Še en posvet o vrtičkarstvu. Ampak kaj je o vrtičkarstvu, vrtnarjenju za lastne potrebe na najetih in sposojenih zemljiščih, šolskih vrtovih in javnih zelenicah, balkonih in strehah sploh še možno povedati?
Marsikaj. Že dejstvo, da vrtičkarstvo zanima tako veliko zelo različnih ljudi v mestu, zahteva pozornost, kaj šele prostor. Medtem, ko se mesta trudijo vrtičkarstvo tradicionalno načrtovati, izkušnje kažejo, da so vrtičkarji zelo iznajdljivi, vrtičkarstvo samo pa kot dejavnost tudi zelo prilagodljivo. Medtem, ko je sklenjena zadnja črta na novem načrtu, je že prekopan nov travnik in so postavljene visoke grede na ploščadi za blokom. Medtem, ko se piše nov pravilnik, se novo organizrane skupine vrtičkarjev dogovarjajo o pogojih vrtnarjenja z lastniki zemljišč. Medtem, ko dozorevajo spoznanja o kulturnem in zdravstvenem pomenu ljubiteljskega vrtnarjenja v skupnosti, vrtičkarska skupnost organizirano menja semena, sadike in viške pridelkov.
In kaj ima vrtičkarstvo z zeleno prestolnico Evrope? V Bristolu, evropski zeleni prestolnici leta 2015 pravijo, da je zelena prestolnica užitna. V Incredible Edible Bristol zato spodbujajo vsesplošno sejanje na različnih zelenih površinah v mestu, zasebnih in gverilskih vrtovih, visečih mrežah in travnih pasovih, vse z namenom zagotavljati svežo in zdravo hrano za vse. Profesor Kevin Morgan z Univerze v Cardiffu ugotavlja več razlogov za to, da se je hrana – in več kot očitno gre pri vrtičkarstvu tudi za pridelavo hrane – premaknila v osredje političnih programov. Kot pravi v uvodu v sklepno poročilo URBACT-ove tematske mreže Sustainable Food in Urban Communities, so počasi, a vztrajno v javnost prodrli skriti stroški konvencionalne pridelave hrane. Med njimi so stroški za zdravljenje s prehranskimi navadami povezanih bolezni in stroški degradiranega okolja. Zbudili so izjemno javno zanimanje za hrano kot unikaten večstransko zanimiv politični fenomen. Prehranski sektor, pravijo v FAO (Food and Agriculture Organization of the united Nations), je kriv za kar 20% vseh emisij toplogrednih plinov. Ob tem pa se skoraj ena tretjina vse pridelane hrane zavrže. Potreba po tem, da bi drastično znižali ogljični odtis hrane in porabo energije za njeno pridelavo in prevoz je zbudila velikansko zanimanje za sezonsko in lokalno pridelano hrano (skrajševanje preskrbovalnih verig), za spremembe v prehranjevanju (zniževanje deleža živalskih proteinov in predelane hrane), promocijo samopridelave (obujanje sadnih in zelenjavnih vrtov, raba neizkoriščenih zemljišč za pridelovanje) in zmanjševanje količine odpadne hrane in embalaže.
Če ugotovljeno povežemo z vse bolj glasnimi ugotovitvami, da so sodobna mesta osrednja gonilna sila uresničevanja novih politik, postane razumljivo, da se mesta veliko in na različne načine ukvarjajo s hrano ter po novem predvsem tudi s pridelavo hrane. Ko je Gail Feenstra iz kalifornijske univerze leta 2002 na primerih ugotavljala, kako se lokalne skupnosti trudijo s trajnostnimi prehranskimi sistemi združiti zdravje okolja, gospodarstva in družbe, je opozorila na družbeni, politični, intelektualni in ekonomski prostor skupnosti, ter na tri teme, ki izvirajo iz tega: sodelovanje javnosti, nova partnerstva in predanost družbeni, ekonomski in okoljski pravičnosti. Kako dragoceno je za oblikovanje dobrih rešitev poznati primere, druge in tuje izkušnje, zelo dobro vedo mesta, ki se odločajo za sodelovanje v različnih projektih. Kot so v treh letih sodelovanja ugotovili tudi sodelujoči v URBACT-ovi tematski mreži Sustainable Food in Urban Communities (2012-2015) vsako mesto oblikuje svoje, unikatne rešitve, a hkrati so lahko pri tem mnogo bolj uspešna, če so se pripravljena med sabo učiti in si pomagati.
Temu pritrjujejo partnerji projekta URBACT Markets: heart, soul and motor of cities, ki v uvodu v svoje končno projektno poročilo navajajo pogosto spregledan pomen tržnic za lokalno gospodarstvo in družbo ter opozarjajo na podatke iz leta 2008, po katerih je takrat v Evropi delovalo 25 000 tržnic, ki so zaposlovale kakšen milijon ljudi in ustvarile kakšnih štirideset bilijonov evrov prometa. Pomen izmenjave izkušenj in sodelovanja prioznavajo v svojem končnem poročilu tudi mesta, združena v URBACT-ovi pilotni mreži Diet for a Green planet (2012-2015). V svojo prakso so prenašala koncept, ki gradi na vlogi posameznika pri spreminjaju vzorcev prehranjevanja, in ki sistem javne prehrane postavlja za vzor pri uveljavljanju nove, okoljsko odgovorne in zdrave prehranske politike. Učinke sodelovanja izkazuje tudi končno pročilo projekta Creating Space for Sustianable Food Systems in Urban Communites , ki je prava mala zakladnica praktičnih rešitev in primerov, zanimiva za politike, uradnike in aktiviste. Kot ugotavlja v uvodu tega poročila profesor Morgan je najmočnejše orodje lokalne/mestne prehranske politike sistem javnega naročanja, ki lahko res učinkovito vpliva na preskrbo z zdravo hrano v javnem sistemu. Drugo močno orodje, na katerega opozarja profesor Morgan, in bi ga mesta lahko izkoristila z mnogo več domišljije kot ga, pa je politika načrtovanja, ki po njegovih besedah še vedno večkrat deluje bolj frustrirajoče kot spodbujevalno.
Zaradi vsega naštetega je razprava o vrtičkarstvu še vedno več kot aktualna. Gostje iz Zagreba, Dunaja in Slovenije bodo v ljubljanskem Botnaičnem vrtu med sabo izmenjevali izkušnje in si tako pomagali misliti načine, kako lahko vrtičakrji in mesta kar najbolj učinkovito delujejo v prid nove, zdrave in okoljsko odgovorne prehranske politike svojih mest.
Vrtičkarstvo – vsako mesto ima svojo zgodbo
