Ali vemo, kaj smo izgubili z Rogom?

Rog je bil skvot

Pred približno dvajsetimi leti je nizozemski minister lastnikom nepremičnin pojasnil, zakaj država tolerira skvoterje, ki nezakonito zasedajo prazne nepremičnine, ki sploh niso v njihovi lasti. Rekel je, da si kot majhna država ne morejo privoščiti praznih prostorov, in da se je tega, da so prostori prazni, treba izogibati. Glede na to, da prazne nepremičnine mestu in življenju v mestu ne prinesejo nobene koristi, ne moremo reči, da je izjava ministra povsem neutemeljena.

Korist nepremičnin lahko merimo na več načinov. Precej običajno je merjenje koristi v finančnem smislu. Koliko denarja ustvari. Druga možnost je, da merimo, koliko koristi stavba prinese družbi. Nov hotel v običajnih razmerah prinaša denar. Park neposredno ne prinese nobenega denarja, tudi galerija je pogosto bolj kot ne strošek, a oba ustvarjata korist, brez katere mesta ni. Vprašanje je, kako prazne stavbe, ki mestu ne prinesejo nobene koristi, vrniti v življenje mesta. Prva, običajna možnost je, da jih nekdo kupi, prenovi, napolni z novo vsebino ter zasluži. Če te možnosti ni, se včasih najdejo novi načini ustvarjanja koristi. Skvotanje je eden izmed njih. Finančni vložek, na katerega skvoterji jasno ne morejo računati, nadomesti ogromno prostovoljnega in neplačanega dela, solidarnost ter sodelovanje. Ker skvoti prinašajo neko družbeno korist so do neke mere legitimni, čeprav imajo očitne težave z legalnostjo.

Legitimnost Roga

Družbena korist skvota je doprinos, ki ga ta predstavlja za mesto oziroma življenje meščanov. Tako kot galerija ne predstavlja vrednosti za vse meščane – nekaterih pač ne zanima, tudi skvot ne predstavlja vrednosti za vse, je pa za preživetje skvota nujno, da predstavlja neko korist čim večjemu številu skupin prebivalcev, še posebej z vsebinami, ki jih ti ne bi mogli najti drugje. V tej ambiciji sicer ne gre pretiravati, saj govorimo o skvotu in skvot zelo verjetno nikoli ne bo naslavljal vseh meščanov, vseeno pa ne sme biti domena le nekaj posameznikov. Vendar pa je še bolj pomembno, da je to vsebina za šibkejše in manj privilegirane, saj ti v mestu težje najdejo prostor in program zase. To še posebej velja za mesta, ki se uspešno oživljajo oziroma celo gentrificirajo, torej prilagajajo premožnejšim slojem obiskovalcev ali meščanov.

Ljubljana se uspešno oživlja že petnajst let, kar je dobro, saj smo želeli bolj živahno in živo mesto, a ravno zato se je treba še toliko bolj potruditi za ljudi, ki nimajo dovolj denarja, da bi uživali živahnost mesta, in za vsebine, ki morda na trgu ne bi našle prostora zase. Rog je nudil kar nekaj zanimivih vsebin in vključeval kar nekaj depriviligiranih skupnosti, kar je bil tudi temelj njegove legitimnosti.

Raznolikost Roga

Rog je bil zelo raznolik v vsebinskem smislu. V Rogu so bili ateljeji in kar nekaj talentiranih uspešnih umetnikov je začelo v Rogu. V Rogu je bil najboljši zaprt skate park v državi, ki so ga uporabljali ostareli skejtarji pri petdesetih in okoliški osnovnošolci. Tam so našli enega redkih prostorov v središču mesta, kjer so se počutili kul, v katerem ni bilo učiteljev in trenerjev, a so bili kljub temu odrasli prijazni. V Rogu je bil socialni center, in kadar je državnim ustanovam zmanjkalo idej in sredstev, s katerimi bi lahko pomagali ljudem iz roba, so včasih baje poslali koga kar v Rog – da mu bodo mogoče tam znali pomagati. V Rogu je bila tudi odlična telovadnica za borilne veščine, pa prostori za različne vadbe, od cirkusa do športa in še marsikaj, česar sploh ne vemo.

V Rogu se je odvijalo toliko različnih vsebin, da še nismo srečali človeka, ki bi znal našteti vse. Vsak je vedel le za del Roga, medtem ko za katerega izmed hodnikov ni imel pojma, kaj se tam dogaja. Za nekatere prostore se niti ni vedelo, kdo ima njihove ključe in včasih so se ključavnice zamenjale na čuden način. Verjetno lahko rečemo, da je imel Rog težave z organizacijo. Kaže, da je bil sestavljen iz različnih skupnosti in posameznikov, ki za svoje delovanje niso našle prostora drugje. Veliko večjega skupnega imenovalca mogoče sploh niso imele. Vsaj nekatere izmed njih. Vseeno moramo nekaterim priznati, da so bile na svojem področju med boljšimi v mestu ali celo državi. Pri drugih je mogoče šlo za prisvojitev prostora, ki ni koristila nobenemu, razen takratnemu posestniku. Prav zaradi teh težav z organizacijo, je Rog preživel toliko časa, saj ga je bilo nemogoče zastopati in upravljati ali pregnati. Po drugi strani pa je bla to omejitev, zaradi katere ni uspel razviti značilnosti, ki skvotu pomagajo preživeti, kot na primer predvidljiv način razdeljevanja prostorov, boljši odnosi s sosedi ter vsebine za nekoliko širši krog uporabnikov. Gotovo je bila zadnja leta velika omejitev v razvoju tudi klavrna projekcija prihodnosti skvota.

Vseeno pa je treba poudariti, da je množica zelo angažiranih ljudi v Rogu ustvarjala vsebine, ki jih drugje v Ljubljani ni, hkrati pa po najboljših močeh skrbela za skupine, ki drugega mesta in prostora niti nimajo. In to z ogromno dela in požrtvovalnosti, s katero so nadomeščali odsotnost vseh drugih sredstev, tudi vode in elektrike na primer. Zato je primerjava med koristjo, ki jo je mestu nudil skvot Rog, in koristjo, ki jo lahko nudi bodoči Kreativni center Rog, nemogoča, saj prvi ni imel niti vode in elektrike, medtem ko bo drugi deloval s finančno podporo mesta in/ali drugih virov (državnih, evropskih ipd.).

Mesto brez prostora

Prijetna in uspešna mesta imajo skupno lastnost – raznolika so, in v tej raznolikosti lahko najdejo prostor in program zase različne skupnosti. Za velika mesta je to lažje, saj je v večjem številu prebivalcev več raznolikosti in večja kritična masa. Manjša mesta imajo lahko s tem težave – zaradi majhne kritične mase lahko robne vsebine odmrejo, nadomesti jih generična ponudba to pa na mesto vpliva tako, da postane provincialno. Ljubljana je majhno mesto, a daleč od provincialnega. V mestu je veliko raznolikosti, in zato se lahko Ljubljana primerja tudi z večjimi mesti. Vendar pa ni težko opaziti, da se prostor za raznolikost hitro krči. Samo v zadnjem letu se je izpraznila Tobačna, prostori na Kersnikovi in zdaj še Rog. Ta proces se seveda ni začel pred enim letom, se pa kaže, da je prav v preteklih petnajstih mesecih doživel svoj vrhunec. V vsakem primeru pa je na mestu vprašanje, kje se bodo razvijali tisti, od katerih se pričakuje, da bodo razstavljali, igrali ali uprizarjali svoje vsebine v galerijah in dvoranah, ki jih v mestu imamo ali pa še gradimo? Kje bo našla prostor naslednja skupina mladih, ki bodo hoteli zgraditi svoj skate park ali pa poligon za nekaj povsem drugega? Kje bo našla prostor skupina ljubiteljev neke nove vrste umetnosti ali pa skupina, ki nima drugih sredstev? Vprašanje, če lahko novi Rog zapolni vrzel, ki je nastala z zaprtjem Tobačne, rušitvijo starega Roga, Kreativne cone Šiška, spremembo Metelkove 6, …

Z vsakim prostorom te vrste, ki izgine, ima tisti, ki ostane, večji pomen za mesto, saj je okrog njega vse manj podobnih. Tako je bilo tudi z Rogom. Bil je edini skvot v mestu, skoraj edini prostor brez kurirane vsebine in skoraj edini prostor, v katerem si je lahko naslednja generacija umetnikov naredila svoj prostor, čeprav vemo, da se je to znalo tudi zaplesti. Zato bo z rušenjem Roga Ljubljana izgubila več kot le Rog. Izgubila bo edinega ponudnika tovrstnih vsebin in nekuriranega prostora, sicer degradiranega, a za nekatere edino možnost, za druge pa prav zaradi te degradiranosti privlačen prostor.

Kaj je sploh bil Rog

Ker še nismo srečali človeka, ki bi znal za vsak prostor, hodnik, halo ali dvorišče v Rogu povedati, kaj se je tam dogajalo in kdo je bil izvajalec tega, sumimo, da nihče nima celovitega pregleda oziroma ni imel celovitega pregleda nad tem. Škoda je, da niti ne vemo, kaj vse se je v Rogu razvilo, niti kdo je to razvil ali za koga je to razvil. Hkrati pa smo se iz Roga premalo naučili, ker je bil mogoče ravno to ta laboratorij, ki bi nam pomagal pri iskanju vprašanja, katerega odgovor bi lahko bil Kreativni center Rog. Podobno kot so v Štoparskem vodniku imeli računalnik, planet Zemlja v tem primeru, ter ga ponesreči razstrelili, preden so od njega dobili, kar so iskali. Nato so vsi lovili Arturja, edinega preživelega Zemljana, da bi od njega izvedeli, kaj so razstrelili. To se lahko zgodi tudi nam – da se bomo čez čas spraševali, kaj se je pravzaprav v Rogu dogajalo, kdo je imel korist od tega, kakšna je bila ta korist in katere izmed teh dejavnosti bi se s stališča razvoja ali življenja Ljubljane splačalo spodbujati še naprej.

Skratka, bil je čas za vprašanja, ne za odgovore. Nikakor pa ni bil čas za nenapovedan napad. Ne da se dovolj poudariti, kako boleče je gledati, kako se na ulici tepe ljudi, ki so dolga leta iz nič soustvarjali vsebino in mesto. Kako narobe je priti nenapovedano in razmetati opremo, na kateri so še predvčerajšnjim telovadili mulci iz sosednje ulice. Mesto heroj nima takega odnosa do tistih, ki to mesto ustvarjajo, pa čeprav na robu, iz nič ter na prostoru, ki ni njihov. Mogoče so tudi oni za nekoga heroji.