Magna Steyr: izbira ‘vse ali nič’ ni prava izbira

22. 08. 2017

Na IPoP – Inštitutu za politike prostora smo se za vključitev v postopek v zvezi z obratom Magna Nukleus odločili zato, ker je bilo le v tem okviru možno o načrtovani investiciji ustrezno javno razpravljati. Žal ta postopek ni pravi okvir za razpravo o načrtovanju strateških investicij in odločanje o ključnih razvojnih vprašanjih države in regije. V zvezi s konkretno investicijo so bile vse ključne odločitve sprejete že v zgodnejših fazah, daleč od oči javnosti in drugače kot predvidevajo uveljavljeni postopki v urejanju prostora. V tej fazi smo tako vsi postavljeni pred odločitev ‘vse ali nič’, kar nam sodelujočim v postopku nalaga neprimerno veliko odgovornost. Zato se na IPoP iz postopka umikamo, na odločitev ARSO se ne bomo pritožili.

Kljub temu v zvezi z investicijo nikakor nismo brez pridržkov. Nasprotujemo zlasti načinu umeščanja tovrstne strateške investicije, ki postavlja nevaren presedan in nikakor ne sme postati vzor za podobne investicije v prihodnje. Verjamemo tudi, da bi bilo možno in potrebno močno zmanjšati negativne vplive tovornega prometa, ki ga bo investicija povzročila, zlasti s takojšnjo preusmeritvijo tovora na železnico.

Na našem inštitutu smo skupaj s partnerskimi organizacijami v okviru Mreže za prostor in mreže Plan B za Slovenijo nasprotovali načinu umeščanja posamične investicije podjetja Magna Steyr s posebnim zakonom že odkar smo na spletni strani Vlade RS v začetku novembra 2016 izvedeli zanjo. Na objavo smo se nemudoma odzvali z dopisom vladi, a odgovora do danes nismo dobili. Več o tem: http://mrezaprostor.si/predlog-zakona-o-razvojnem-obmocju-hoce-slivnica-rusi-temeljna-pravila-pravne-drzave/

Čeprav naj bi šlo pri investiciji Magne za projekt, ki je strateško pomemben za državo, o tem dejansko težko sodimo. Projekt ni del nobene aktualne strategije na ravni države, prav tako se ne umešča po postopku za prostorske ureditve državnega pomena, kakor bi se skladno z njegovim pomenom moral, zato o njem v nobeni fazi ni bilo argumentirane javne razprave.

Zaradi napačnega vodenja procesa načrtovanja niso bila nikoli odgovorjena nekatera ključna vprašanja glede investicije. Med njimi izstopajo npr.:

–          Ali se investicija ujema z razvojnim modelom, ki ga zasleduje naša država; med drugim je vprašanje, ali je za Slovenijo dolgoročno koristna tako močna vpetost v globalno avtomobilsko industrijo, pri čemer država sama nima skoraj nobenega vpliva na razvojne odločitve v zvezi z njo;

–          Če se vendarle ujema, ali je izbrana lokacija prava; so bile temeljito in večplastno, z vidika različnih javnih interesov, ne le interesov te investicije, preverjene vse možne lokacije, vključno z že obstoječimi degradiranimi območji v širši regiji;

–          Kakšen je vpliv tako velike investicije na druge sisteme na vseh ravneh, od državne do lokalne; pri tem je pomembno razmerje med pozitivnimi in negativnimi vplivi na družbene, gospodarske, infrastrukturne in naravne sisteme.

To so med drugim vprašanja, zaradi katerih obstajajo kompleksni procesi umeščanja v urejanju prostora, kakršne poznamo. V njih pridejo na plan različni javni interesi in se v predvidljivem okviru v čim večji meri tudi uskladijo. Ker v tem primeru okvir ni predvidljiv, pač pa je unikaten, je tako z vidika države kot z vidika investitorja v procesu zelo veliko nepotrebnih tveganj.

O nekaterih od teh vprašanj, npr. o vprašanju pozidave kmetijskih zemljišč, se je v preteklih mesecih odprla medijska razprava, ki pa ni omogočala celovitega pogleda na problematiko, o drugih vprašanjih, med njimi npr. o skladnosti z razvojnim modelom države ali o znatnem povečanju cestnega tovornega prometa skozi Slovenijo razprave sploh ni bilo.

Ker smo imeli (in še vedno imamo) pomisleke v zvezi z zgornjimi vprašanji, se je IPoP – Inštitut za politike prostora skupaj s še nekaterimi nevladnimi organizacijami vključil v postopek izdaje okoljevarstvenega soglasja za industrijski obrat Magna Nukleus kot stranski udeleženec, česar doslej pri drugih posegih še nismo storili. Ta postopek je predstavljal edini okvir, ki je bil dejansko odprt za javno razpravo, in v katerem je bilo v zvezi z načrtovano investicijo podjetja Magna Steyr sploh mogoče biti slišan.

Pri tem smo se zavedali, da ta postopek ni pravi okvir za odločanje o strateških vprašanjih razvoja države, med katera naj bi načrtovana investicija sodila, in v njegovem okviru ni bilo več mogoče doseči niti znatno boljših rešitev glede samega industrijskega obrata. Vse ključne odločitve glede umestitve in načrtovanja so bile že sprejete v zgodnejših fazah, daleč od oči javnosti. Zaradi investitorjeve časovnice, ki nima nič opraviti z vsebinskim odločanjem o smiselnosti investicije in konkretnimi rešitvami glede njenega umeščanja, smo v tej fazi vsi postavljeni pred odločitev ‘vse ali nič’. Zato smo na našem inštitutu ocenili, da nadaljnje vztrajanje v postopkih ni več produktivno z vidika ciljev trajnostnega urejanja prostora, za katerega si prizadevamo. Nevladnim organizacijam, ki sodelujemo v postopku, nalaga tudi neprimerno veliko odgovornost za razvoj države. Na odločitev Agencije RS za okolje se zato ne bomo pritožili.

Foto Thilo Parg / Wikimedia Commons, licenca: CC BY-SA 3.0

DODAJ SVOJ KOMENTAR: Prosimo izpolnite vsa polja. Na vaš e-mail vam bomo poslali potrdilo o objavi vašega komentarja. Vaš e-mail javno ne bo objavljen.

ARHIV NOVIC

DOGODKI

Soodločanje: ali civilna družba sodeluje pri odločanju?

Letna konferenca konzorcija vsebinskih mrež, Hiša EU, Dunajska 20, Ljubljana, 6. december 2017

Participativna demokracija je sestavni del evropskega družbenega modela. Dopolnjevanje med predstavniško in participativno demokracijo opredeljuje Lizbonska pogodba, ki med drugim državljanom podeljuje »pravico sodelovati v demokratičnem življenju Unije« in določa, da »se odločitve sprejemajo kar najbolj odprto in v kar najtesnejši povezavi z državljani«.

Kljub temu pa praksa kaže drugačno sliko. Do razlik pri razumevanju in izvajanju participativne demokracije prihaja tako med različnimi ravnmi odločanja, od lokalne do mednarodne, kot med različnimi državami po Evropski uniji. Po eni strani se porajajo novi in novi primeri dobrih praks soodločanja, od participativnih proračunov do različnih partnerstev med civilno družbo in upravami na lokalni in državni ravni pri pripravi in izvajanju politik. Po drugi strani pa smo priča tudi različnim primerom odmikanja odločanja iz rok državljanov, od tajnih trgovinskih sporazumov do priprave predpisov po meri posameznih podjetij in grobih pritiskov na civilno družbo.

V zadnjih letih smo doživeli tudi vzpon aliberalnih demokratičnih politik v številnih evropskih državah. Razmere na Poljskem in Madžarskem so morda najboljši primer take politike, kjer državljani dajejo podporo političnim strankam, katerih politični cilji niso le v nasprotju z načeli participativne demokracije pač pa tudi v nasprotju z načelom vladavine prava EU. Kaže, da so se državljani ponekod pripravljeni celo odreči nekaterim temeljnim vrednotam in človekovim pravicam, kot so svoboda izražanja, svoboda zbiranja, svoboda medijev, civilna družba ali neodvisno sodstvo. Ti trendi resno ogrožajo evropska načela.

Konferenca želi narediti presek stanja soodločanja civilne družbe v praksi. Kakšne možnosti ima civilna družba za sodelovanje pri oblikovanju stališč in odločitev? Kakšne so razlike med različnimi ravnmi upravljanja, od lokalne, prek državne, do Evropske? Kako lahko državljani na vseh ravneh sami pripomorejo k razvoju in zaščiti demokracije, pravne države in človekovih pravic? Predstavljene bodo dobre in manj dobre prakse sodelovanja na treh ravneh odločanja: lokalni, državni in naddržavni oz. Evropski ravni, govorci pa bodo tako predstavniki nevladnih organizacij kot uprav na vseh ravneh tako iz Slovenije kot tujine.

Udeležba na konferenci je brezplačna, obvezna pa je prijava na tej povezavi.

Program

Več dogodkov
Napovednik Trajekt