Vrtički, park ali parkirišče?

22. 02. 2018

Maja Simoneti

Včeraj je Dnevnik poročal, da je nezazidano območje ob Rimski cesti v Ljubljani dobilo novega lastnika, ki namerava na območju urediti začasno parkirišče. Vrtnarska skupnost, ki je sedem desetletij skoraj neopazno uporabljala zemljišče v dogovoru s predhodnimi lastniki, je seveda presenečena, zaskrbljeni pa so tudi okoliški prebivalci, ki upajo, da bo občina vztrajala pri načrtovani namenski rabi zemljišča in ne bo dopustila ureditve parkirišča.

Območje je v občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana opredeljeno kot zelena površina, v prihodnosti naj bi bil tam urejen park. Takšna strateška odločitev o dolgoročni namenski rabi tega prostora je utemeljena, območje je ostanek znamenitih Zoisovih vrtov, ki predstavljajo zametek urejanja javnih zelenih površin v Ljubljani in ta del mesta je sorazmerno slabo preskrbljen z uporabnimi javnimi zelenimi površinami. Najbližje javno otroško igrišče je na primer prebivalcem na razpolago v Tivoliju, Toscaninijevem ali Argentinskem parku.

Kako se namera iz občinskega prostorskega načrta sploh uresniči, se zaskrbljeno sprašujejo okoliški prebivalci, ki upajo, da do ureditve začasnega parkirišča ne bo prišlo. Območje je bilo dolgih sedem desetletij v rabi lokalnih vrtičkarjev. Ta majhna vrtnarska skupnost je živela in se razvijala med Rimsko in Aškerčevo, ne da bi se je mimoidoči sploh zavedali. Vrtnarjenje je potekalo brez kakršnekoli nepotrebne dodatne opreme, lop ali kupov smeti, vrtnarji so nove uporabnike sprejemali medse dogovorno in tovariško delili skromne možnosti za pridelavo zelenjave v centru mesta. Šele ko so bili vrtički z Rimske predstavljeni med primeri ljubljanske vrtičkarske prakse na razstavi Praktični urbanizem – Pravica do zelenega! v galeriji DESSA in je urbano vrtnarjenje nastopalo že v vseh možnih prispevkih, oddajah in programih, so prebivalci glavnega mesta, pa tudi številni uporabniki Rimske ceste zaznali tudi obdelane vrtove za živo mejo ob Rimski cesti. Vrtnarjenje je ves čas potekalo v dogovoru z lastniki zemljišča, predhodni lastniki zemljišča so od vrtičkarjev zahtevali zgolj to, da vzorno skrbijo za urejen stik z Rimsko ulico, da negujejo in obrezujejo živo mejo. Vrtički na Rimski so tako postali širše znana mestna zanimivost šele nedavno, ko je prestolnico zajel val navdušenja nad vrtnarjenjem.

Novi lastnik zemljišča je v Dnevniku napovedal odstranitev vrtičkov, ker naj bi bilo vrtnarjenje na lokaciji ilegalno. Vrtičkarstvo na tem območju sicer res ni z občinskim prostorskim načrtom predvidena namenska raba, a hkrati je vrtičkarstvo daleč najbolj široko sprejemljiva začasna raba nezazidanih zemljišč v urbanem okolju. Lastniki zemljišča ob Rimski s tem, ko so dovolili vrtnarjenje maloštevilni skupnosti obdelovalcev, ki z ničemer ni obremenjevalo lokalnega okolja bolj kot bi ga, če bi tam zelenjavo pridelovali lastniki sami, niso kršili nobenega zakona, ravnali so kot odgovorni lastniki in dobri sosedje.

Lokalne prebivalce in tudi vrtičkarje z Rimske ceste v Ljubljani je bolj kot novica o prodaji presenetila napoved o ureditvi parkirišča. Vrtičkarje je prizadela izjava novega lastnika o nelegalnem vrtičkarstvu, saj tudi tisti z najdaljšim stažem na lokaciji vedo povedati, da so vedno vedeli, da je možnost vrtnarjenja zgolj začasne narave. Nihče pa ni pričakoval, da lahko na tem območju vrtičke nadomestijo parkirni prostori. Načrtovana je vendar ureditev javnega parka, pravijo, in se sprašujejo zakaj lastniki niso zemljišča prodali občini.

Lastništvo je namreč ključni pogoj za ureditev javne površine, formalno-pravno občina ne sme investirati v urejanje zemljišč v zasebni lasti. Urejanje javnih površin se z občinskim prostorskim načrtom šele začne. V prostor naselja so javne površine, kakršna je park, umeščene zaradi potreb in glede na možnosti, urejene pa so lahko, ko občina pridobi pravico do urejanja in zagotovi sredstva za urejanje. Ko pride do spremembe lastništva je zato priložnost, da občina preveri možnosti za ureditev načrtovane javne površine. Ne glede na to, da v primeru Rimske do tega ni prišlo, pa je vztrajanje pri načrtovani namenski rabi nujno za preprečitev nenačrtovane rabe prostora, pa tudi način za preprečevanje bodočih špekulativnih nakupov tovrstnih zemljišč.

DODAJ SVOJ KOMENTAR: Prosimo izpolnite vsa polja. Na vaš e-mail vam bomo poslali potrdilo o objavi vašega komentarja. Vaš e-mail javno ne bo objavljen.

ARHIV NOVIC

DOGODKI

Zbori za prostor: Zakaj javni promet ne bi bil brezplačen?

Ponedeljek, 21. maja 2018 ob 18h v Pritličju, Mestni trg 2, Ljubljana

Javni potniški promet prinaša nižje skupne družbene stroške prometa kot osebni promet, zato si mnogo mest želi spodbuditi njegovo uporabo. Kako cena vozovnic vpliva na uporabo javnega potniškega prometa? Bi brezplačni javni promet ključno vplival na večje število potnikov? Lahko po drugi strani nižja cena zniža kakovost javnega prevoza in s tem negativno vpliva na njegovo privlačnost? Kakšne so na tem področju konkretne izkušnje slovenskih občin? In kaj za vse našteto pomenijo nove oblike skupnih in deljenih prevozov?

Prostor kot omejena dobrina je od nekdaj naravno mesto konfliktov. Po obdobju poudarjanja zasebnih in posamičnih interesov se kot družba počasi obračamo k večji občutljivosti do varovanja javnega dobra tudi v prostoru. Da bi bili pri tem uspešni, moramo najprej vedeti, kaj je javni interes, zakaj potrebuje aktivno podporo, in na kakšen način se ga lahko uveljavi.

V okviru Mreže za prostor organizirata društvo Maja Farol in IPoP – Inštitut za politike prostora serijo javnih dogodkov, s katerimi želita ob konkretnih aktualnih temah opredeliti javni interes v urejanju prostora. Organizatorji želijo predvsem omogočiti predstavitev različnih vidikov javnega interesa med enakovrednimi sogovorniki v odprti moderirani razpravi.

Sedmi zbor bo potekal v ponedeljek, 21. maja 2018 od 18h do 20h v Pritličju na Mestnem trgu 2 v Ljubljani. Uvodno predstavitev teme bo pripravil in predstavil novinar Borut Tavčar.

Več dogodkov
Napovednik Trajekt