Začasna raba prostora je koristna za lastnike, uporabnike in mesto

18. 10. 2013

Maja Simoneti in Marko Peterlin

Začasna raba prostora je koristna. Preprečuje propadanje neuporabljenih prostorov in omogoča razvoj novih dejavnosti: vrtovi na opuščenem gradbišču, dogodek v neuporabljenem poslovnem prostoru, ustvarjalno izboraževalni program v izpraznjeni trgovski hiši. Različne oblike začasne rabe prostora, odprtega in grajenega, koristijo uporabnikom, lastnikom in mestu. Začasna raba prostora pa ima tudi tveganja. Uporabniki se na prostor navežejo in ga težko zapustijo, med rabo lahko pride do nesreč in poškodovanja prostora, včasih so za uporabo potrebna vlaganja v prostore, glede katerih se je težko dogovoriti. Dovoljenja za začasno rabo ni mogoče dobiti mimogrede in po uradni dolžnosti. Po izkušnjah iz prakse je za dogovor o začasni rabi prostora, ki se razvije med lastniki in uporabniki, ključno zaupanje.

Prejšnji teden je Mreža za prostor pripravila dva dogodka, posvečena začasni rabi prostora. Posveta v Ljubljani, ki ga je podprla tudi Mestna občina Ljubljana, se je v opuščenem poslovnem prostoru na Mestnem trgu 15 udeležilo kakšnih 50 poslušalcev, delavnice v Celju v prostorih nekdanjega peep-showa in galerije pa malo manj kot 20. Oba sta imela enak namen: promovirati začasno rabo prostora in njene koristi za lastnike in uporabnike, izmenjati izkušnje obojih v zvezi s tem, ter opozoriti na prednosti začasne rabe za mesta.

V Ljubljani so udeleženci v improvizirano urejenem prostoru najprej prisluhnili trem kratkim uvodnim nastopom, ki so postavili teoretični in pravni okvir začasne rabe, v nadaljevanju pa sta dva para uporabnikov in lastnikov prostorov v začasni rabi, iz Maribora in Ljubljane, razkrila podrobnosti sodelovanja med obojimi in ogrela publiko za razpravo.

Začasno rabo je sociolog Matjaž Uršič umestil v kontekst sodobne prostorsko načrtovalske problematike, večno nerealiziranih planov in potrebe po njihovi večji prilagodljivosti. Ta se med drugim odraža tudi v taktičnem urbanizmu, katerega del so brez dvoma tudi dogovori o začasni rabi prostora. Izpostavil je, da začasna raba prinaša očitne prednosti tako za uporabnike, kot za lastnike in za mesto, a opozoril, da obenem pušča še tudi vrsto odprtih vprašanj in tveganj za vse troje. Arhitekt Aleksander Saša Ostan je s kratkim zgodovinskim pregledom pokazal, da začasna raba ni izum sodobnosti, dodal pogled na domačo in tujo prakso iz osebne izkušnje, se dotaknil nevarnosti začasne rabe, ter izpostavil razlike med primerom Leipziške bombažne predilnice (Leipziger Baumwollspinnerei) in načrtovano prenovo območja Tobačne tovarne v Ljubljani. Pravnica Senka Vrbica je razložila, da začasna raba ni formalno določena, da ni vrsta rabe po zakonu o prostorskem načrtovanju, niti po področnih zakonih, ki določajo načine rabe javnega dobra. Zato je za dogovor o začasni rabi ključna volja lastnika, ta lahko dovoli vse kar ni prepovedano. Lastnika je sicer običajno težko najti, če pa je zemljišče javno, je to še teže, ker je težko najti odgovorno osebo, ki bo o primeru odločila. Kljub številnim oviram in pastem pa je tudi iz predstavljenih primerov dobre prakse možno sklepati, da je uspešno dogovarjanje o začasni rabi tudi pri nas možno.

V nadaljevanju so štirje gostje predstavili svoje izkušnje z začasno rabo prostora. Miha Horvat iz Fundacije Son:da in Žiga Oset kot predstavnik lastnikov objekta sta predstavila mariborski GT22, ki se je začel skozi enkratni dogodek v okviru Evropske prestolnice kulture leta 2012, ter se kasneje razvil v trajno sodelovanje, skozi katerega se razvija skupnostni in izobraževalni center na skoraj 1000 m2 v strogem središču Maribora.  Skupnostne vrtove Onkraj gradbišča v Ljubljani sta predstavila Urška Jurman iz KUD Obrat ter Karel Pollak iz Mestne občine Ljubljana. Urška Jurman je med drugim razložila, da se program začasne rabe razvija postopoma, kako pomembni so zgodnje vključevanje uporabnikov v projekt, enostavna pravila sodelovanja, in dobro komuniciranje z lokalnimi prebivalci. Priporočila je začetek začasne rabe skozi enkratni dogodek, ki zbudi zanimanje lokalnih prebivalcev in širše javnosti, zmehča nezaupanje in prepriča lastnika zemljišča, da dovoli rabo ter se začne pogovarjati o stabilnejšem, na pogodbi temelječem dogovoru. Onkraj gradbišča deluje na osnovi letnih pogodb in si prizadeva vplivati na širši prostor tako, da organizira javne oglede in predavanja, omogoča pogled na območje s transaprentno ograjo ali celo premakne ograjo tako, da del dreves namesto gradbišča soustvarja skupni prostor soseske.

Na Celjski delavnici je svoje izkušnje ob KUD Obrat delila tudi umetnica Andreja Džakušič, ki je predstavila projekta Visečih vrtov ter ulico umetniških ateljejev v Celju. Medtem ko se prvi osredotoča na ozelenitve urbanih prostorov in ureditvi drevesnega parka pri vrtnarski oz. hortikulturni šoli po propadu vrtnarskega podjetja, gre v drugem primeru za uporabo praznih občinskih prostorov v samem središču mesta v uporabo umetnikom, ki teče že več let. Razprava na delavnici je v nadaljevanju tekla predvsem o tem, kako spodbuditi čim bolj produktivno uporabo mnoštva praznih lokalov v središču Celja, ki so večinoma v zasebni lasti.

Zaveza organizatorjev po obeh dogodkih je bila, da se aktivnosti na to temo z obema dogodkoma niso končale, temveč šele dobro začele. Začasna raba prostora je preveč koristna, da ne bi postala bolj pogosta in lažja.

Predstavitev Uršič

Predstavitev Vrbica

komentarji (2)

  1. Začasna raba prostora – poročilo s posveta | Onkraj gradbišča, 23/10/2013 19:10

    […] v Ljubljani in delavnico v Celju. Povzetek z obeh srečanj si lahko prebereta na tej povezavi: Maja Simoneti in Marko Peterlin, Začasna raba prostora je koristna za lastnike, uporabnike in mesto, IPoP, 18.10.2013 Foto: Arhiv […]

DODAJ SVOJ KOMENTAR: Prosimo izpolnite vsa polja. Na vaš e-mail vam bomo poslali potrdilo o objavi vašega komentarja. Vaš e-mail javno ne bo objavljen.

ARHIV NOVIC

DOGODKI

Soodločanje: ali civilna družba sodeluje pri odločanju?

Letna konferenca konzorcija vsebinskih mrež, Hiša EU, Dunajska 20, Ljubljana, 6. december 2017

Participativna demokracija je sestavni del evropskega družbenega modela. Dopolnjevanje med predstavniško in participativno demokracijo opredeljuje Lizbonska pogodba, ki med drugim državljanom podeljuje »pravico sodelovati v demokratičnem življenju Unije« in določa, da »se odločitve sprejemajo kar najbolj odprto in v kar najtesnejši povezavi z državljani«.

Kljub temu pa praksa kaže drugačno sliko. Do razlik pri razumevanju in izvajanju participativne demokracije prihaja tako med različnimi ravnmi odločanja, od lokalne do mednarodne, kot med različnimi državami po Evropski uniji. Po eni strani se porajajo novi in novi primeri dobrih praks soodločanja, od participativnih proračunov do različnih partnerstev med civilno družbo in upravami na lokalni in državni ravni pri pripravi in izvajanju politik. Po drugi strani pa smo priča tudi različnim primerom odmikanja odločanja iz rok državljanov, od tajnih trgovinskih sporazumov do priprave predpisov po meri posameznih podjetij in grobih pritiskov na civilno družbo.

V zadnjih letih smo doživeli tudi vzpon aliberalnih demokratičnih politik v številnih evropskih državah. Razmere na Poljskem in Madžarskem so morda najboljši primer take politike, kjer državljani dajejo podporo političnim strankam, katerih politični cilji niso le v nasprotju z načeli participativne demokracije pač pa tudi v nasprotju z načelom vladavine prava EU. Kaže, da so se državljani ponekod pripravljeni celo odreči nekaterim temeljnim vrednotam in človekovim pravicam, kot so svoboda izražanja, svoboda zbiranja, svoboda medijev, civilna družba ali neodvisno sodstvo. Ti trendi resno ogrožajo evropska načela.

Konferenca želi narediti presek stanja soodločanja civilne družbe v praksi. Kakšne možnosti ima civilna družba za sodelovanje pri oblikovanju stališč in odločitev? Kakšne so razlike med različnimi ravnmi upravljanja, od lokalne, prek državne, do Evropske? Kako lahko državljani na vseh ravneh sami pripomorejo k razvoju in zaščiti demokracije, pravne države in človekovih pravic? Predstavljene bodo dobre in manj dobre prakse sodelovanja na treh ravneh odločanja: lokalni, državni in naddržavni oz. Evropski ravni, govorci pa bodo tako predstavniki nevladnih organizacij kot uprav na vseh ravneh tako iz Slovenije kot tujine.

Udeležba na konferenci je brezplačna, obvezna pa je prijava na tej povezavi.

Program

Več dogodkov
Napovednik Trajekt