Od skupnostnih praks k javnim politikam

Novice

Izid druge številke Prostorov sodelovanja smo v ponedeljek, 24. avgusta 2015, na Fakulteti za arhitekturo pospremili s posvetom o skupnostnih praksah v urejanju prostora. Zbornik prispevkov je dostopen spodaj.

Na skupnostne prakse smo s posvetom želeli pogledati s širše perspektive ter jih prek primerjave z Dunajem in Seulom postaviti tudi v kontekst globalnega gibanja. V uvodu je Marko Peterlin pojasnil pojem skupnostnih praks v urejanju prostora, njihov pomen za urbani razvoj ter načel odnos z javnimi politikami na področju urejanja prostora. Predstavil je tudi motive za organizacijo posveta in okoliščine nastanka nove številke publikacije Prostori sodelovanja. Metodologijo priprave publikacije je kasneje podrobneje pojasnil Urban Jeriha.

Matevž Straus je pripravil pregled skupnostnih praks na Dunaju, kjer so te zelo razširjene na različnih področjih, njihovo povezovanje pa se še ni zares razvilo. V zaključku svoje predstavitve je problematiziral pojav skupnostnih praks in odnos med skupnim in javnim. Tovrstne prakse po eni strani pogosto zapolnjujejo polje, za katerega bi morala skrbeti javna uprava oziroma bi se moralo financirati iz javnih financ, po drugi strani pa pozitivne učinke skupnostnih praks pogosto s pridom izkorišča kapital.

Blaž Križnik je predstavil skupnostne prakse v Seulu v Južni Koreji. Zaradi svoje periferne pozicije pod vplivom močnih sosednjih kultur je Koreja v zelo podobnem položaju kot Slovenija, in zato je stopnja demokratizacije, ki se kaže kot eden ključnih pogojev za razvoj skupnostnih praks, podobna. Pri izpostavljanju razlik pa je povedal, da smo v Sloveniji kot pomemben element skupnostnih praks izpostavili njihov nastanek – od spodaj, bottom-up – medtem pa je v Seulu veliko praks spodbudilo mesto. Kljub temu je te prakse javnost zelo dobro sprejela in jih sčasoma vzela za svoje.

V drugem delu posveta so souredniki posameznih rubrik predstavili aktualno dogajanje na posameznih področjih. Alenka Korenjak, sourednica področja skupnostna prenova, je predstavila intervencije prostoRoža na Taboru in v Savskem naselju. Dotaknila se je tudi priprave trajnostnih urbanih strategij, h katerim so zavezane slovenske mestne občine, ki si želijo črpati sredstva iz naslova celostnih teritorialnih naložb, in ki predstavljajo pomembno priložnost za spodbujanje skupnostnih praks v okviru celovite urbane prenove.

Maja Simoneti, sourednica področja urbano vrtnarjenje, je predstavila vrtičkarstvo kot zelo prilagodljivo rabo prostora in kot dejavnost z velikim razvojnim potencialom. Na primeru Ljubljane je predstavila, kako razvoj vrtičkarstva, njegov obseg in premikanje po prostoru, kažeta na izjemno sposobnost meščanov, da sami poskrbijo za svoje potrebe, če jim uradne rešitve ne ustrezajo. To po svoje dodatno potrjuje tudi novejša praksa skupnostnih vrtov kot sta »Onkraj gradbišča« in »Za progo – prožni vrt«, ki z novimi programi, kot sta poletno varstvo »Na divje« in »Zelemenjava« nazorno kaže, kako delovanje urbanih vrtičkarskih skupnosti vsebinsko presega prakso pridelovanja. Zavedajoč se tega, bi zato občine lahko pogoje za aktualno vrtičkarsko vnemo gotovo zelo učinkovito vzpostavile v sodelovanju z zainteresiranimi prebivalci. Pojavne oblike vrtičkarstva enako kot moč, ki jo odseva zelo razvita neformalna vrtičkarska praksa v Sloveniji kažejo na to, da bi bil sodelovalni način lahko v več pogledih mnogo učinkovitejši kot so novi pravilniki in enotni načrti urejanja.

Zala Velkavrh, sourednica področja lokalne ekonomije, je predstavila alternativne potrošniške prakse v javnem prostoru, za katere ugotavlja, da omogočajo široko vključevanje različnih družbenih skupin, upor proti ustaljenim potrošniškim navadam ter odpirajo nove prostore druženja.

Urška Jurman, sourednica področja začasna raba, je predstavila analizo zakonodaje v zvezi z začasno rabo nepremičnin v javni lasti, ki jo je pripravila skupina za začasno rabo v okviru Mreže za prostor. Pri tem je poudarila, da so lahko nevladne organizacije pomembni akterji pri posredovanju med občino ter uporabniki prostorov, kot kaže primer mariborske Tkalke.

Tadej Žaucer, sourednik področja somobilnost, je povedal, da na področju somobilnosti ni zaznati takega porasta pobud kot na nekaterih drugih področjih. Skupnostne prakse, ki bi si jih na tem področju želeli, kot je souporaba avtomobila, se pri nas še niso prijele, zlasti zaradi zakonskih omejitev. Se pa širijo podporni skupnostne prakse, kot sta mariborska samopopravljalnica koles Bajk kuhna in portal prevoz.org.

V razpravi, ki je sledila, je bilo veliko govora o vlogi občin. Spraševali smo se, kako naj te podprejo porajajoče se skupnostne prakse in ali ni morda dovolj že, da jim preprosto pustijo delovati. Podani so bili predlogi o tem, da bi lahko občine določen fond namenile sprotni porabi za podporo posameznim pobudam, ne da vse financiranje poteka preko razpisov, ki so za neformalizirane in sproščeno organizirane skupnostne prakse pogosto nedostopni.

Pojavilo se je tudi vprašanje, ali ni razcvet skupnostnih praks posledica nizke stopnje zaupanja v javne akterje. Pri tem so sogovorniki pomislili tudi na potrebo po spremembi vsakdanje komunikacije med javnimi upravami in prebivalci.

Kot ena od rešitev se ponuja participativni proračun, ki se počasi uveljavlja v Mariboru. Pri tem je treba opozoriti na to, da določene oblike družbene organiziranosti, ki lahko podprejo skupnostne prakse, že obstajajo. Tak primer so šole ali npr. Študentski domovi v Ljubljani, ki so omogočili nastanek skupnostnega vrta v Mestnem logu in Rožni dolini. Ne smemo pa pozabiti na četrtne in krajevne skupnosti, ki so vendar namenjene prav temu, a bi jih bilo morda treba nekoliko preoblikovati in prilagoditi spreminjajočim se družbenim razmeram.