4 razlogi za spodbujanje hoje v mestih

03. 05. 2017

Marko Peterlin, Inštitut za politike prostora - IPoP

Pešci smo bolj ali manj vsi in hoja je osnovni način premikanja, ki povezuje vse druge. Do avtomobila in do kolesa pridemo peš, še bolj to velja za vse oblike javnega prevoza, od avtobusov do letal. Kljub temu bomo težko našli koga, ki bi ob besedi promet najprej pomislil na pešce. Pa bi bilo koristno, če bi.

Danes se z avtomobilom opravi mnogo poti, ki bi jih lahko opravili peš. Kot je pokazala primerjalna raziskava potovalnih navad,[1]se v Nemčiji, ki je po večini tovrstnih kazalcev s Slovenijo zelo primerljiva, 27 % poti, krajših od 1,6 km, opravi z avtomobilom. Pri malo daljših poteh, ki so sicer bolj primerne za kolesa, pa je ta delež še mnogo večji: z avtomobilom se opravi 61 % poti krajših od 3,2 km.

Kot dokazuje vedno več mednarodnih raziskav z različnih področij, ima prijaznost mest za hojo ključno vlogo pri zdravju in zadovoljstvu prebivalstva, čistejšem okolju in cvetočem lokalnem gospodarstvu. V zadnjih desetletjih se je razširilo zavedanje, da mesta z živahnim vsakdanjim utripom, s pestro ponudbo programov v pritličjih stavb in s takšnimi ureditvami javnega prostora, ki prebivalce spodbujajo, da po vsakdanjih opravkih hodijo peš, svojim meščanom omogočajo boljšo kakovost življenja.

IMAG3028

1. Zdravje

Svetovna zdravstvena organizacija ugotavlja, da na zdravje posameznika najbolj vpliva aktiven življenjski slog[2]. O dramatičnih zdravstvenih posledicah sodobnega sedečega oz. vozečega življenjskega sloga so leta 2008 med prvimi poročali iz Velike Britanije. Predvsem previsoka telesna teža in z njo povezana ogroženost za bolezni srca in ožilja ter druge bolezni napoveduje prvo generacijo otrok, ki naj bi imela krajšo napovedano življenjsko dobo kot njihovi starši. Razviti svet se tudi zato obrača k aktivnim oblikam mobilnosti, hoji in kolesarjenju. Redna telesna dejavnost, kakršno omogoča vsakdanja hoja, zmanjšuje tveganje za pojav bolezni srca in ožilja, raka, sladkorne bolezni, kapi, artritisa in osteoporoze, za povrh pa še izboljšuje razpoloženje.

2. Varstvo okolja

Ker se tovrstni cilji javne zdravstvene politike ujemajo tudi s cilji varstva okolja in trajnostnega razvoja kot takega, imajo nove prometne prakse široko podporo različnih politik. Sprememba potovalnih navad v smeri opravljanja kratkih poti peš ali s kolesom bi prinesla znatne prihranke pri energiji in zmanjšanje izpustov CO2. Ameriška študija[3] je za ZDA izračunala možno zmanjšanje emisij v obsegu med 33 in 91 milijonov ton CO2 na leto. Pri nas ocenjujemo, da bi vsakdo, ki bi dnevno pot z avtomobilom na delo ali v šolo v dolžini 1,5 km zamenjal s peš hojo, prihranil okoli 50 l bencina in dobrih 100 kg izpustov CO2 letno.

3. Lokalno gospodarstvo

Pomembne pa so tudi ekonomske prednosti. Okolje, ki spodbuja hojo, pritegne obiskovalce in prebivalce, da opravljajo vsakodnevne opravke peš, pešci pa seveda laže opazijo izložbe, se ustavijo, gredo v več trgovin in ostanejo na območju dlje, zaradi česar se lahko povečajo prihodki lokalnih storitvenih dejavnosti. Tako so na primer na Times Squaru v New Yorku, ki so ga leta 2008 delno spremenili v območje za pešce, prihodki okoliških dejavnosti v letu dni zrasli kar za 71 odstotkov.

4. Povezana skupnost

Prijaznost mest za hojo pa ima še druge pozitivne učinke za posameznike in skupnosti. Raziskave ugotavljajo, da se v okoljih, prijaznih do pešcev, povečajo možnosti za družabne stike, poveča se povprečno število prijateljev in znancev, občutek ponosa in lokalne pripadnosti, več je prostovoljstva. Mesta, prilagojena hoji, omogočajo razvoj intenzivnejših in bolj raznolikih družbenih vezi ter tako bogatijo vsakdanje življenje prebivalcev in krepijo socialni kapital, ki je ključni razvojni vir lokalnih skupnosti. Izkušnje urbanih sprehodov Jane’s Walk pri nas kažejo, da celo posamezni dogodki, posvečeni pogovoru ob hoji, pomembno pripomorejo k povezovanju prebivalcev in vodijo k novim sosedskim akcijam.

Iz ankete Eurobarometra opravljene v letu 2010 izhaja, da kar 47 odstotkov vprašanih pri nas meni, da bi več pešpoti najučinkoviteje rešilo probleme prometa, povezane z okoljem. Podpora hoji torej ni le ekonomsko upravičena, pač pa tudi politično sprejemljiva. Morda dober namig pred lokalnimi volitvami naslednje leto?

Pridružite se letošnjim sprehodom Jane’s walk: http://ipop.si/urbani-sprehodi-janes-walk/



[1] Transport Policies, Travel Behavior, and Sustainability: A Comparison of Germany and the U.S., ProQuest, 2008

[2] Healthy Cities, Promoting health and equity – evidence for local policy and practice, WHO, Regional Office for Europe. 2014. http://www.euro.who.int/__data/assets/pdf_file/0007/262492/Healthy-Cities-promoting-health-and-equity.pdf?ua=1

[3] Active Transport for America, Rails to Trails Conservancy, 2008

DODAJ SVOJ KOMENTAR: Prosimo izpolnite vsa polja. Na vaš e-mail vam bomo poslali potrdilo o objavi vašega komentarja. Vaš e-mail javno ne bo objavljen.

ARHIV NOVIC

DOGODKI

Soodločanje: ali civilna družba sodeluje pri odločanju?

Letna konferenca konzorcija vsebinskih mrež, Hiša EU, Dunajska 20, Ljubljana, 6. december 2017

Participativna demokracija je sestavni del evropskega družbenega modela. Dopolnjevanje med predstavniško in participativno demokracijo opredeljuje Lizbonska pogodba, ki med drugim državljanom podeljuje »pravico sodelovati v demokratičnem življenju Unije« in določa, da »se odločitve sprejemajo kar najbolj odprto in v kar najtesnejši povezavi z državljani«.

Kljub temu pa praksa kaže drugačno sliko. Do razlik pri razumevanju in izvajanju participativne demokracije prihaja tako med različnimi ravnmi odločanja, od lokalne do mednarodne, kot med različnimi državami po Evropski uniji. Po eni strani se porajajo novi in novi primeri dobrih praks soodločanja, od participativnih proračunov do različnih partnerstev med civilno družbo in upravami na lokalni in državni ravni pri pripravi in izvajanju politik. Po drugi strani pa smo priča tudi različnim primerom odmikanja odločanja iz rok državljanov, od tajnih trgovinskih sporazumov do priprave predpisov po meri posameznih podjetij in grobih pritiskov na civilno družbo.

V zadnjih letih smo doživeli tudi vzpon aliberalnih demokratičnih politik v številnih evropskih državah. Razmere na Poljskem in Madžarskem so morda najboljši primer take politike, kjer državljani dajejo podporo političnim strankam, katerih politični cilji niso le v nasprotju z načeli participativne demokracije pač pa tudi v nasprotju z načelom vladavine prava EU. Kaže, da so se državljani ponekod pripravljeni celo odreči nekaterim temeljnim vrednotam in človekovim pravicam, kot so svoboda izražanja, svoboda zbiranja, svoboda medijev, civilna družba ali neodvisno sodstvo. Ti trendi resno ogrožajo evropska načela.

Konferenca želi narediti presek stanja soodločanja civilne družbe v praksi. Kakšne možnosti ima civilna družba za sodelovanje pri oblikovanju stališč in odločitev? Kakšne so razlike med različnimi ravnmi upravljanja, od lokalne, prek državne, do Evropske? Kako lahko državljani na vseh ravneh sami pripomorejo k razvoju in zaščiti demokracije, pravne države in človekovih pravic? Predstavljene bodo dobre in manj dobre prakse sodelovanja na treh ravneh odločanja: lokalni, državni in naddržavni oz. Evropski ravni, govorci pa bodo tako predstavniki nevladnih organizacij kot uprav na vseh ravneh tako iz Slovenije kot tujine.

Udeležba na konferenci je brezplačna, obvezna pa je prijava na tej povezavi.

Program

Več dogodkov
Napovednik Trajekt