Ravnanje z drevjem

12. 11. 2017

Maja Simoneti

Ravnanje z drevjem še kar vztrajno vznemirja prebivalce naše države. V zadnjem času se je zelo nedvoumno pokazalo, da problemi, na katere opozarjajo predvsem prebivalci, vendarle ne izvirajo samo iz nemoči občin v odnosu do zasebne lastnine, zato je vredno vztrajati in iskati rešitve.

Problemi z upravljanjem javnih površin, v okvir katerih sodi tudi vzdrževanje zelenih površin in drevja, niso znani samo slovenskim občinam. Bistvena razlika med Slovenijo in državami po katerih se radi zgledujemo je, da imamo pri nas očitno resne težave s strokovno prakso, medtem ko v tujini poročajo predvsem o težavah s sredstvi. Privatizacija javnih storitev je pomembno zarezala v prakso vzdrževanja v evropskih državah in to že bistveno pred tem, ko je leta 1992 tudi slovenski sistem komunalnih služb zajel val strukturnih sprememb. Prav zaradi tega daljšega obdobja izkušenj z vzdrževanjem, ki je izločeno iz javne uprave, oddano na ključ, in v katerem pristojnosti vzdrževalca presegajo možnost javne uprave, da presodi o javnih koristih posameznih ukrepov, na primer o tem katere vrste rastlin bodo posajene v javnem prostoru, so tuje izkušnje lahko izjemno dragocene za izboljšanje organizacije dejavnosti v Sloveniji.

George Monbiot v Guardianu pojasnjuje, kako konkretno dolgoročna koncesija za prenovo glavnih cest v Sheffieldu vpliva na ravnanje z drevjem ob teh cestah. Prenova bo po ocenah zahtevala posek kakšnih 6000 dreves in praksa že zelo jasno kaže, da bodo posekali tudi številna drevesa, ki bi jih lahko z manj konvencionalnimi gradbenimi posegi ohranili. Prebivalci so ogorčeni, mestna uprava vije roke: koncesija ne omogoča alternativnih izbir izvedbe ampak prepušča odločitve koncesionarju. Primer odlično ilustrira, kako pogubno je lahko koncesionarsko razmerje občine z zasebnim podjetjem.

Prav zaradi tesne prepletenosti interesov in vidikov urejanja javnih površin številna mesta po letih eksperimentiranja ugotavljajo – samostojno in povezano v različnih evropskih projektih in programih – kako zelo pomembno je, da lokalna javna uprava ohranja aktivno držo pri urejanju zelenih in drugih javnih površin. In še več, razmere jim tudi dokazujejo, da je za kakovost bivanja, za javno zdravje, obvladovanje podnebnih sprememb in širšo družbeno blaginjo in gospodarskih razvoj naselij, ki jo zagotavljajo urejene zelene in druge javne površine več kot koristno, če javna uprava razvija javne urejevalske pristojnosti na celotnem teritoriju, ne zgolj na zemljiščih v njeni lasti. Ni torej čudno, da Dunajski mestni upravi v preteklosti še na kraj pameti ni prišlo, da bi pod vplivom neoliberalnih idej skušala izboljšati upravljanje z javnimi zelenimi površinami tako, da bi ukinila svojo parkovno službo in zaprla njeno vrtnarijo.

Države so se res v večini primerov umaknile iz tega področja in so prepustile urejanje javnih zelenih in drugih površin lokalni upravi. Zaradi vse bolj akutnih problemov s katerimi se spopadajo slovenska naselja v zadnjih letih pa je vendar treba poudariti, da to še ne pomeni, da razmer na državni ravni sploh ne spremljajo in da ne podpirajo razvoja. Države, ki so se podale na pot razgradnje sistemov komunalnih storitev v duhu neoliberalnega koncepta vendar spremljajo stanje, plačujejo za raziskave in se na razmere in potrebe lokalnega okolja tudi odzivajo. Danes si je skoraj nemogoče predstavljati, da bi lahko v razviti državi z drevjem delal kdo, ki za tako delo ni ustrezno strokovno usposobljen. To bi nenazadnje zelo motilo profesionalne organizacije in resna vzdrževalska podjetja. Podobno nepredstavljivo je, da bi ta, ki vzdržuje zelene površine, lahko narekoval, kaj in kako se bo sadilo ali delalo. Gre preprosto za preveč pomembne, iz preveč vidikov pomembne odločitve, da bi jih lahko vodil izključno vzdrževalski pargmatizem. Preprosto je nepredstavljivo, da bi lahko bila kakovost bivanja, ki jo v posameznih naseljih zagotavljajo prav urejene zelene in druge javne površine, ogrožena zaradi subjektivnih odločitev in preferenc posamezne lokalne uprave ali vzdrževalca teh površin.

Urejanje zelenih površin je lokalnega pomena kar pomeni, da lahko za to dejavnost najbolj učinkovito poskrbi lokalna skupnost. Če se zavedamo, da se urejanje začne s prostorskim načrtovanjem in nadaljuje z vzdrževanjem ter krene v nov ciklus urejanja z odločitvijo za prenovo, se izkaže, da je vloga države vendarle še kako pomembna. Urejanje zelenih površin mora biti obvezno in država mora spremljati, kako so naselja preskrbljena s zelenimi površinami ter skrbeti, da koristi urejanja dosežejo vse prebivalce. Če pogledamo na to, kako poteka urejanje zelenih in drugih javnih površin v Sloveniji, kjer še po 25 letih niso urejena razmerja med javnim in zasebnimi površinami, kjer je kakovost odprtih površin ob novi stanovanjski gradnji bistveno slabša od tiste ob starejši, kjer so v prenovo pretežno vključene centralne površine, kjer lahko drevje obrezuje kdorkoli, kjer drevesa sekamo zaradi težav z odstranjevanjem listja in kjer občine niso v stanju dostojno komunicirati procesov prenove s prebivalci, lahko ugotovimo, da bi bilo potrebno narediti marsikaj kar presega sposobnosti posamezne občine, na primer izdelati nacionalno oceno stanja, oblikovati državna priporočila za vzdrževanje, voditi evidenco dobrih praks urejanja in prenove, uveljaviti ustrezne poklicne kvalifikacije, nepreklicno prekiniti z amatersko prakso ravnanja z drevjem …

DODAJ SVOJ KOMENTAR: Prosimo izpolnite vsa polja. Na vaš e-mail vam bomo poslali potrdilo o objavi vašega komentarja. Vaš e-mail javno ne bo objavljen.

ARHIV NOVIC

DOGODKI

Soodločanje: ali civilna družba sodeluje pri odločanju?

Letna konferenca konzorcija vsebinskih mrež, Hiša EU, Dunajska 20, Ljubljana, 6. december 2017

Participativna demokracija je sestavni del evropskega družbenega modela. Dopolnjevanje med predstavniško in participativno demokracijo opredeljuje Lizbonska pogodba, ki med drugim državljanom podeljuje »pravico sodelovati v demokratičnem življenju Unije« in določa, da »se odločitve sprejemajo kar najbolj odprto in v kar najtesnejši povezavi z državljani«.

Kljub temu pa praksa kaže drugačno sliko. Do razlik pri razumevanju in izvajanju participativne demokracije prihaja tako med različnimi ravnmi odločanja, od lokalne do mednarodne, kot med različnimi državami po Evropski uniji. Po eni strani se porajajo novi in novi primeri dobrih praks soodločanja, od participativnih proračunov do različnih partnerstev med civilno družbo in upravami na lokalni in državni ravni pri pripravi in izvajanju politik. Po drugi strani pa smo priča tudi različnim primerom odmikanja odločanja iz rok državljanov, od tajnih trgovinskih sporazumov do priprave predpisov po meri posameznih podjetij in grobih pritiskov na civilno družbo.

V zadnjih letih smo doživeli tudi vzpon aliberalnih demokratičnih politik v številnih evropskih državah. Razmere na Poljskem in Madžarskem so morda najboljši primer take politike, kjer državljani dajejo podporo političnim strankam, katerih politični cilji niso le v nasprotju z načeli participativne demokracije pač pa tudi v nasprotju z načelom vladavine prava EU. Kaže, da so se državljani ponekod pripravljeni celo odreči nekaterim temeljnim vrednotam in človekovim pravicam, kot so svoboda izražanja, svoboda zbiranja, svoboda medijev, civilna družba ali neodvisno sodstvo. Ti trendi resno ogrožajo evropska načela.

Konferenca želi narediti presek stanja soodločanja civilne družbe v praksi. Kakšne možnosti ima civilna družba za sodelovanje pri oblikovanju stališč in odločitev? Kakšne so razlike med različnimi ravnmi upravljanja, od lokalne, prek državne, do Evropske? Kako lahko državljani na vseh ravneh sami pripomorejo k razvoju in zaščiti demokracije, pravne države in človekovih pravic? Predstavljene bodo dobre in manj dobre prakse sodelovanja na treh ravneh odločanja: lokalni, državni in naddržavni oz. Evropski ravni, govorci pa bodo tako predstavniki nevladnih organizacij kot uprav na vseh ravneh tako iz Slovenije kot tujine.

Udeležba na konferenci je brezplačna, obvezna pa je prijava na tej povezavi.

Program

Več dogodkov
Napovednik Trajekt