IMAG3958

Mesta pešcem!

10. 05. 2013

Marko Peterlin, izvirno objavljeno na mladina.si

Poznate občutek, ko se, potem ko ste dolgo čakali na zeleno luč za prečkanje ceste, rdeča luč na semaforju spet prižge, še preden vam je uspelo priti do sredine cestišča? Ali pa, ko morate stopiti na cesto, ker je na pločniku parkiran avto? Ste že videli pločnike, ki se nenadoma zožijo, tako da nič več ne omogočajo hoje, zraven pa je pas za avtomobile nedotaknjen, v vsej svoji širini? Večkrat prečkate cesto tam, kjer ni prehoda za pešce, saj je do prehoda preprosto predaleč? Imate neprijeten občutek, ko greste ponoči sami skozi slabo osvetljen podhod ali ko v temi prečkate prazno parkirišče kje v predmestju, kjer osamljen stoji vaš avto? Podobnih primerov je nešteto in z njimi se srečujemo, ko hodimo po vsakdanjih opravkih. Vse omenjeno so simptomi mesta, ki je slabo prilagojeno pešcem.

Pa vendar smo pešci vsi. In to pretežni del časa. Kar precej ga preživimo v stavbah, kjer je hoja kljub dvigalom in tekočim stopnicam še vedno krepko prevladujoč način premikanja, a tudi v javnem prostoru je pešačenje osnovna oblika prometa, ki povezuje vse druge. Do avtomobila in do kolesa pridemo peš, še bolj to velja za vse oblike javnega prevoza, od avtobusov do letal. Kljub temu bomo težko našli koga, ki bi ob besedi promet najprej pomislil na pešce. Pa bi bilo vsestransko koristno, če bi.

Prednosti do pešcev prijaznih mest

Kot dokazuje vedno več mednarodnih raziskav, ima prijaznost mest do pešačenja ključno vlogo pri zdravju in zadovoljstvu prebivalstva, čistejšem okolju in cvetočem lokalnem gospodarstvu. V zadnjih desetletjih se je razširilo zavedanje, da mesta z živahnim vsakdanjim utripom, s pestro ponudbo programov v pritličjih stavb in s takšnimi ureditvami javnega prostora, ki prebivalce spodbujajo, da po vsakdanjih opravkih hodijo peš, svojim meščanom omogočajo večjo kakovost življenja.

Dobra hodljivost mest (angl. ‘walkability‘), kot poimenujemo prijaznost mestnega okolja do pešačenja, predvsem zelo pomembno prispeva k psihofizičnemu zdravju prebivalcev. Če govorimo o ohranjanju zdravja, se redna telesna dejavnost, kakršno omogoča vsakdanja hoja, resno približa čarobni paličici. Zmanjšuje tveganje za pojav raka, srčno-žilnih bolezni, sladkorne bolezni, kapi, artritisa in osteoporoze, pomaga ohranjati zmerno telesno težo in povrhu še izboljšuje razpoloženje. Tako se na primer pri ljudeh s čezmerno telesno težo možnost razvoja sladkorne bolezni zmanjša za 58 odstotkov, če hodijo vsaj dve uri in pol na teden, za 54 odstotkov pa se zmanjša možnost razvoja raka na dojki pri ženskah, ki hodijo od tri do pet ur na teden.

Izboljšana hodljivost pa ima še druge pozitivne učinke za posameznike in skupnosti. Raziskave ugotavljajo, da se v okoljih, prijaznih do pešcev, povečajo možnosti za družabne stike, poveča se povprečno število prijateljev in znancev, poveča se občutek ponosa in lokalne pripadnosti, več je prostovoljstva. Dobra hodljivost mesta omogoča razvoj intenzivnejših in bolj raznolikih družbenih vezi ter tako bogati vsakdanje življenje prebivalcev in krepi socialni kapital, ki je ključni vir razvojne moči lokalnih skupnosti. Poleg tega pomaga zmanjševati kriminal, saj več ljudi sodeluje v sistemu neformalnega nadzora območij in javnih prostorov.

Pomembne so tudi ekonomske prednosti dobre hodljivosti mest, ki vključujejo boljšo dostopnost storitev, višje lokalne prihodke, prihranke za posameznike in javne blagajne, višje cene nepremičnin in varčnejšo rabo prostora. Okolje, ki spodbuja pešačenje, pritegne obiskovalce in prebivalce, da opravljajo vsakodnevne opravke peš, pešci pa seveda laže opazijo izložbe, laže se ustavijo, gredo v več trgovin in ostanejo na območju dlje, zaradi česar je več možnosti za večje prihodke lokalnih storitvenih dejavnosti. Tako so na primer na Times Squaru v New Yorku, ki so ga leta 2008 delno spremenili v območje za pešce, prihodki okoliških dejavnosti v letu dni zrasli za 71 odstotkov. Povečana lokalna pripadnost, ki je povezana s kakovostjo življenja in socialnim kapitalom območja, dodatno spodbuja lokalno nakupovanje in s tem ne povečuje le prihodkov, temveč tudi zaposlenost na območju. Območja z močnejšo lokalno pripadnostjo in dobro hodljivostjo pa so privlačna tudi za razvoj ustvarjalnih industrij, ki so v razvitih mestih, iz katerih se je industrija pretežno že izselila, ena najpomembnejših gospodarskih dejavnosti.

Vsi omenjeni procesi, ki izboljšujejo kakovost življenja v mestih, zvišujejo tudi cene nepremičnin. Pri nas se tega ne lastniki že zgrajenih stanovanj ne investitorji novih projektov še ne zavedajo popolnoma, v poslovno razvitejšem anglosaškem svetu pa je prav razumevanje razmerja med hodljivostjo in vrednostjo nepremičnin pripeljalo do razvoja različnih indeksov hodljivosti, s katerimi se skuša količinsko ovrednotiti prijaznost območij za pešačenje. Tako je sedaj uvrstitev glede na indeks hodljivosti v ZDA ena glavnih tem vsake javne razprave o predlaganih projektih. Izračunali so na primer, da deset točk več pri enem od bolj znanih takšnih indeksov, t. i. walk scoru, pomeni pet do osem odstotkov višje cene nepremičnin.

Jane Jacobs

Na pomen pešcev, funkcije pločnikov in ulic, ki jih ti oživljajo, ter na bogastvo in raznovrstnost uličnega življenja je prva sistematično opozorila ameriška publicistka in aktivistka Jane Jacobs pred dobrimi 50 leti v svojem temeljnem delu Umiranje in življenje velikih ameriških mest, ki ga imamo od leta 2009 tudi v slovenskem prevodu. Z njim je postavila temelje sodobnemu razumevanju mest in verjetno napisala eno najvplivnejših knjig v zgodovini urbanističnega načrtovanja. Knjiga je povzela njena razmišljanja in napade na takrat prevladujočo plansko teorijo in miselnost, da arhitekt najbolje ve, kaj je dobro za ljudi, in da je z racionalističnim načrtovanjem »od zgoraj navzdol« mogoče prilagoditi ravnanje ljudi idealiziranim predstavam o lepem in gospodarno urejenem mestu. Poleg pronicljivosti je zanjo značilen splošno razumljiv način analiziranja uličnega življenja in odtujenega urbanističnega načrtovanja. Jacobsova je opozarjala na vrednost prepletanja funkcij, slavila je značilno raznovrstnost posameznih mestnih predelov in njeno notranjo ter vsestransko razvojno moč. Ostro je zavračala takratni način urbane prenove, pri kateri so rušili celotne mestne četrti in namesto njih gradili monofunkcionalne stanovanjske soseske, pogosto prilagojene avtomobilu, brez vsakdanjega uličnega življenja.

Svojih spoznanj in prepričanj pa ni prelivala le na papir, temveč tudi v dejanja. Bila je zelo dejavna aktivistka in članica državljanskih gibanj predvsem v New Yorku, ki jim pripisujejo zasluge za to, da so nekateri najspornejši projekti prenove v mestu propadli. S tem so ta gibanja omogočila spontano urbano regeneracijo in razvoj nekaterih pozneje najživahnejših predelov Manhattna, kot so SoHo, Greenwich Village in East Village.

Jane’s Walk

Idejna in aktivistična zapuščina Jane Jacobs kot spodbuda za utrjevanje živosti mesta, ki se kaže prav v privlačnosti za pešačenje, je glavni cilj urbanih sprehodov pod imenom Jane’s Walk, ki se prvi konec tedna v maju vsako leto prirejajo po vsem svetu. To so približno uro in pol trajajoči vodeni sprehodi po mestnih četrtih, ki ozaveščajo o pomenu pešačenja po vsakdanjih opravkih in poudarjajo učinek, ki ga imajo pešci na urejanje mestnega prostora. Namenjeni so povezovanju prebivalcev s sosedi in sosesko in spodbujanju pripadnosti območju bivanja. Hkrati sprehodi ponujajo priložnost za pogovor o težavah, s katerimi se stanovalci vsak dan spoprijemajo, in omogočajo oblikovanje pobud, kako soseske narediti privlačnejše in prijetnejše za življenje.

Urbani sprehodi Jane’s Walk omogočajo odkriti nove razsežnosti naših mest, ki so nam najpogosteje skrite, z očmi pešca in radovednega opazovalca. Med pogovorom in izmenjavo izkušenj pomagajo odkriti, kaj je tisto, kar dela urbane ureditve do pešca prijazne, kaj dela ulice, trge in parke varne za prebivalce in obiskovalce. Hkrati omogočajo povezovanje posameznikov in lokalnih nevladnih organizacij v prizadevanjih za mestne četrti, ki so prilagojene vsakdanjemu pešačenju. Zamisel o urbanih sprehodih prihaja iz Toronta, kjer so prve takšne sprehode pripravili leta 2007, leto po smrti Jane Jacobs. Od leta 2009 sprehode gosti tudi vedno več mest zunaj Kanade, od leta 2011 so med njimi tudi slovenska mesta. Lani je bilo po vsem svetu organiziranih prek 600 sprehodov v 85 mestih, med drugim v devetih slovenskih mestih, in sicer v Celju, Idriji, Kamniku, Kopru, Kranjski Gori, Ljubljani, Mariboru, Piranu in Škofji Loki.

Ljubljana je lani skupaj z Barcelono prejela evropsko nagrado za javni prostor za preureditev nabrežij in nove mostove na Ljubljanici. Gre za pomembno priznanje kakovosti novih ureditev javnega prostora v mestnem središču, ki smo jih oboji, meščani in obiskovalci, večinoma sprejeli prav tako pozitivno kot ugledna mednarodna komisija. Ohrabrujoče je, da so vse ureditve pretežno namenjene prav pešcem in da so pomembno izboljšale hodljivost mestnega središča. Zdaj si želimo, da bi se znanje in prizadevanja za boljšo hodljivost iz središča mesta prelili še v četrti, kjer živi pretežni del Ljubljančanov, pa tudi v Maribor, Celje ter druga, manjša slovenska mesta. Urbani sprehodi Jane’s Walk so lahko prvi korak v tej smeri.

 

Članek je poobjava članka, ki je bil izvirno objavljen 26. aprila 2013 v tedniku Mladina.

Povezava na izvirni članek na spletni strani www.mladina.si

mladina.si

komentarji (2)

  1. Cities belong to pedestrians! « Inštitut za politike prostora, 13/12/2013 23:41

    [...] Link to the original article (in Slovenian): http://ipop.si/2013/05/10/mesta-pescem/ [...]

DODAJ SVOJ KOMENTAR: Prosimo izpolnite vsa polja. Na vaš e-mail vam bomo poslali potrdilo o objavi vašega komentarja. Vaš e-mail javno ne bo objavljen.

ARHIV NOVIC

DOGODKI

Polje III (3)

Zbori za prostor: Kaj je javni interes pri stanovanjski politiki?

Ponedeljek, 12. junij 2017 od 18h do 20h v Pritličju, Mestni trg 2, Ljubljana

Zakaj države in lokalne skupnosti podpirajo trg najemnih stanovanj? Kakšne so posledice premajhnega fonda neprofitnih najemnih stanovanj? Kakšni so družbeni stroški visokega deleža lastniških stanovanj v naši družbi? Vidiki javnega interesa, ki jih zadeva trg najemnih stanovanj so kompleksni in raznoliki. Ali neprofitna stanovanja predstavljajo za družbo strošek, luksuz ali predvsem dolgoročno naložbo?

Prostor kot omejena dobrina je od nekdaj naravno mesto konfliktov. Po obdobju poudarjanja zasebnih interesov se kot družba počasi obračamo k večji občutljivosti do varovanja skupnega dobra tudi v prostoru. Da bi bili pri tem uspešni, moramo najprej vedeti, kaj je javni interes, zakaj potrebuje aktivno podporo, in na kakšen način se ga lahko uveljavi..

V okviru Mreže za prostor organizirata društvo Maja Farol in Inštitut za politike prostora – IPoP serijo javnih dogodkov, s katerimi želita ob konkretnih aktualnih temah opredeliti javni interes v urejanju prostora. Organizatorji želijo predvsem omogočiti predstavitev različnih vidikov javnega interesa med enakovrednimi sogovorniki v odprti moderirani razpravi..

Četrti zbor bo potekal v ponedeljek, 12. junija 2017 od 18h do 20h v Pritličju na Mestnem trgu 2 v Ljubljani. Uvodno predstavitev teme bo pripravila in predstavila novinarka Mojca Zabukovec.

Več o Zborih za prostor

Več dogodkov
Napovednik Trajekt