Moč narave v mestih: Nove rešitve za prilagajanje naselij na podnebne spremembe

Podnebne spremembe tudi v slovenskih naseljih že povzročajo vsako sezono višje poletne temperature in močnejše nalive. To ustvarja vse manj zdravo in varno bivalno okolje za ljudi, živali in rastline ter sili naselja k ukrepanju. Pri blaženju posledic podnebnih sprememb imajo pomembno vlogo naravne prvine in procesi, ki potekajo v rastlinah in tleh. V naseljih se to odraža v novih prizadevanjih za ohranjanje narave in urejanje zelenih površin. Uveljavljajo se novi principi in koncepti urejanja, kot so zelena in zeleno-modra infrastruktura ter sonaravne rešitve. O tem je govorila mednarodna konferenca Moč narave v mestih, ki so jo organizirali Ministrstvo za naravne vire in prostor, IPoP – Inštitut za politike prostora in Skupnost občin Slovenije 12. novembra 2024 na FDV v Ljubljani. Več kot 160 udeležencev je dobilo priložnost spoznati primere dobrih praks in s pomočjo mednarodnih zgledov razvijati ideje o rešitvah, ki so primerne za slovenska naselja in občine. 

V Sloveniji posebnosti naselij in poselitve ter splošna ohranjenost narave ustvarjajo varljiv občutek, da so narava in njene koristi vseprisotne in ljudem vedno nekje blizu in da zato urejanje zelenih površin in ozelenjevanje naselij morda nista najbolj nujna. Na žalost ni tako. Tudi v slovenskih naseljih ljudje potrebujemo posodobljene zelene površine in bolj ozelenjen odprt prostor za lažje soočanje s pritiski velike vročine in nalivov. V tem duhu slovenske občine že izvajajo ukrepe prilagajanja zelenih površin novih razmeram in načrtujejo tudi številne nove ureditve. Pri tem jih na različne načine podpira tudi Ministrstvo za naravne vire in prostor. 

Na vse to je zbrane opomnil tudi minister za naravne vire in prostor, Jože Novak, ki je poudaril, da so spreminjanje podnebja in njegove posledice vedno hitrejše in bolj očitne in da ima pri blaženju posledic in krepitvi odpornosti naselij pomembno vlogo prostorsko načrtovanje. To mora po novem še bolj kot doslej težiti k usklajeni, premišljeni ter racionalni rabi prostora. Na ministrstvu prilagajanje na podnebne spremembe podpirajo s predpisi ter tudi s pripravo strateških dokumentov, smernic, izhodišč in priporočil. V okviru Evropske kohezijske politike pa s finančnimi sredstvi podpirajo tudi ukrepanje občin pri izboljševanju obstoječih zelenih površin in ozelenjevanju novih površin. 

V prakso ambicioznega ozelenjevanja in prilagajanja mest na podnebne spremembe nas je v nadaljevanju povedel profesor Cecil Konijnendijk, ki je trenutno zaradi prepričljivosti in pragmatičnosti koncepta 3-30-300, ki ga je razvil med epidemijo, eden najbolj znanih svetovalcev in promotorjev vloge dreves in zelenih površin za podnebno odpornost in zdravje ljudi ter soustanovitelj Inštituta za sonaravne rešitve (NBSI). Med drugim nas je opozoril na to, da so drevesa temelj življenjskega okolja in da je zato tako zelo pomembno varovati odrasla drevesa in jim zagotavljati ugodne pogoje za kar najdaljšo življenjsko dobo. Izpostavil je možnosti, ki jih za izboljšanje okolja in počutja zagotavljajo urbana drevesa (3), drevesni sestoji (300) in ulično drevje (30). Posebej je izpostavil pomen bližine dreves za dobro počutje in zdravje ter opozoril na vlogo dreves na hišnem pragu (doorstep trees), do katerih imamo ljudje še posebno oseben in čustven odnos. Spomnil nas je na učinke centralnega parka v New Yorku na okolje, ljudi in ekonomijo ter na koncept mesta kot spužve (sponge city). Pri obeh fenomenih imajo drevesa in procesi, ki potekajo v njih, ključno vlogo zagotavljanja pozitivnih učinkov na okolje. Opozoril je na vsestranski pomen povezovanja prebivalcev in lokalnih skupnosti z naravo in na EU dokumente, ki usmerjajo k ohranjanju narave in posebej starejših dreves. Navdušiti nas je skušal s preprostimi primeri iz prakse in napeljati k razmislekom o čim bolj učinkovitem ukrepanju v domačem okolju. Priporočil nam je, po njegovi presoji, štiri vrste najbolj učinkovite načine intervencij za prilagajanje na podnebne spremembe in zagotavljanje zdravja in dobrega počutja ljudi in sicer: 1) povečanje pokritosti urbanega okolja s krošnjami, 2) vzpostavitev žepnih parkov v vseh soseskah, 3) priložnosti za socialne interakcije na območjih, kot so skupnostni vrtovi in 4) ozelenjevanje šolskih dvorišč in okolišev.

Raziskave, ki vodijo pristop Konijnedijka k ukrepanju, dokazujejo, da je že samo pogled na drevesa in naravne prvine skozi okna lastnega doma pomemben prispevek k dobremu počutju in boljšemu duševnemu zdravju in da lahko zadostna pokritost urbanega okolja z drevesnimi krošnjami kritično vpliva na temperaturo zraka in s tem na vpliv vročine na zdravje in prezgodnje umiranje. Aktualna raziskovalna spoznanja je med epidemijo povezal z že znanimi priporočili Svetovne zdravstvene organizacije o pomenu največ 300-metrske oddaljenosti stanovanj od urejenih zelenih površin za zdravje in dobro počutje in tako oblikoval pravilo 3-30-300. Pravilo govori o tem, da:

• mora vsak iz svojega stanovanja ali drugega prostora, kjer preživlja večino časa (domovi za ostarele, bolnišnične sobe, ipd.), imeti pogled na vsaj 3 velika drevesa;
• mora vsaka soseska biti vsaj 30-% pokrita s krošnjami dreves;
• mora vsak imeti največ 300 metrov od domačih vrat dostop do kakovostno urejene in za rekreacijo in regeneracijo dovolj velike zelene površine.

Pravilo kot izhodišče za načrtovanje ukrepov uporablja že veliko mest na svetu, med njimi tudi večina nizozemskih. Izhodiščno analizo pokritosti z drevesnimi krošnjami je za vsa nizozemska mesta pripravila kar država, ki je zagotovila tudi enotni sistem popisa vseh urbanih dreves v državi. Konijnedijk je poudaril, da je zelo pomembno, da politika razume učinke ukrepov, ki jih predlaga stroka. Svetoval nam je, da svoja svetovanja občinam in mestom, podobno kot to dela on, začnemo s sprehodom po ulicah v družbi lokalnih politikov in dejal: “Včasih morate začutiti pozitivne učinke delovanja dreves – peljite politike na sprehod, najprej po z drevesi prijetno osenčeni in potem po polno osončeni ulici. / Sometimes you need to feel the positive effect of trees – take the politician for a walk, first a nicely shaded street with trees and then a sunny street.” Po takem sprehodu pogovor o pomenu ohranjanja dreves in premišljeni saditvi novih ter razvoju zelenih površin in ozelenjevanju steče drugače.

Sledilo je predavanje profesorice Lilli Lička z Inštituta za krajinsko arhitekturo Univerze BOKU na Dunaju, ki je prav tako mednarodno prepoznavna s svojim proaktivnim pristopom k uresničevanju teoretičnih izhodišč in raziskovalnih spoznanj v praksi. Trenutno si skupaj z več kot 20.000 tisoč podporniki prizadeva za ohranjanje enega od zelenih koridorjev, ki so se ohranili vzdolž železniške proge in povezujejo dunajski mestni gozd s središčem mesta (Westbahnpark). Hkrati pa je  bila letos tudi glavna gostja na kongresu svetovne zveze upravljavcev urbanih parkov (World Urban Parks Congres 2024) v Utrechtu. 

Razmislekom o pomembnosti ohranjanja narave v urbanem okolju in ozelenjevanju mest je Lička dodala socialno dimenzijo in svoje poglede osvetlila na različnih primerih iz Dunaja. Govorila je o presečišču podnebne in družbene pravičnosti, ki se odraža prav na zelenih površinah, preskrbljenosti mesta z njimi in njihovi dostopnosti. Začela je s spominom na Jane Jacobs in njeno zavzemanje za javni in ulični prostor ter dodala, da bi se danes slovita urbanistka gotovo strinjala, da je ključen za kakovost bivanja ter družbeno enakost in povezanost prostor v javni rabi. Tudi na Dunaju, ki sicer velja za zeleno mesto in kjer več kot 50 % mesta obsegajo zelene površine, so te precej neenakomerno razporejene. Bistveno več zelenih površin je v zaledju in na daljnem obrobju mesta kot pa v gosto poseljenih soseskah in v središču. Dunaj je zaradi celinske lege zelo izpostavljen pregrevanju in nekatera urbana območja se zato poleti močno pregrejejo, težave pa so vsako sezono bolj očitne in nekateri ljudje zaradi tega življenjsko ogroženi.  

Lička je med drugim opozorila na veliko razliko med novimi in starimi deli mesta. Poudarila je, da je načrtovanje novih ozelenitev in zelenih površin mnogo lažje v novih soseskah, ki vznikajo na Dunaju po celem mestu, saj število prebivalcev vsako leto zraste za 20.000 do 25.000. V obstoječih delih mesta in že zgrajenih soseskah pa je gradnja sama po sebi precej gosta in ni veliko možnosti za nove zelene površine in ozelenjene površine. Edina rešitev za te dele mesta so majhni žepni parki in preurejanje uličnega in cestnega, tudi parkirnega prostora v začasne in trajne zelene oaze. Tako nastajajo tudi parkleti v okviru programa Grätzloasei, kjer okoliški stanovalci dajo pobudo za ureditev in tudi skrbijo za urejanje in vzdrževanje ozelenitev, ki jim omogočajo bivanje in druženje na prostem. Razkrila je tudi, da si je Dunaj med drugim v strateških razvojnih dokumentih sicer zadal zelo ambiciozen cilj zagotavljanja dostopnosti do zelenih površin, to je 250 m od domačih vrat, kar je še bližje kot sicer priporoča Svetovna zdravstvena organizacija (300 m).

“Public spaces are the vital organs in cities.”

Posebej je opozorila na mikroklimatsko vlogo zelenih površin in pomen ohranjanja t. i. zelenih koridorjev, ki poleg ohranjanja biodiverzitete omogočajo tudi dovod hladnejšega zraka iz zaledja v središče mest. Ena izmed takih potez na Dunaju je opuščena železniška proga, okrog katere se je zaradi različnih razvojnih interesov in idej o pozidavi v zadnjih letih razvila pobuda za ureditev novega parka – Westbahnpark. Pri tem z objektivnimi razlagami in predlogi ter tudi z aktivističnimi akcijami sodeluje tudi Lička, ki glasno opozarja na pomen ohranjanja tega koridorja v dobro kakovosti bivanja lokalnega prebivalstva in predvsem tudi znosnosti mestne mikroklime. Medtem mestne oblasti načrtujejo pozidavo in skušajo z ozelenjevanjem streh na novih objektih pokazati, da razumejo potrebe prebivalcev po zelenih površinah in pozitivnih učinkih delovanja zelenega pasu, ki se je ohranil na brežini opuščene proge. “V nekem trenutku ti ne ostane drugega kot da postaneš aktivist”, je dogajanje v tem primeru povzela profesor Lička. 

V drugem delu konference smo prisluhnili navdihujočim zgodbam iz različnih evropskih mest, ki so se lotile novih in inovativnih praks ozelenjevanja mest in upravljanja z zelenimi površinami v mestih.

Najprej je besedo prevzel krajinski arhitekt Martí Franch Batllori, ustanovitelj krajinskoarhitekturnega studia EMF Landscape Architecture, ki se je imenitno navezal na predhodnika in nam z zgodbo o krajinskem vzdrževanju zalednih mestnih zelenih površin v katalonskem mestu Girona predstavil povsem novo prakso vzdrževanja, ki deluje kot proces ustvarjanja prostora in zelene infrastrukture ter se navdihuje pri sonaravnih rešitvah in praksi francoskega botanika in oblikovalca javnih vrtov in parkov Gilla Clementa.

V jedru zgodbe je pristop k aktiviranju razsežnega naravnega zaledja Girone, območja na stiku z mestom, za vsakdanjo prostočasno rabo, izboljšanje kakovosti bivanja, povečanje zanimivosti mestnega okolja in tudi večjo požarno varnost. Pred začetkom del je območje delovalo kot neuporaben in zaraščen prostor. Po dveh letih pa je Martiju Franchu uspelo skupaj s predstavniki mestnih strokovnih služb in delavci, ki tudi sicer vzdržujejo zelene površine, po dolgem in počez prehoditi območje, ovrednotiti stanje in zasnovati način izvajanja vzdrževalnih del, s katerim so ustvarili zanimivo doživljajsko okolje za vsakdanje sprehode, regeneracijo in rekreacijo. Za izbrane prostore so pripravili načrt vzdrževanja, ki je ob krajinskoarhitekturnem načrtu izgleda vseboval tudi načrt njihovega vzdrževanja, kot je košnja in obrez, ti pa so prilagojeni glede na tip zasaditve in rastišča ter pogostost njihove uporabe.

Brez posebne dodatne porabe sredstev je mesto samo s kreativnim pristopom aktiviralo dodatne zelene površine za rabo in sprožilo pri mestni upravi in prebivalcih proces spreminjanja pogleda na naravne in urejene zelene površine in na urejanje zelenih površin nasploh. Učinki novega pristopa so vplivali na novo razumevanje potenciala krajinskega vzdrževanja obstoječih zelenih površin in pokazali, da je ta pristop tudi ekonomsko učinkovit, saj je povprečni strošek novega načina urejanja 1-2 € na kvadratni meter.

»Updated public systems like software. We need to update our cities.«

Z uvajanjem kreativnega načrtovanja procesov vzdrževanja se na ta način lahko dosega tako dvig kulture urejanja prostora kot zagotavlja tudi druge razvojne cilje kot sta ohranjanje biotske pestrosti in izboljšanje požarne varnosti. S sodelovanjem in izobraževanjem so v Gironi v dveh letih dobili veliko novega lokalnega znanja. S premišljeno umeščenimi aktivnostmi za prebivalce, kot so sprehodi, koncerti in umetniške instalacije, pa so skupnosti približali nove zelene prostore. S komuniciranjem in ozaveščanjem javnosti zdaj že počasi spreminjajo tudi zakoreninjeno dojemanje estetike drugih urejenih in uporabnih zelenih površin ter na njih povečujejo biotsko pestrost in krepijo naravne procese.  

“We should all be a little bit more ‘punk’ when it comes to city greening.”

Sodelovanje krajinskoarhitekturne pisarne z mestom je sprva potekalo v okviru dvoletnega testnega projekta, zdaj pa so se že dogovorili za bolj dolgoročno sodelovanje s pogodbo, ki je podobna pogodbam javnih podjetij za vzdrževanje in zagotavlja bolj stabilno obliko sodelovanja, načrtovanja in financiranja novih ureditev tudi na drugih območjih. Dogovarjajo pa se tudi za še bolj dolgoročno sodelovanje z mestnimi službami in se nadejajo, da bodo lahko sledil dobri francoski praksi, kjer so tovrstna dolgoletna sodelovanja že zelo utečena.

Sledil je nastop Tomasa Stoisserja iz Oddelka za zelene površine in vode v Mestni občini Gradec. Prestavil nas je bliže k prostorski stvarnosti in predstavil aktualno prakso sajenja in vzdrževanja urbanih dreves ter uveljavljanje principa spužvastega mesta (sponge city) v astrijskem Gradcu. Tomas Stoisser je takoj po zaključenem študiju krajinskega načrtovanja sprejel delo v mestni upravi in začel z uvajanjem Stockholmskega načina sajenja dreves v Gradcu. V mestu s približno 300.000 prebivalci imajo v upravljanju kakšnih 26.000 mestnih dreves, drevesni fond pa se hitro še povečuje. Zaradi soočenja z vročino in močnimi padavinami, uprava in prebivalci od mestnih dreves vedno več pričakujejo. Z analizo stanja so na začetku ugotovili, da je kar tretjina obstoječih dreves v slabem stanju in bodo v bližnji prihodnosti potrebovala zamenjavo. Okoli 300 takih dreves jim zdaj uspe vsako leto nadomestiti z novimi in ob tem posaditi še do 500 novih. Pri saditvi novih dreves se v Gradcu na trgih in ulicah poslužujejo Stockholmskega pristopa, ki je bil razvit na švedskem s posebno pozornostjo za potrebe rasti dreves v težkih pogojih mestnega okolja. Način sajenja je tehnično zahteven, drevesa se sadi v poseben substrat, ne v matična tla in tako skupaj z izvedbo ukrepov, ki preprečujejo pritiske na korenine, ustvarja dobre pogoje za rast in razvoj dreves sajenih na tlakovanih površinah. Sadijo pa v mestu tudi še vedno na klasičen način in stalno primerjajo učinke različnih vrst saditve. 

“We need big trees with big canopies in dense urban areas.”

Hkrati v duhu koncepta spužvastega mesta skušajo povečevati sposobnost zadrževanja padavin na lokaciji tudi s tem, da v mestni prostor umeščajo skupine dreves oziroma zelene otoke. Saditev v skupne, povezane sadilne jame, in zaokrožene skupine deluje kot neke vrste točkovna zeleno-modra infrastruktura in velja za ekosistemsko bistveno bolj učinkovito kot saditev posameznih dreves. V Gradcu skušajo zato v mestni prostor umestiti čim več skupin dreves, ki skupaj s prepustnostjo in konfiguracijo rastišča in podrastjo prispevajo k zadrževanju padavin in hkrati hladijo okolje ter izboljšujejo podobo in doživljanje prostora. 

Prav tako pa tudi ob prenovah in prirejanju ulic in drugih tlakovanih in prometnih površin dosledno poskrbijo za zadrževanje padavinske vode na lokaciji in odvajanje odvečne vode k drevesom in njihovim rastiščem. Dodatno izboljšujejo učinke zadrževanja padavinske vode tudi z dodajanjem biooglja v rastni substrat, kjer nase najprej veže vodo nato pa jo počasi oddaja v okolje, ko jo drevo in druge rastline potrebujejo. Za boljšo infiltracijo vode v podtalje dodajajo tudi prod. Pri izvajanju novih saditev veliko eksperimentirajo in ves čas spremljajo in vrednotijo učinke tako, da lahko ves čas izboljšujejo tako tehnike sajenja kot tudi izbiro drevesnih vrst in kakovosti sadik glede na rastiščne pogoje in lokacijo zasaditve.

Zgodbe evropskih mest smo zaključili s predstavitvijo Ferenca Alberta Szigetija, URBACT strokovnjaka mreže BiodiverCity in ustanovitelja TeAM HUB-a – huba za sonaravne rešitve na Madžarskem. Popeljal nas je po praksah ohranjanja in krepitve biodiverzitete v madžarskih mestih. Na Madžarskem se spopadajo s paradigmo ohranjanja divjih travišč (step), ki so za njihovo podnebje in okolje značilna, a s strani skupnosti niso prepoznana kot pomembni prostori in ekosistemi.

V Veszpremu so se spremembe miselnosti lotili z vzpostavitvijo divjih travišč v soseskah, kjer pogosteje kosijo le robove travišč, območja pa opremijo z informativnimi tablami. Hitro so ugotovili, da imajo ob tem tudi prihranek pri vzdrževanju zelenih površin. 

V Budimpešti so se preoblikovanja zelenih površin lotili na način, ki krepi biodiverziteto. Na območju novega parka tako najdemo mozaik različnih habitatov, tudi mokrišča in druge vodne elemente, kot so deževni vrtovi, travišča s posebnimi mešanicami cvetočih trav in drugih medonosnih rastlin, ki se prepletajo s trajnimi zasaditvami v različnih slojih. Na območju so poskrbeli tudi za zavetja za prostoživeče živali. Pestrosti zasaditve so dodali tudi sadno drevje. 

»Nature is an ally in a climate change combat.«

V budimpeški soseski Hegyvidek so se lotili tudi pilotnega projekta sajenja mladih in na lokalno okolje prilagojenih drevesnih vrst, prinesenih iz okoliških gozdov, ki se bodo lažje prilagodile rasti v novih pogojih. Izvajajo tudi program za skupnost, v okviru katerega lahko prebivalci zaprosijo za brezplačen obrez dreves, brezplačne kompostnike, zbiralnike deževnice in sadike ter urejajo skupnostne vrtove. Program izvaja tudi izobraževalne in ozaveščevalne aktivnosti za skupnost, kot so t. i. Podnebju prijazni večeri, na spletni strani pa imajo pripravljena navodila za sajenje, kompostiranje itd.

V sklepnem delu konference smo z okroglo mizo Poti do ozelenjevanja slovenskih naselij in izbranimi gosti skušali povedano prestaviti še v domače, slovenske razmere. V pogovoru so se nam pridružili predstavnice in predstavniki države, občin, načrtovalcev in vzdrževalcev javnih zelenih površin in nam vsak iz svojega zornega kota kratko pojasnili, kako se v domači praksi odražajo nova strokovna spoznanja o pomenu dreves in zelenih povšrin za prilagajanje naselij na podnebne spremembe in kakšna so njihova pričakovanja glede prihodnosti.

Generalna direktorica direktorata za graditev in prostor na Ministrstvu za naravne vire in prostor, dr. Nataša Bratina, je predstavila prizadevanja ministrstva na področju in opozorila, da z ukrepi prilagajanja na podnebne spremembe v Sloveniji zaostajamo ter napovedala pospeševanje aktivnosti tudi na ravni države. Opozorila je tudi na izzive, ki jih razmere sprožajo v prostorskem načrtovanju, kjer na eni strani težimo k zgoščevanju naselij, po drugi strani pa nas enotna EU politika zavezuje, da v skladu z EU uredbo o obnovi narave v vsakem naselju zagotovimo vsaj 40 % odprtih in zelenih površin in dobro vemo, da morajo te biti blizu stanovanj, ne samo v zaledju. Predstavila je tudi vse že dostopne strokovne priročnike, ki delujejo kot pravila državnega prostorskega reda in strokovna podpora občinam in načrtovalcem pri sledenju sodobnim konceptom in principom načrtovanja in upravljanja zelenih in ozelenjenih površin. Napovedala je tudi pripravo novih strokovnih smernic za krepitev učinkov vzdrževanja javnih zelenih površin in prilagajanja urbanega okolja na podnebne spremembe. Z vidika financiranja je omenila razpis, ki je bil v okviru kohezijskih sredstev namenjen za ozelenjevanje naselij in na katerega so do konca oktobra prejeli kar 130 prijav slovenskih občin, ki so v presojanju in še ni jasno katere vse bodo realizirane.

Miran Košpenda je predstavil sodelovanje Združenja mestnih občin Slovenije v partnerstvu Urbane agende EU za ozelenjevanje mest. Združenje kot eden od deležnikov sodeluje pri nastajanju akcijskega načrta ozelenjevanja mest na evropski ravni, partnerstvo pa deluje tudi kot dobra pratforma za izmenjavo izkušenj in razmislekov o inovativnih pristopih. V delovni skupini, v kateri sodelujejo, se ukvarjajo predvsem z oblikovanjem predlogov za zagotavljanje stalnih finančnih virov za pospešeno ozelenjevanje mest, kar manjka tudi v Sloveniji. Trenutno se največ denarja temu namenja iz kohezijskih sredstev, ki pa niso stalni in predvidljiv vir financiranja. Predlaga, da bi bil dober vir financiranja tovrstnih projektov Podnebni sklad, od koder trenutno še ni predvidenih sredstev za te namene.

Valentina Glinšek z Mestne občine Celje je predstavila katere strateške ukrepe uveljavljajo za ohranjanje narave v urbanih območjih. Med njimi imajo sprejet načrt vzdrževanja dreves, ki so prepoznana kot pomembna, nekatera med njimi se nahajajo tudi na zasebnih zemljiščih. Sprejet imajo tudi odlok o gozdovih s posebnim namenom, kjer ima občina predkupno pravico. Z urbanim gozdom upravljajo v okviru finančnih zmožnosti, ves denar, ki ga pridobijo s sečnjo za obnovo gozda, pa povrnejo v sredstva za vzdrževanje zelenih površin. Za uspešno upravljanje z urbanih gozdom so pred kratkim prejeli tudi priznanje URBACT dobra praksa. Za dobro delovanje se občini zdi pomembna izmenjava praks in izkušenj, zato se redno udeležujejo tovrstnih konferenc.

Jože Krulec z Javnega zavoda ZELENICE iz Celja je kratko opisal delo komunalnega podjetja, ki se ukvarja z urejanjem in vzdrževanjem javnih zelenih površin v Celju in je leta 2019 nastalo s preobrazbo občinske delovne enote. V Celju skrbijo za urejanje več kot 104 ha javnih zelenih površin, urbanih dreves in mestnega gozda. Skupaj z občino pripravljajo tudi register javnih dreves, kar bo močno olajšalo načrtovanje novih zasaditev in spremljanje stanja in vzdrževanje urbane drevnine. Pri izbiri sadik se poskušajo posluževati vrst, ki so primerne glede na rastišča, o tem se posvetujejo tudi s strokovnjaki. Prepoznavajo pa problem odsotnosti domačih drevesnic, kjer bi lahko kupovali lokalnemu okolju prilagojene sadike. Pri delu sicer že vpeljujejo tudi nekatere sodobnejše prakse urejanja in vzdrževanja, največji izziv pa prepoznavajo pri izobrazbi in usposobljenosti zaposlenih. Kljub zelo dobremu sodelovanju z občino, kjer se mu zdi ključna podpora vodilnih, je problem zagotavljanja sredstev za strokovno kompetentno delo prevelik za posamezno podjetje in občino. Zato je poudaril velik pomen povezovanja z drugimi komunalnimi podjetji, tudi z Zbornico komunalnega gospodarstva in možnosti, ki jih to prinaša tako za hiter prenos in razvoj znanja in dobrih praks in izkušenj, kot tudi za zagovorništvo glede boljše formalne ureditve pogojev za izvajanje te pomembne komunalne dejavnosti. 

V pogovor smo povabili tudi projektantko, Urško Kranjc iz podjetja LUZ d.d., ki je pojasnila, kako s projektantsko skupino krajinskih arhitektov razvijajo načrtovalske rešitve in sledijo novim potrebam okolja in novim konceptom in principom načrtovanja. Pojasnila je, da pri naročnikih sicer prepoznavajo cel spekter različnih pogledov na sodobne trende ozelenjevanja, da nekateri že tudi sami predlagajo podnebnim spremembam prilagojene rešitve, spet drugi pa se sprostijo šele v dolgih procesih predstavljanja novih razmer in pomena ozelenitve. In podobno velja za izvajalce ureditev, zato so rezultati načrtovanja novih ureditev še precej različno uspešni. Za načrtovanje kar najbolj učinkovitih rešitev je po njenem mnenju velikega pomena interdisciplinarni pristop, ki pravočasno poveže v oceno stanja in snovanje novih rešitev vse vidike urejanja odprtega prostora mesta, na primer tudi tehnične rešitve komunalne in druge infrastrukture. Pri tem pa je opozorila tudi na pomen znanja o novih rešitvah na strani gradbene operative in dodala, da na gradbiščih prepoznavajo, da delavci še nimajo dovolj znanja o novih rešitvah in ne vedo zares, kako jih izvesti. Pri mnogih projektih je potrebnega tudi veliko časa in znanja za  komuniciranje z javnostjo, ki prav tako postaja vse bolj zahtevna in želi razumeti razloge za spreminjanje stanja, sploh za sekanje dreves, in pred izvedbo izvedeti kakšne bodo nove rešitve ter zakaj bodo take. Izpostavila je velik pomen namenskih sredstev za ozelenjevanje naselij, ki lahko v obliki manjših ureditev, kot so žepni parki in večje in bolj kompleksne zelene površine, pomembno izboljšajo mikroklimo in kakovost bivanja na lokalni ravni.

Moderatorka okrogle mize, Maja Simoneti, je ob zaključku konference za oddajo Zelena luč povzela, da v urbanih in drugih naseljih prav vsako drevo in vsaka zelenica štejeta in prinašata koristi. Tako tiste, ki jih je nujno ohranjati, kot tiste, ki jih na novo smiselno integriramo v urbano okolje. Pri tem ne smemo pozabiti, da obenem, ko skrbimo zase in blažimo pritiske podnebnih sprememb, skrbimo tudi za biotsko pestrost in krepimo moč narave v mestih.

 

 

Galerija fotografij

Avtorica: Tea Stepan

—

Konferenco so organizirali Ministrstva za naravne vire in prostor, IPoP – Inštitut za politike prostora in Skupnost občin Slovenije v okviru projekta Podpora izvajanju prostorske in urbane politike ter programa URBACT. Dogodek je potekal ob podpori programa URBACT ter Evropske pobude za mesta (EUI).