Konkretna utopija v vsakdanjem življenju

15. 07. 2018

Marko Peterlin

Danes se bo v newyorškem Muzeju sodobne umetnosti (MoMA) uradno odprla razstava povojne jugoslovanske arhitekture z naslovom H konkretni utopiji: Arhitektura v Jugoslaviji, 1948–1980 (angl. Toward a Concrete Utopia: Architecture in Yugoslavia, 1948–1980). Razstava prvič predstavlja izjemno delo vodilnih arhitektov in arhitektk socialistične Jugoslavije mednarodnemu občinstvu.

Pripravili so jo Martino Stierli, glavni kurator za arhitekturo in oblikovanje pri MoMA, Vladimir Kulić, profesor univerze Florida Atlantic, in Anna Kats, pomočnica kuratorja za arhitekturo in oblikovanje v MoMA. Izbor in nabor slovenskih eksponatov je predlagala delovna skupina, ki so jo sestavljali Matevž Čelik, Luka Skansi in Martina Malešič.

Avtorji razstave so poudarili, da razstava izpostavlja pomemben, a doslej premalo preučen sklop modernistične arhitekture, katere napredni prispevki odmevajo še danes. »Z vidika sodobnosti bo razstava opomnik, da lahko arhitektura cveti le, ko obstaja širše družbeno razumevanje njene moči za preobrazbo in dvig družbe ter kakovosti življenja, ki jo ponuja svojim državljanom,« je med drugim o razstavi povedal Martino Stierli.

Razstava obravnava urbanizacije velikega obsega, uporabo tehnoloških eksperimentov v vsakdanjem življenju, potrošništvo, spomenike in spominjanje ter globalni doseg jugoslovanske arhitekture. Vključuje več kot 400 risb, modelov, fotografij in filmskih kolutov iz različnih arhivov, družinskih zbirk in muzejev, tudi iz zbirke Muzeja za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani.

Z veliko pregledno razstavo v eni osrednjih svetovnih institucij sodobne umetnosti je jugoslovanska modernistična arhitektura dobila doslej najpomembnejše priznanje njene izjemne vrednosti. To je še posebej pomembno v okoliščinah, ko v večjem delu nekdanje skupne države njena kakovost in širši pomen še nista dobila nazaj družbenega priznanja. Velik del arhitekturne dediščine obravnavanega obdobja je v vseh novo nastalih državah tako ali drugače ogrožen, bodisi zaradi slabega vzdrževanja in degradacije, zaradi špekulativnih nepremičninskih operacij ali pa zaradi političnih motivov vladajočih elit. Med najbolj znane primere sodijo morda Spominski dom v Kolašinu v Črni gori, hotelski kompleks Haludovo na otoku Krku na Hrvaškem in pa seveda banalna monumentalizacija modernističnega središča Skopja. Le redke stavbe iz tega obdobja so prepoznane in vsaj formalno zaščitene kot kulturna dediščina.

Še bolj kot za posamezne stavbe to velja za večje urbanistične celote, kot so trgi in stanovanjske soseske, kjer kakovost celote vsaj toliko kot stavbe določa javni prostor med njimi. To velja tako za kompleksne mestne ureditve, kot so popotresno središče Skopja ali Trg republike v Ljubljani, za stanovanjske soseske v mnogih mestih od Kranja do Skopja pa tudi za cele mestne predele, kakršni so Split 3 ali Novi Beograd. Za ohranjanje kakovosti prostora in bivanja v teh primerih ne zadošča niti skrb za posamezne stavbe, pač pa je ključnega pomena dobro upravljanje z javnim prostorom. In ob nestabilnih družbeno-ekonomskih razmerah, slabi kulturi sodelovanja in prevladi zasebnega nasproti javnemu imamo s tem težave v prav vseh državah na ozemlju nekdanje Jugoslavije.

Če se namreč jugoslovanska arhitektura na fotografijah, ki sporočilo o razstavi širijo po spletu, zdi kot zapuščeni ostanki neke napredne civilizacije iz antiutopičnih znanstveno-fantastičnih filmov, za tu živeče še vedno pomeni konkretni okvir vsakdanjega življenja. Ni ne utopija ne antiutopija, pač pa prostorski in kulturni kontekst z nedvoumnimi kvalitetami, ki jih zdaj vsaj v neki estetizirani vizualni različici spoznava tudi širša svetovna strokovna javnost. A če jih želimo ohraniti in vsi imeti od njih kar največ, zaščita posameznih izjemnih stavb ne bo dovolj. Povsod po nekdanji skupni državi, tudi pri nas, bomo od primera do primera morali poiskati uspešne modele upravljanja tako s kulturno dediščino kot z javnim prostorom, in ti bodo nujno morali vključevati tudi uporabnike teh izjemnih del.

Več infomacij o razstavi na spletni strani Muzeja za arhitekturo in oblikovanje.

DODAJ SVOJ KOMENTAR: Prosimo izpolnite vsa polja. Na vaš e-mail vam bomo poslali potrdilo o objavi vašega komentarja. Vaš e-mail javno ne bo objavljen.

ARHIV NOVIC

DOGODKI

Zbori za prostor: Zakaj javni promet ne bi bil brezplačen?

Ponedeljek, 21. maja 2018 ob 18h v Pritličju, Mestni trg 2, Ljubljana

Javni potniški promet prinaša nižje skupne družbene stroške prometa kot osebni promet, zato si mnogo mest želi spodbuditi njegovo uporabo. Kako cena vozovnic vpliva na uporabo javnega potniškega prometa? Bi brezplačni javni promet ključno vplival na večje število potnikov? Lahko po drugi strani nižja cena zniža kakovost javnega prevoza in s tem negativno vpliva na njegovo privlačnost? Kakšne so na tem področju konkretne izkušnje slovenskih občin? In kaj za vse našteto pomenijo nove oblike skupnih in deljenih prevozov?

Prostor kot omejena dobrina je od nekdaj naravno mesto konfliktov. Po obdobju poudarjanja zasebnih in posamičnih interesov se kot družba počasi obračamo k večji občutljivosti do varovanja javnega dobra tudi v prostoru. Da bi bili pri tem uspešni, moramo najprej vedeti, kaj je javni interes, zakaj potrebuje aktivno podporo, in na kakšen način se ga lahko uveljavi.

V okviru Mreže za prostor organizirata društvo Maja Farol in IPoP – Inštitut za politike prostora serijo javnih dogodkov, s katerimi želita ob konkretnih aktualnih temah opredeliti javni interes v urejanju prostora. Organizatorji želijo predvsem omogočiti predstavitev različnih vidikov javnega interesa med enakovrednimi sogovorniki v odprti moderirani razpravi.

Sedmi zbor bo potekal v ponedeljek, 21. maja 2018 od 18h do 20h v Pritličju na Mestnem trgu 2 v Ljubljani. Uvodno predstavitev teme bo pripravil in predstavil novinar Borut Tavčar.

Več dogodkov
Napovednik Trajekt