denar ostane čim bližje domu.

Osrednja vsebinska prispevka bosta pripravila Neil McInroy iz organizacije CLES (Združeno kraljestvo), ki bo predstavil njihove izkušnje s spodbujanjem lokalne vrednosti v Prestonu in drugih britanskih mestih ter njihovo delo po vsej Evropi v okviru URBACT omrežja Procure, in Annet van Otterloo iz Afrikaanderwijk Cooperatie (Rotterdam, Nizozemska), ki bo govorila o družbenem vidiku odpornosti južnega Rotterdama z investiranjem v aktivne prebivalce in lokalno podjetništvo v četrti Afrikaanderwijk.

Poleg zanimivih primerov iz vse Evrope bomo spoznali tudi dobre prakse iz Slovenije in razpravljali o tem, kako lahko občine spodbujajo ustvarjanje vrednosti v lokalnem okolju z viri, ki jih že imajo na voljo.

Pridružite se predstavnikom nacionalnih institucij, regionalnih in lokalnih uprav, strokovnjakom, nevladnim organizacijam, praktikom in raziskovalcem iz akademskih in raziskovalnih institucij.

Udeležba je brezplačna, vendar je število mest omejeno, zato se čim prej prijavite.

PROGRAM

PRIJAVA

Več o konferenci: http://ipop.si/bogastvo-lokalnih-skupnosti/

Konferenco organizirajo Ministrstvo za okolje in prostor, IPoP – Inštitut za politike prostora in Skupnost občin Slovenije.

Več dogodkov
Napovednik Trajekt