Sredi maja je občina Ljutomer kot prva med slovenskimi občinami pristopila k pobudi Za žive meje!, pretekli teden pa je prispela še podpisana izjava iz občine Markovci. IPoP je pobudo pripravil v okviru Podnebnega programa Mreže za prostor z namenom, da spodbudi občine k ohranjanju in izboljšanju stanja obstoječih živih mej in k urejanju novih živih mej. Kot naročeno prva dva pozitivna odziva občin sovpadata z aktualnim pozivom Ministrstva za naravne vire, vode in prostor za sofinanciranje ukrepov občin na področju izboljšanja varstva narave, biotske raznovrstnosti in zelene infrastrukture v urbanem okolju iz evropskih kohezijskih sredstev. Idealna priložnost, da se skupaj poglobimo v razmišljanje o tem, kako lahko občine žive meje uporabijo za izvajanje omenjenih ukrepov.
Žive meje so tako kot marsikje drugod tudi v slovenskih naseljih in kulturni krajini dobro znan, tradicionalni način zamejevanja in usmerjanja rabe ter oblikovanja prostora. Žive meje so po svoje del kulturne dediščine, ki pod vplivom razvoja izginja iz urbanega okolja in krajine in hkrati pod vplivom okoljske krize in podnebnih sprememb pridobiva na pomenu. Zaradi tega je na primer država Anglija sklenila, da bo za dosego podnebne nevtralnosti do leta 2050 povečala dolžino obstoječih živih mej v ruralni in urbani krajini za 40 %. Angleška vlada je obljubila, da bo v ta namen preko programa za izboljšanje okolja obnovila in uredila 48.000 km živih mej do leta 2037 in kar 72.000 km do leta 2050. Na pomen živih mej in priložnosti povečanja dolžine živih mej, da skupaj z drugimi ukrepi za zadrževanje ogljika prispevajo k preprečevanju globalnega segrevanja in ogljični nevtralnosti Anglije, je leta 2019 opozoril angleški podnebni svet (Net Zero: The UK’s contribution to stopping global warming). Dogajanje na nacionalni ravni spremlja organizirana mreža posameznikov in organizacij z imenom hedgelink, ki s podporo dobrodelne ustanove The Tree Council preko tematske spletne strani širi znanje o pomenu živih mej, dobrih praksah vzdrževanja in tudi o možnostih za pridobitev strokovne podpore, svetovanja ali tudi sredstev za obnovo in urejanje novih živih mej ter organizira vsako leto v maju tudi nacionalni teden živih mej. Posebno, informativno zelo bogato, podstran namenjeno živim mejam ima urejeno tudi britansko kraljevo hortikulturno društvo (Royal Horticultural Society).
Dobro znano je, da žive meje in živice prispevajo k ohranjanju narave in biotske pestrosti ter tudi k podobi kulturne krajine in urbanega prostora. V urbanem okolju so žive meje dodatno pomembne za človeka saj ustvarjajo tudi kakovost bivanja in bivalnega okolja, doživljajsko vrednost, počutje in podobo prostora. Prav zaradi tega postajata pod vplivom podnebnih sprememb tako ohranjanje živih mej kot urejanje novih živih mej v urbanem okolju še dodatno pomembna. Žive meje prispevajo k blaženju globalnega segrevanja in podnebnih sprememb tako, da nase vežejo ogljik s procesi, ki potekajo v njihovih koreninah, steblih, vejah in listih, torej v tleh, na njih in pod njimi. Prav tako pa ti procesi v rastlinah in tleh prispevajo tudi k prilagajanju okolja na spremenjeno podnebje, blažijo pregrevanje, neurja in zadržujejo onesnaženje in hrup ter hkrati koristijo tudi ohranjanju narave in biotske pestrosti.
Poleg vsega tega pa so žive meje zaradi svojih fizičnih značilnosti in pojavnosti v prostoru tudi zelo zanimiv gradnik urejanja urbanega okolja, ki povezuje javne in zasebne akterje. Žive meje pogosto rastejo na mejah med javnim in zasebnim prostorom in tako soustvarjajo kakovost javnega in zasebnega prostora. To pomeni, da so ohranjanje, prenavljanje in urejanje novih živih mej in zagotavljanje vseh že omenjenih koristi živih mej za vse lokalno okolje in prebivalce v zelo veliki meri odvisni od sodelovanja med občino kot zastopnico javnih interesov in lastniki živih mej in njihovimi zasebnimi interesi. Ali drugače povedano, žive meje so odličen medij za to, da občine vključijo prebivalce v izvajanje ukrepov, ki koristijo prilagajanju lokalnega okolja na podnebne spremembe, kot so ohranjanje narave in biotske pestrosti, ozelenjevanje, izboljšanje zelenih površin in zelena ter modrozelena infrastruktura.
Občine lahko ohranjanje, obnavljanje in urejanje novih živih mej podprejo z različnimi informacijami za prebivalce o tehničnih rešitvah, izboru vrst glede na prostor in vzdrževanje, s podporo v sredstvih in delu ter številnimi drugimi aktivnostmi informativne in ozaveščevalne narave. Začne se lahko preprosto z ukrepi za zavarovanje in evidentiranje, tudi promocijo obstoječih živih mej, nadaljuje pa z bolj ambicioznimi ukrepi spoznavanja značilnih rastlin in rešitev ter priporočili za urejanje in vzdrževanje. Žive meje so lahko tudi res odlično izhodišče za ozaveščanje prebivalcev o pomenu ohranjanja narave in biotske pestrosti za podnebno odpornost naselij in druge podobne akcije.
Prve pozitivne odzive občin na pobudo Za žive meje! razumemo kot znak, da lahko tudi slovenske občine razumejo priložnost, ki se skriva v ohranjanju obstoječih in urejanju novih živih mej. Aktualni poziv Ministrstva za naravne vire, vode in prostor občinam o možnosti pridobitve sredstev za izboljšanje varstva narave, biotske raznovrstnosti in zelene infrastrukture v urbanem okolju ter zmanjšanje vseh oblik onesnaževanja iz evropskih kohezijskih sredstev (Specifični cilj RSO2.7; Program EKP 21-27, prednostna naloga 3: Zelen preobrazba za podnebno nevtralnost) pa je brez dvoma poteza države, ki lahko pomaga občinam že kmalu to priložnost izkoristiti tudi v praksi. V okviru poziva bo ministrstvo podprlo pet vrst ukrepov, med drugim tudi ukrepe ozaveščanja in vključevanja lokalnega prebivalstva v vzpostavljanje in izboljševanje zelene infrastrukture in zelenih površin ter ukrepe za ozelenjevanje mest. Pobuda Za žive meje se v tem okviru kaže kot naravnost idealna za to, da občine z njihovo pomočjo razvijejo ukrepe za ozaveščanje prebivalcev o pomenu ohranjanja narave in urejanja zelenih površin za prehod lokalne skupnosti v podnebno nevtralnost.
—
Foto: Urška Didovič
