Da, nevladne organizacije tudi zaposlujemo!

01. 09. 2017

Med mnogimi medijskimi članki, ki v teh tednih bolj ali manj korektno obravnavajo okoljske nevladne organizacije v zvezi s postopkom izdaje okoljevarstvenega soglasja za industrijski obrat Magna Nukleus sta bila to sredo v časniku Delo in na njegovi spletni strani objavljena članka, ki sta nas in druge nevladne organizacije, vključene v postopek, izpostavila kot dvoličneže in porabnike državnega denarja.

Med nevladniki so zasebne ustanove, ki tudi zaposlujejo. Ta trditev v članku ‘Delujejo »z dvema obrazoma«’ novinarke Polone Malovrh, objavljenem v sredo, 30. avgusta 2017 je zapisana kot očitek, s katero njen sogovornik Božo Dukič podkrepi domnevno dvoličnost okoljskih nevladnih organizacij. A zdi se, da ilustrira predvsem nesrečno izbiro sogovornika za komentiranje delovanja nevladnih organizacij ter njegov miselni in ideološki okvir.

Prvič, VSE nevladne organizacije so zasebne. Čeprav slovenska zakonodaja še ne pozna definicije nevladne organizacije, v praksi pod tem pojmom razumemo pravne osebe zasebnega prava, ki niso ustanovljene z namenom ustvarjanja dobička, temveč za ukvarjanje z vsebinami na posameznih področjih, npr. z varstvom okolja. V kolikor pri svojem delu ustvarijo presežek, se ta ne deli med člane in ustanovitelje, pač pa se porabi za opravljanje osnovne dejavnosti.

In drugič, da, nevladne organizacije tudi zaposlujemo! Ustvarjanje delovnih mest se običajno sicer ne razume kot očitek temveč kot pohvala. Na IPoP – Inštitutu za politike prostora smo npr. ponosni na to, da smo kljub negotovemu financiranju vsi sodelavci zaposleni za nedoločen čas, kar je danes v zasebnem sektorju vse prej kot samoumevno. In če pogledamo širšo sliko – v letu 2015 je bilo po podatkih CNVOS v nevladnih organizacijah zaposlenih 7.332 ljudi. Zaposlovanje v nevladnem sektorju se je med leti 2009 in 2015 povečalo za 30,5%, medtem ko je bila v istem obdobju rast javnega financiranja nevladnih organizacij le 5,9%. Mimogrede, vse javno financiranje skupaj je v letu 2015 predstavljalo le dobro tretjino vseh prihodkov nevladnih organizacij, financiranje s strani ministrstev pa le okoli desetino.

Izplačila niso prihodki

Istega dne je bil v istem časopisu sicer zelo korekten članek ‘Nevladniki: na udaru zagovornikov in nasprotnikov’ novinarke Barbare Hočevar o statusu delovanja v javnem interesu opremljen z grafom, ki ni le zavajajoč, temveč je tudi grobo netočen. Graf naj bi glede na naslov prikazoval državne prihodke desetih okoljskih nevladnih organizacij. Gre za organizacije, ki jim je Agencija RS za okolje priznala status stranskega udeleženca v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja za industrijski obrat Magna Nukleus. Vir podatkov je aplikacija Erar, za katero skrbi Komisija za preprečevanje korupcije. Kaj je torej z grafom narobe?

1. Ne gre za prihodke, temveč za izplačila. Aplikacija Erar pri navodilih za uporabo jasno navede: »Iz podatkov, ki se izpišejo med zadetki, ne izhaja nujno zaključek, da je bil prejemnik sredstev iz sektorja države tudi končni koristnik teh sredstev. Gre za podatke o izplačilih.« Naš inštitut, ki je v grafu naveden najvišje, prejema med drugim izplačila za več projektov, v katerih sodeluje z več partnerji kot vodilni partner in tako prejema izplačila za vse partnerje skupaj. Naš prihodek je pri tem prepričljiva manjšina vseh izplačil, ki gredo prek našega transakcijskega računa.

2. Ne gre za državna izplačila, ampak za izplačila iz t. i. sektorja država. Ta vključuje tudi občine, druge javne institucije ter družbe v lasti države. Vsa ministrstva skupaj npr. nevladnim organizacijam izplačajo znatno manj kot občine in manj kot drugi proračunski uporabniki, ki so prav tako vključeni v podatke Erar.

3. Izbrano je zelo nenavadno obdobje, od januarja 2015 do (nepopolnega) avgusta 2017, torej slabi 2 leti in 8 mesecev. To otežuje preproste primerjave z drugimi finančnimi poročili, ki so običajno letne narave. Nepozornega bralca zlahka zavede v sklepanje, da gre tudi pri tem grafu za letne zneske.

Podatki iz Erar tudi ničesar ne povedo o samem viru izplačila. Tako so med izplačili na eni strani plačila za projekte, pridobljene (v hudi konkurenci) na državnih in evropskih razpisih, na drugi strani pa plačila za storitve, pridobljene na trgu, kjer nevladne organizacije konkuriramo s podjetji in akademskimi ter raziskovalnimi institucijami. Pri našem inštitutu tržne storitve celo prevladujejo, znaten del jih pridobimo tudi na tujih trgih. Teh pa Erar seveda ne pokaže.

DODAJ SVOJ KOMENTAR: Prosimo izpolnite vsa polja. Na vaš e-mail vam bomo poslali potrdilo o objavi vašega komentarja. Vaš e-mail javno ne bo objavljen.

ARHIV NOVIC

DOGODKI

Soodločanje: ali civilna družba sodeluje pri odločanju?

Letna konferenca konzorcija vsebinskih mrež, Hiša EU, Dunajska 20, Ljubljana, 6. december 2017

Participativna demokracija je sestavni del evropskega družbenega modela. Dopolnjevanje med predstavniško in participativno demokracijo opredeljuje Lizbonska pogodba, ki med drugim državljanom podeljuje »pravico sodelovati v demokratičnem življenju Unije« in določa, da »se odločitve sprejemajo kar najbolj odprto in v kar najtesnejši povezavi z državljani«.

Kljub temu pa praksa kaže drugačno sliko. Do razlik pri razumevanju in izvajanju participativne demokracije prihaja tako med različnimi ravnmi odločanja, od lokalne do mednarodne, kot med različnimi državami po Evropski uniji. Po eni strani se porajajo novi in novi primeri dobrih praks soodločanja, od participativnih proračunov do različnih partnerstev med civilno družbo in upravami na lokalni in državni ravni pri pripravi in izvajanju politik. Po drugi strani pa smo priča tudi različnim primerom odmikanja odločanja iz rok državljanov, od tajnih trgovinskih sporazumov do priprave predpisov po meri posameznih podjetij in grobih pritiskov na civilno družbo.

V zadnjih letih smo doživeli tudi vzpon aliberalnih demokratičnih politik v številnih evropskih državah. Razmere na Poljskem in Madžarskem so morda najboljši primer take politike, kjer državljani dajejo podporo političnim strankam, katerih politični cilji niso le v nasprotju z načeli participativne demokracije pač pa tudi v nasprotju z načelom vladavine prava EU. Kaže, da so se državljani ponekod pripravljeni celo odreči nekaterim temeljnim vrednotam in človekovim pravicam, kot so svoboda izražanja, svoboda zbiranja, svoboda medijev, civilna družba ali neodvisno sodstvo. Ti trendi resno ogrožajo evropska načela.

Konferenca želi narediti presek stanja soodločanja civilne družbe v praksi. Kakšne možnosti ima civilna družba za sodelovanje pri oblikovanju stališč in odločitev? Kakšne so razlike med različnimi ravnmi upravljanja, od lokalne, prek državne, do Evropske? Kako lahko državljani na vseh ravneh sami pripomorejo k razvoju in zaščiti demokracije, pravne države in človekovih pravic? Predstavljene bodo dobre in manj dobre prakse sodelovanja na treh ravneh odločanja: lokalni, državni in naddržavni oz. Evropski ravni, govorci pa bodo tako predstavniki nevladnih organizacij kot uprav na vseh ravneh tako iz Slovenije kot tujine.

Udeležba na konferenci je brezplačna, obvezna pa je prijava na tej povezavi.

Program

Več dogodkov
Napovednik Trajekt