Prostorsko načrtovanje za varstvo okolja in ohranjanje narave

25. 05. 2017

Maja Simoneti

Danes novinarka Dnevnika Marjeta Kralj v svojem komentarju o ohranjanju narave in praznovanju Evropskega dneva Nature 2000 skozi aktualne primere pronicljivo opisuje razhajanja med ohranjanjem narave in varstvom okolja v slovenski praksi urejanja prostora. Ob tem namiguje, da varstvo okolja prazprav ni varstvo narave. Kako pa vi razumete dogajanje, ki smo mu priča v zadnjem času v slovenskem sistemu urejanja prostora in varstva okolja?

Zdi se, kot da smo spet nekje na začetku, to je nekje v 50tih in 60tih letih 20. stoletja, ko je industrija že tako očitno ogrožala človekovo okolje, da so pametne glave nekje v ZDA pogruntale presoje vplivov na okolje (PVO) kot način pravočasnega preprečevanja negativnih posledic posegov v prostor na okolje. Od takrat so nasledniki pionirjev PVO razvili koncept presojanja tako v ZDA, kot v drugih ekonomsko najbolj razvitih državah, že v 70tih tudi v Sloveniji.

Prenesli so ga na več ravni in področij – na politike, plane in projekte – ter izpostavili tudi pomen pravočasne presoje vplivov na družbo in posebej na primer tudi na zdravje. Previdnost pri odločanju o posegih v prostor se je nič kolikokrat potrdila za dobro razvojno taktiko. Celovite presoje strateških razvojnih dokumentov lahko preprečijo razvojne odločitve, ki vodijo v degradacije in nepovratno škodo in podprejo bolj sprejemljive poslovne in osebne odločitve. Kot sicer v življenju, vsak ‘ne’ še pomeni nujno konca, lahko pa je začetek bolj sprejemljivega razvoja in boljše zgodbe.

Varstvo-narave - PentljaZELENA_553

Je ohranjanje narave del varstva okolja ali ni? In kako varstvo okolja vgraditi v odločanje o razvoju? Nobenega pametnega dokaza ni, da bi lahko ohranjanje narave bilo bolj učinkovito, če bi izdelovalo svoje načrte razvoja. Načrti urejanja povodij na primer niso nič izboljšali upravljanja z vodo. Prav obratno. Zgodovina in domača praksa dokazujeta, da so prostorski načrti tisti, ki edini lahko za skupno mizo posadijo nosilce različnih interesov in oblikujejo celovito gledano skladne razvojne načrte. Kot je nekako ušlo novinarki in direktorju Zavoda RS za varstvo narave dr. Dariju Krajčiču v članku v Dnevniku prostorsko načtovanje ni samo sebi namen in nima lastne programske agende, ampak uresničuje razvojne programe družbe. Slabše ko so ti povezani v procesu nastajanja, in bolj ko so podprti – zakodirani – s ‘svojo’ sektorsko zakonodajo, težje so uresničljivi v prostoru, kjer se srečajo z drugimi interesi in potrebami.

Kar se nam danes dogaja je posledica prepričanja, da je prostorsko planiranje, to je dolgoročno načrtovanje razvoja v prostoru, pravzaprav nepotreben poseg v svobodo odločanja posameznikov o razvoju in zgolj birokratska ovira na poti do realizacije idej. Prepričanje domuje v temeljih neoliberalne ekonomije in Hayekovi razlagi o prednostih ‘spontanega reda’, ki da ga ustvarja nenačrtovano sodelovanje posameznikov v svobodni tržni ekonomiji. V nasprotju z omejitvami, ki da izhajajo iz planiranega razvoja, ki je rezultat državnega, tudi socialističnega, planskega ekonomskega modela (F. A. Hayek, The Road to Serfdrom, 1945). Ta povojna mantra se je po novem zagonu, ki ga je dobila v 80tih letih prejšnjega stoletja, pred prelomom tisočletja v razvitih državah tržne ekonomije že precej obrusila in iztrošila. Pod vplivom prizadevanj za trajnostni razvoj in spopadanje s podnebnimi spremembami, krizo okolja ter splošno gospodarsko krizo, jo je začelo nadomeščati ponovno zavzemanje za koristi planiranja. Poglejte enkrat za hec kaj v tem pogledu državam priporoča OECD!

Hkrati so se apologeti svobodnega trga – tudi svetovalci slovenske vlade po osamosvajanju – preselili v manj razvite države in podaljšali življenje brezobzirnemu izkoriščanju okolja za interese kapitala. V zadnjih dvajsetih letih je to pri nas vplivalo na sistemsko in politično zmanjševanje pomena planiranja in zdaj žal pripeljalo že tudi do prvih resnih posledic v prostoru, ki jih ilustrirata tako primer nesreče v tovarni Kemis na Vrhniki kot tudi umeščanje lakirnice v občini Hoče-Slivnica.

Zdaj ne gre več zgolj za zastoje v procesih urejanja prostora, ki jih občasno povzročijo civilne iniciative in nevladne organizacije. Zdaj gre zares. Treba je vedeti, da je sistem presoje vplivov na okolje v preteklosti zaživel, ker so višji standard varstva okolja v 60tih zahtevali ljudje – volivci, ne zato, ker so ga razvili znanstveniki kot odgovor na resnične probleme družbe. Rešitve, večino njih, namreč tudi danes stroka že pozna, vprašanje je, če jih volivci in politika res hočejo.

DODAJ SVOJ KOMENTAR: Prosimo izpolnite vsa polja. Na vaš e-mail vam bomo poslali potrdilo o objavi vašega komentarja. Vaš e-mail javno ne bo objavljen.

ARHIV NOVIC

DOGODKI

Soodločanje: ali civilna družba sodeluje pri odločanju?

Letna konferenca konzorcija vsebinskih mrež, Hiša EU, Dunajska 20, Ljubljana, 6. december 2017

Participativna demokracija je sestavni del evropskega družbenega modela. Dopolnjevanje med predstavniško in participativno demokracijo opredeljuje Lizbonska pogodba, ki med drugim državljanom podeljuje »pravico sodelovati v demokratičnem življenju Unije« in določa, da »se odločitve sprejemajo kar najbolj odprto in v kar najtesnejši povezavi z državljani«.

Kljub temu pa praksa kaže drugačno sliko. Do razlik pri razumevanju in izvajanju participativne demokracije prihaja tako med različnimi ravnmi odločanja, od lokalne do mednarodne, kot med različnimi državami po Evropski uniji. Po eni strani se porajajo novi in novi primeri dobrih praks soodločanja, od participativnih proračunov do različnih partnerstev med civilno družbo in upravami na lokalni in državni ravni pri pripravi in izvajanju politik. Po drugi strani pa smo priča tudi različnim primerom odmikanja odločanja iz rok državljanov, od tajnih trgovinskih sporazumov do priprave predpisov po meri posameznih podjetij in grobih pritiskov na civilno družbo.

V zadnjih letih smo doživeli tudi vzpon aliberalnih demokratičnih politik v številnih evropskih državah. Razmere na Poljskem in Madžarskem so morda najboljši primer take politike, kjer državljani dajejo podporo političnim strankam, katerih politični cilji niso le v nasprotju z načeli participativne demokracije pač pa tudi v nasprotju z načelom vladavine prava EU. Kaže, da so se državljani ponekod pripravljeni celo odreči nekaterim temeljnim vrednotam in človekovim pravicam, kot so svoboda izražanja, svoboda zbiranja, svoboda medijev, civilna družba ali neodvisno sodstvo. Ti trendi resno ogrožajo evropska načela.

Konferenca želi narediti presek stanja soodločanja civilne družbe v praksi. Kakšne možnosti ima civilna družba za sodelovanje pri oblikovanju stališč in odločitev? Kakšne so razlike med različnimi ravnmi upravljanja, od lokalne, prek državne, do Evropske? Kako lahko državljani na vseh ravneh sami pripomorejo k razvoju in zaščiti demokracije, pravne države in človekovih pravic? Predstavljene bodo dobre in manj dobre prakse sodelovanja na treh ravneh odločanja: lokalni, državni in naddržavni oz. Evropski ravni, govorci pa bodo tako predstavniki nevladnih organizacij kot uprav na vseh ravneh tako iz Slovenije kot tujine.

Udeležba na konferenci je brezplačna, obvezna pa je prijava na tej povezavi.

Program

Več dogodkov
Napovednik Trajekt