Konec maja je v Zagrebu potekal že 26. Evropski forum za urbano gozdarstvo (EFUF). Dogodek je spremljalo 170 udeležencev iz 30 držav. Gozdarji in strokovnjaki iz drugih področij, od biologov, krajinskih arhitektov in prostorskih načrtovalcev do raziskovalcev dobrega počutja in skupnostnih praks ter vzdrževalcev javnih zelenih površin in gozdov v urbanem okolju so tri dni poslušali predavanja in kratke predstavitve projektov. Pestra mednarodna skupnost akterjev, ki deluje na področju ozaveščanja koristi, proučevanju in spodbujanju rabe ter upravljanj urbanih gozdov, pa se je med odmori in zanimivimi terenskimi ogledi predvsem tudi intenzivno družila in med sabo delila izkušnje in ideje.
Naslovna tema letošnjega srečanja Evropskega foruma za urbano gozdarstvo – EFUF “Mestni gozdovi za vse/Urban Forests for ll” je vodila razmisleke udeležencev v treh vsebinskih sklopov. Prvi dan je bil osredotočen na vlogo urbanih gozdov za ljudi in skupnost, drugi na dolgoročno vzdržno (trajnostno) prihodnost in tretji na vse bolj prisotno zavedanje o pomenu narave oziroma vseh živih bitij. Prvi dan je priložnost za kratek prispevek o vlogi vključevanja javnosti v urejanje urbanih gozdov dobila tudi Maja Simoneti z našega inštituta. V prispevku je skušala predstaviti vključevanje prebivalcev v upravljanje kot priložnost za legitimno in učinkovito ukrepanje strokovnih služb ter prispevati k premagovanju zadržkov stroke do sodelovanja s civilno družbo pri upravljanju urbanih gozdov. Prispevek je nastal v kontekstu lanskoletnega sekanja dreves na Rožniku v Ljubljani, ki je zbudilo precejšnje zanimanje prebivalcev zaradi velike intenzivnosti poseka zdravih odraslih dreves in pokazalo na težave v komuniciranju in razumevanju vloge prebivalcev v upravljanju urbanega gozda. Delovalo je kot da je prišlo do svojevrstne pozabe o posebnem, zgodovinsko izpričanem, pomenu teh gozdov za prebivalce in do podcenjevanja tega, da so ljudje na gozdni prostor v svojem bivalnem okolju iz več razlogov in v več ozirih zelo navezani ter da nenazadnje mnogi tudi strokovno gledano kar dobro razumejo njegove vsestranske koristi za ljudi in okolje v mestu. Gospodarska sečnja je bila v gozdovih v okolici Ljubljane in drugih urbanih središč že v preteklosti omejevana, da ne bi prebivalci, ki niso bili lastniki gozdov ostali brez njihovih koristi. Skladno s tem so oblasti že v preteklosti tudi zahtevale, da so lastniki prebivalcem dovoljevali dostop do teh gozdov. Maja je v prispevku predvsem izpostavila, da je sodelovanje prebivalcev v upravljanju urbanega gozda, mimo tega, da imajo ljudje pravico do njega, tudi lepa priložnost za to, da strokovne službe legitimirajo svoje početje in okrepijo učinke upravljanja teh posebnih gozdov. Slovenijo so na odru, s posterji in predavanju zastopali še raziskovalke in raziskovalci Oddelka za gozdarstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani ter predstavniki Zavoda za gozdove, Krajinskega parka Tivoli Rožnik Šišenski hrib in Mestne občine Celje in njihovega javnega zavoda Zelenice.
Gozd je pod vplivom podnebnih sprememb postal izjemno pomembna sestavina urbanega okolja. Dejstvo, da lahko gozdni sestoji s procesi, ki potekajo v rastlinah in gozdnih ekosistemih hkrati učinkovito blažijo vzroke in posledice podnebnih sprememb in vpliv, ki ga imajo na kakovost življenjskega okolja ljudi in drugih živih bitij močno povečuje tudi strokovno zanimanje za gozd v urbanem okolju in njegovem zaledju.
In ne samo to, prepričljivi so tudi dokazi o velikem pomenu posameznih urbanih dreves za zdravje človeka in okolja. Spoznanja o tem daleč najbolj nazorno pooseblja zdaj že precej široko poznan koncept 3-30-300 (3 drevesa videti iz vsakega stanovanja, 30% pokritost s krošnjami, 300 metrov do prve zelene površine za regeneracijo in rekreacijo).
Veliko zanimanje za urbane gozdove in drevesa že od preloma tisočletja sproža, da se zainteresirana stroka, poleg gozdarjev, so tu še arboristi, krajinski arhitekti, urbanisti, ekologi in upravljavci ekosistemov in zelenih površin, pa tudi geografi, antropologi, sociologi, pedagogi in drugi, tako v Evropi kot drugod po svetu intenzivno povezuje in sistematično ustvarja široko javno in politično razumevanje za potrebe strokovnega načrtovanja in upravljanja gozdov in dreves v urbanem okolju. V tem okviru Evropski forum za urbano gozdarstvo (EFUF) deluje že od leta 1998 kot neprofitno mednarodno združenje s sedežem v Belgiji. V ozadju njegovega delovanja je med drugim Evropski raziskovalni inštitut za gozdove (European Forest Institute – EFI). Izvedbo mednarodnega forumskega srečanja, ki je že hitro prerasel evropske meje, vsako leto organizira drug partner.
Leta 2016 sta EFUF gostila Ljubljana, takrat Zelena prestolnica Evrope in Celje, organizirala pa Gozdarski inštitut Slovenije in Zavod za gozdove RS. Na globalni ravni prizadevanja gozdarjev in z gozdovi povezane interdisciplinarne skupnosti povezuje Organizacija Združenih narodov za kmetijstvo in prehrano s sedežem v Rimu (FAO) preko Svetovnega foruma o urbanih gozdovih (WFUF). Ta se je prvič sestal in zaključil s pozivom k ukrepanju leta 2018 v Mantovi, drugič pa se je skoraj 1000 udeležencev iz 60 držav sveta sestalo lani v Washingtonu in zaključilo srečanje z deklaracijo, ki opozarja na velik družbeni in ekološki pomen urbanih gozdov in poziva k strokovnemu načrtovanju in upravljanju teh gozdov posebnega pomena.
Gozdarska stroka skuša v teh okvirih celoten urbani drevesni fond obravnavati kar najbolj celovito in marsikje se pojem urbani gozd (urban forest) uveljavlja kar za vsa drevesa v urbanem okolju, torej za drevesa v gozdovih, na ulicah, trgih, v vrtovih in parkih. V Sloveniji zaenkrat taka enovita obravnava urbanega drevesnega fonda v gozdovih in na drugih zelenih in tlakovanih površinah ni zares smotrna. Gre preprosto za drevesa in drevesne sestoje, ki rastejo in se razvijajo pod zelo različnimi pogoji in za katera so zato potrebna precej različna strokovna znanja in za katera so nenazadnje pristojne različne strokovne in zakonodajne strukture. Medtem, ko so urbani gozdovi praviloma razglašeni za gozdove s posebnim namenom in z njimi upravljajo območne enote Zavoda za gozdove RS s strokovno usposobljenimi gozdarji in organizirano javno strokovno službo, se druga drevesa v urbanem okolju varuje, neguje in sadi brez kakršnekoli vsaj približno podobne enotne strokovne in pravno podprte strukture.
V glavnem v Sloveniji posamezna drevesa, drevoredi in drevesni sestoji v urbanem okolju ulic, trgov, parkov in vrtov, v nasprotju z drevesi v gozdu, niso predmet niti enotne strokovne obravnave niti ustrezno razvite zakonske materije. Občine v tem okviru svoja drevesa prepuščajo v oskrbo in vzdrževanje javnim strokovnim službam, ki izvajajo dela in naloge gospodarske službe urejanje in čiščenje javnih površin.
Drugi lastniki (prave in fizične osebe) pa svoja drevesa vzdržujejo sami kakor vejo in znajo. Na ta način so drevesa v urbanem okolju deležna zelo različne strokovne obravnave. Na ta način so pogosto prizadete koristi urbanega drevja za lokalne prebivalce in okolje. Predvsem pa je zato prispevek teh dreves k blaženju nastanka in posledic podnebnih sprememb v lokalnem okolju manjši kot bi lahko bil. Prizadevanja za ohranjanje zdravih odraslih dreves in strokovno ravnanje z drevesi v urbanem okolju so prispevek k podnebni odpornosti in zdi se, da bi bilo edino razumno, da država nekako poskrbi, da se na tem področju standardi poenotijo in dvignejo na potrebno enako raven zaščite v vseh naseljih. Raziskave, mednarodna prizadevanja, primeri dobre prakse in nenazadnje množično gibanje, ki poganja tako evropski kot svetovni forum za urbane gozdove dokazujejo, da je zaščita dreves v urbanem okolju v take vrste javnem interesu, da ne sme biti odvisna od posamezne ali celo spreminjajoče se lokalne politične volje. V tem duhu se razvijajo tudi domača pričakovanja, ki jih povzema pobuda IPoP-a za ureditev ravnanja z drevesi v urbanem okolju.
Foto: Maja Simoneti / IPoP
