Mesta za vse, brez gentrifikacije in izključevanja

07. 05. 2018

Maja Simoneti

Javni prostor je ultimativni prostor enakosti, vključevanja in povezovanja skupnosti, urejanje javnega prostora zelo pomembno vpliva na življenje vsakega od nas in tudi na celotno urbano skupnost, vse večji del strokovne javnosti izraža resno zaskrbljenost glede tega, kako se v procesih urejanja in prenove javni prostor spreminja, gentrificira in postaja izključujoč. 

Ustvarjanje javnega prostora za vse je bilo tudi osrednja tema konference Cities for All s pomenljivim podnaslovom »Gentrification, Public Space and Tools for Placemaking« v umetniškem centru Färgfabriken v Stockholmu. V začetku aprila se je v tej nekdanji tovarni barv sestala mednarodna skupnost zagovornikov ustvarjanja javnega prostora za vse, 170 registriranih udeležencev je dva dni intenzivno razpravljalo o posledicah gentrifikacije in o različnih vidikih in načinih vključujočega urejanja javnega prostora, o perspektivah vključevanja žensk in otrok v javni prostor, o gentrifikaciji v majhnih mestih, o moči kreativnih centrov, kakršen se je v dvajsetih letih razvil v tovarni Färgfabirken, o vlogi kulture v procesih prenove in o pomenu mednarodnega povezovanja in izmenjave znanja pri prizadevanjih za učinkovito in vključujoče urejanje javnega prostora.

Zgodbe iz New Yorka, Japonske, Slovenije in Švedske so si vse po malem podobne in hkrati so vsaka po svoje posebne, številne prenove in nove ureditve spreminjajo javne prostore mest in tudi vasi, v prostore za turiste in premožnejše prebivalce ter hkrati izključujejo druge skupine uporabnikov, kot so ženske, otroci, begunci, pripadniki etničnih manjšin in drugi socialno ogroženi. Stroka, med udeleženci konference so bili predstavniki zelo različnih strokovnih in poklicnih skupin, ki se v najrazličnejših vlogah srečujejo z urejanjem javnega prostora, je ob tem vse bolj vznemirjena. Izrivajo nas iz okolja, v katerem se sprejemajo odločitve, je opozorila udeleženka iz Indije, živimo posledice funkcionalizma in poenostavljenega modela mesta, čeprav se še kako dobro zavedamo kakovosti in privlačnosti urbane kompleksnosti, je zbranim skušal razložiti profesor Michel Mehaffy (Sustatis Fundation), direktor raziskovalne mreže Future of Places Research Network.

Konferenčno ozračje je ogrel Peter Moskowitz, avtor knjige How to kill a city, ki je na primeru New Yorka, Detroita, New Orelansa in San Francisca slikovito predstavil, kako se mesto spremeni v stroj za proizvajanje denarja, kaj se dogaja v procesih gentrifikacije, kako vlade namerno pasivizirajo prebivalstvo, kako se daje prednost življenju nekaterih pred življenji drugih, kako mesta tekmujejo za bogate, kako je preprosto lažje odpreti nov park kot priznati, da si ukinil sredstva za javna stanovanja ali zmanjšal količino sredstev za javne ureditve, kako naravna nesreča postane priložnost in je po viharju Katrina število prebivalcev v New Orleansu enako, kot je bilo prej, le da so bistveno bogatejši in da so tudi najemnine dvakrat višje od prejšnjih in kako je edini odgovor na dogajanje močna skupnost in je zato treba ustvarjati močne skupnosti, ne z vabili na delavnice, ki se jih socialno prikrajšani pogosto ne morejo udeležiti, ampak z višjimi plačami.

Še bolj neposredna je bila v nagovoru Maria Adebowale Schwarte (Living Space Project, London). Placemaking je vroča beseda, je začela, in ja, slaba praksa povzroča gentrifikacijo, ki jo povezujemo z izključevanjem, a pozabimo malo na to in se osredotočimo na to, da delamo na zelo vročem političnem področju: govorimo o enakosti, hočemo kakovost za vse, želimo zagotoviti ekonomsko in družbeno vrednost, upoštevati hočemo potrebe mnogih, ne le denarja, nočemo olepševanja ampak bolj humana mesta, zanima nas, katere politike moramo zato spremeniti, kako lahko planerska struktura postane enostavnejša, taka, kot jo potrebujemo. Prostor je politično področje, je poudarila, in razmere bodo postale še bolj neprijetne in ne bodo se spremenile same, če hočemo socialno državo in aktivne državljane, se moramo angažirati.

Direktor gledališča iz Rotterdama Bert Determann je v razpravi predstavil proces oživljanja znamenitega gledališkega trga (Schowbrugplein, West8) in poudaril, kako je prenovo vedno dobro začeti s kulturo, izpostavil, da je sodelovanje in vključevanje javnosti zelo pomembno, a je hkrati pomembno tudi izobraževanje javnosti ter dodal, da je treba v participativnih procesih vse delati skupaj: celo pomen besed morate, če hočete da bo dogovorjeno res delovalo, določiti skupaj. Priporočal je tudi, da se ni treba bati zasebnega kapitala, le na pravo ravnovesje je treba paziti in načrtovalske smernice morajo biti dovolj trdo postavljene, da pogajanja v procesih dogovarjanja ne povzročijo neželenih sprememb v prostoru.

Konferenca Cities for All/Mesta za vse je bila tudi priložnost za uradno napoved zagona Evropske placemaking mreže (European Placemaking Network), organizirali so jo STIPO (konzutlantsko podjetje iz Rotterdama), univerza KTH Royal Institute of Technology iz Stockholma, raziskovalna mreža Future of Places Research Network, the City at Eye Level in Tertius. Organizatorji so pobudo za oblikovanje mreže razvili na osnovi pozitivnih odzivov na lansko konferenco, ki je bila kar štiri dni v Amsterdamu. Razvoj nove evropske mreže spremljata tudi evropski program URBACT, Sally Knewshaw je na konferenci predstavila URBACT pobudo Gender Equal Cities, s katero program spodbuja mesta k spolno uravnoteženi politiki izvajanja sprememb in priznana ameriška nevladna organizacija Project for Public Places, ki jo je na konferenci zastopala Juliet Kahne specialistka za gentrifikacijo in kulturno identiteto.

Slovenijo je na dogodku z avtorskim prispevkom zastopala arhitektka Tina Vilfan (Copenhagen, DK). ki je s prispevkom o Urbani prenovi starih mestnih jeder sodelovala na delavnici o gentrifikaciji v majhnih mestih, ki jo je vodil eden od vodilnih ekspertov programa URBACT Wessel Badenhorst. IPoP aktivno spremlja razvoj evropske mreže v okviru svojega zanimanja za politike prostora, razvoj participacije v urejanju prostora in za upravljanje z javnim prostorom, srečanj City Makers Presummit in Summit leta 2016 v Amsterdamu se je udeležila Petra Očkerl, letos pa je konferenco in razpravo o nadaljnjem razvoju evropske mreže spremljala Maja Simoneti.

Konferenca se je zaključila z napovedjo zagona Evropske mreže prihodnje leto in obljubo organizatorjev po nadaljnjem sodelovanju. Med pogovori v odmorih je bilo možno ujeti, da se predstavniki hrvaških mest v programu URBACT zavzemajo za to, da bi bila prihodnje leto konferenca Evropske mreže nekje na Hrvaškem.

Maja Simoneti, IPoP – Inštitut za politike prostora

Fotografije: Maja Simoneti

DODAJ SVOJ KOMENTAR: Prosimo izpolnite vsa polja. Na vaš e-mail vam bomo poslali potrdilo o objavi vašega komentarja. Vaš e-mail javno ne bo objavljen.

ARHIV NOVIC

DOGODKI

Zbori za prostor: Kako ravnamo z drevjem v mestih?

Ponedeljek, 24. september 2018, 18:00-20:00, Pritličje, Mestni trg 2, Ljubljana

Koristi dreves v urbanem okolju so velike, večstranske in niso omejene le na ožjo lokacijo, kjer drevo raste. In niso odvisne od tega, čigavo je drevo.

Kako ovrednotiti koristi posameznega drevesa? O katerih drevesih govorimo, ko govorimo o vzdrževanju dreves v mestih? Kakšno je v naših mestih razmerje med drevesi na javnih in tistimi na zasebnih površinah? Zakaj je regulativa na področju varovanja urejanja zelenih in drugih javnih površin praviloma lokalna? Zakaj mnoga mesta regulirajo vzdrževanje dreves tudi na zasebnih površinah in zakaj se je pri nas pristojnost lokalnih skupnosti nad zasebnimi drevesi v zadnjih dveh desetletjih zmanjšala?

Uvod v temo bo pripravila in predstavila novinarka Kristina Božič. Dogodek je namenjen vabljenim udeležencem, več informacij o možnosti udeležbe na marko.peterlin@ipop.si.

Več dogodkov
Napovednik Trajekt