Refugees' Kitchen 2_Christoph Stark

4 stvari, ki se jih lahko vsako evropsko mesto nauči od Oberhausna

13. 04. 2017

Oberhausen je mesto v Porurju v nemški zvezni deželi Severno Porenje – Vestfalija. Ima približno 211.000 prebivalcev in je eno od mest, ki se še vedno spopadajo s svojo industrijsko preteklostjo.

Oberhausen je v preteklih dveh letih pogosto služil kot primer nemškega mesta, ki se sooča s pritokom beguncev, in se večkrat pojavil v poročilih BBC-ja o njihovem sprejemu in integraciji.

Jeseni sem se udeležila mednarodne konference With! Festive workshop series for a co-creative society, podprte s strani projektov Nove ideje za stare stavbe (New Ideas for Old Buildings) in Refugees for Co-creative Cities, in spoznala, da ima Oberhausen veliko ponuditi.

Oberhausen

Mesto Oberhausen se je razvilo okoli premogovnikov in jeklarske industrije. Leta 1758 je bila tukaj ustanovljena prva železarna na tem območju, zato je Oberhausen še vedno znan kot »zibelka porurske industrije«.

Oberhausen je svoje najboljše čase doživel v sredini 20. stoletja, ko je jeklarska industrija cvetela, in je število prebivalcev naraslo na več kot 260.000, kar je skoraj 50.000 več kot danes. V sedemdesetih letih je začela premogovniška in jeklarska industrija nazadovati, in do devetdesetih let je Oberhausen izgubil 40.000 delovnih mest. Propad jeklarske industrije je mesto močno prizadel.

Oberhausen si še vedno prizadeva prebroditi krizo, z nekaterimi uspešnimi in drugimi manj uspešnimi ukrepi. Problemi Oberhausna so skupni mnogim evropskim mestom, zato se lahko iz njegovih izkušenj veliko naučijo.

1. Nakupovalni centri niso rešitev

V boju z brezposelnostjo in nizko kupno močjo se je Oberhausen odločil za investicijo na degradiranem območju, ki ga je za seboj pustila propadla industrija. S prenovo industrijskega območja, locirano med dvema mestnima predeloma, naj bi vzpostavili novo središče Oberhausna, novo srce mesta.

Naložba v Neue Mitte Oberhausen naj bi bila temelj nove identitete mesta in simbol njegove gospodarske preobrazbe. Prinesla naj bi strukturne spremembe in mesto iz industrijskega središča preobrazila v turistično destinacijo s široko ponudbo storitev in priložnosti za preživljanje prostega časa. Novo središče, ki je začelo nastajati z uničenjem večine industrijske dediščine v začetku devetdesetih, se je razvilo v največji nakupovalni center v Nemčiji in največji nakupovalni in zabaviščni center v Evropi.

 

CentrO, gigantski nakupovalni center z 119.000 m2 prodajnih površin so postopoma dopolnili z najrazličnejšimi prostočasnimi vsebinami, kot so zabaviščni park, doživljajski akvarij, vodni park in legoland. Letno ga obišče 20 milijonov obiskovalcev, kar ga uvršča med najbolj obiskane destinacije v regiji in širše.

Naložba je delno razrešila problem brezposelnosti in padajoče kupne moči v začetku devetdesetih. Kljub temu pa ni pomembno prispevala v mestni proračun, saj izdatki za socialne storitve v zadnjih 25 letih vztrajno presegajo prihodke od davkov.

Zaradi nesorazmerij med izdatki in prihodki je Oberhausen leta 2011 postal najbolj zadolžena občina v Nemčiji. Občinski dolg je takrat znašal 1,4 milijarde evrov oziroma približno 9.600 evrov na prebivalca, zaradi česar je bila občina nekaj časa celo poslovno nesposobna.

Novo središče je povzročilo zaton mestnega središča, kjer je izginilo veliko delovnih mest in uspešnih majhnih podjetij. Kritiki dvomijo o kakovosti novih zaposlitev, ki so si jih obetali v nakupovalnem središču, v primerjavi z izgubljenimi v starem mestnem jedru.

Lokalni opazovalci so skeptični do trditev, da je CetrO skupaj z okolico novo srce mesta. Ne prispeva namreč k lokalni identiteti in ne krepi občutkov lokalne pripadnosti. Poleg tega nakupovalni center kot struktura ne more nuditi prednosti nakupovalne ulice – ne more biti na primer prizorišče nočnega sprehoda med izložbami ali pivskega pohoda od lokala do lokala.

2. Uporabi ostanke industrijske preteklosti

Ko so v začetku devetdesetih za potrebe novega nakupovalnega centra izpraznili industrijsko območje, niso uničili vsega. Poleg drugih ostankov industrijske dediščine so kot industrijski spomenik ohranili Gasometer, plinski rezervoar. Rezervoar je hranil presežni plin, pridobljen v postopkih predelave rude in pridobivanja železa.

Gasometer je bil zgrajen v dvajsetih letih dvajsetega stoletja in je bil takrat – in še vedno je – največji plinski rezervoar v Evropi. Visok je 117,5 metrov, v premeru pa meri 67,6 metrov.

Med drugo svetovno vojno je bil rezervoar eden glavnih strateških ciljev na tem območju in je bil zato zaprt. Ko je po vojni pogorel, so ga morali podreti do temeljev. Kasneje so ga rekonstruirali in ga za prvotne namene uporabljali še vse do konca osemdesetih let.

 

Gasometer je pomemben spomenik industrijske dediščine za celotno Porurje in zaščitni znak mesta Oberhausen. Mesto ga je modro uporabilo in ga preuredilo v edinstveno kulturno prizorišče z razstavami, gledališkimi predstavami in koncerti.

Zaradi svoje lokacije v bližini nakupovalnega središča Gasometer privabi veliko obiskovalcev. Gostil je že številne razstave, vključno z deli uveljavljenih umetnikov, kot sta Christo in Jeanne-Claude. Aktualna razstava Wunder der Natur (čudeži narave) je sestavljena iz fotografij velikega formata, ki predstavljajo življenje rastlin in živali. Vrhunec razstave je 20-metrski model Zemlje, ki ga je mogoče videti iz vseh strani, tudi od zgoraj.

Obisk gigantskega plinskega rezervoarja ponuja srečanje z inženirskimi in tehničnimi dosežki industrializacije in edinstveno doživetje nenavadnega prostora.

Gasometer je ena glavnih točk poti industrijske kulture, regionalne tematske turistične poti po industrijski dediščini, ki povezuje najpomembnejše in najprivlačnejše industrijske spomenike v regiji, pa tudi Evropske poti industrijske dediščine, ki povezuje okrog 60 mejnikov industrijske zgodovine v več evropskih državah.

3. Spodbujaj kulturne in umetniške projekte

Življenje v mestnem središču je zaradi novega nakupovalnega kompleksa skoraj popolnoma zamrlo. Zadnje desetletje si občina močno prizadeva, da bi staro mestno jedro ponovno oživila in do neke mere ji to tudi uspeva.

Kljub temu je približno 20 % prodajnih prostorov v mestnem jedru praznih. Da bi prodajalne in ljudi pripeljali nazaj v center, so angažirali mestnega menedžerja, ki je predlagal več ukrepov. Med drugim so namestili števce za ljudi, s katerimi merijo pretok obiskovalcev v mestnem jedru in vzpostavili manjkajočo bazo podatkov o prodajnih prostorih, ki jim omogoča pregled nad praznimi trgovinicami in lokali.

Spodbujanje trgovine je eden od načinov oživljanja mestnega jedra. Zanimivi namigi, kako to storiti, se obetajo v omrežju RetaiLink, v katerem sodeluje deset evropskih mest, ki razvijajo strategije za revitalizacijo maloprodajnega sektorja v srednje velikih mestih.

V Oberhausnu je mestni menedžer želel sodelovati z nepremičninskimi agenti in tako promovirati prazne prostore v nekdaj glavni nakupovalni ulici, vendar je bilo nemogoče pritegniti njihovo pozornost, saj zanimanja za nepremičnine na tem območju ni bilo. Prazne lokale je zelo težko promovirati. Če jih ponujaš kot ugodne, s tem posredno sporočaš, da so pogoji slabi in obisk majhen. Nihče si ne želi trgovinice ali lokala v nepriljubljeni ulici.

Mestni menedžer je zato začel spodbujati lastnike, naj prazne prostore ponudijo umetnikom in kulturnim institucijam. Občina jih je podprla tudi s subvencijami – in to je bil eden od prelomnih trenutkov. Kulturni delavci, umetniki in nevladne organizacije imajo izjemno zmožnost, da praznim prostorom vdihnejo življenje in privabijo ljudi. Prazni prostori so problem, pa tudi priložnost. Refill, URBACT omrežje, ki se ukvarja s tem problemom, obravnava ponovno uporabo praznih prostorov kot gonilo inovacij na lokalni ravni.

Izjemno plodno sodelovanje je mesto Oberhausen razvilo z društvom kitev (Kultur im Turm e.V). Kitev je laboratorij za nenavadne intervencije, podpira inovativne, eksperimentalne in interdisciplinarne umetnike pri njihovem delu in razvoju, spodbuja dialog med različnimi umetniškimi praksami in se angažira v lokalnem okolju.

Kitev je lociran v vodnem stolpu glavne železniške postaje v Oberhausnu, ki so ga z donacijami in številnimi urami prostovoljskega dela sami prenovili. Kitev deluje v številnih projektih ter naslavlja problematiko praznih prostorov, revitalizacijo in medkulturni dialog. Društvo je v zadnjih treh letih največ energije investiralo v sodelovanje z begunci in migranti.

4. Obravnavaj begunce kot dragocen vir upanja in energije

Po obnovi vodnega stolpa na železniški postaji v Oberhausnu je začel kitev razvijati projekte, s katerimi se je skušal odzvati na begunsko krizo.

Skupaj z begunci so razvili zamisel o kuhinji za begunce oziroma begunski kuhinji, Refugees’ Kitchen. Z begunci in migranti so se pogovarjali ob kavah, kosilih in večerjah ter kmalu ugotovili, da je hrana odličen medij za srečevanje in spoznavanje, saj ustvarja sproščeno vzdušje, v katerem je lažje preseči razlike in graditi zaupanje.

Prvotna ideja je bila postaviti kiosk, v katerem bi lahko begunci pripravljali svoje tradicionalne jedi. Kiosk naj bi deloval na enem nivoju (brez višinske razlike, kot je pri kioskih običajno) in služil kot simbol enakosti. Spodbujal naj bi komunikacijo in odprtost ter omogočal interakcijo med obema stranema – kuharji in strankami. Kiosk, ki bi ga bilo mogoče premikati in tako multiplicirati njegov učinek.

Ker je bilo nemogoče najti kiosk, ki bi deloval na enem nivoju, so se pri kitevu odločili, da ga zgradijo sami – skupaj z begunci. Približno eno leto so ga načrtovali in potem še eno leto porabili za njegovo izdelavo. Dve leti plodnega sodelovanja z begunci, vzajemnega učenja in aktivne integracije. Pri delu z ljudmi in skupnostmi ne bi smeli razmišljati o projektih in rezultatih, temveč bi se morali osredotočati na proces in sobivanje, so prepričani pri kitevu.

 

Zato kriteriji izbora za begunce, s katerimi so sodelovali, niso bili povezani z njihovim formalnim statusom (npr. prosilec za azil). Vsak, ki je imel voljo sodelovati in prispevati k skupnemu cilju, je bil dobrodošel. Cilj je bil vključiti begunce tukaj in zdaj, ne glede na to, ali bodo v Oberhausnu ostali. Prednost so kljub temu imeli tisti, ki so že imeli izkušnje bodisi s pripravo hrane bodisi z obdelavo kovin, saj so bila ta znanja pomembna za realizacijo kioska.

Po kar nekaj izzivih je Refugees’ Kitchen naposled doživela svojo premiero septembra 2016 v več mestih v Porurju. Tukaj lahko vidite, kako deluje.

Refugees’ Kitchen auf Zollverein from kitev on Vimeo.

Refugees’ Kichen pa je samo ena postaja na misiji kiteva pri vključevanju beguncev. Pokazati želijo, da so begunci lahko rešitev za mesta, kot je Oberhausen, kjer število prebivalcev upada, njihova povprečna starost pa narašča. Ti ljudje prinašajo novo upanje in svežo energijo, ki jih nazadujoča evropska mesta nujno potrebujejo.

Kitev zdaj svojo energijo usmerja v stolpnico v središču Oberhausna, ki je močno stigmatizirana. Aktivirati si želijo prebivalce in jo obnoviti skupaj z njimi. Nekaj stanovanj bodo prenovili skupaj z begunci, ki bodo potem v teh stanovanjih lahko tudi ostali.

Več idej in dobrih praks v zvezi z integracijo beguncev najdete v publikaciji (link is external) WITH.REfugees for Co-creative Cities.

 

Evropski urbani vsakdan se odvija v malih in srednje velikih mestih

Pogosto beremo o dobrih praksah in primerih iz velikih evropskih mest, kot so Pariz, Dunaj in Rotterdam, kar je gotovo navdihujoče. Toda ta mesta imajo edinstvene pogoje, saj so jih zaznamovale specifične zgodovinske politične, ekonomske in družbene okoliščine – in večina urbane Evrope se z njihovimi zgodbami ne more poistovetiti. Evropski vsakdan se dejansko odvija v malih in srednje velikih mestih, ki imajo manj zavidljive zaloge finančnega, socialnega in kulturnega kapitala ter se z izzivi soočajo veliko težje kot velika mesta. Primeri, kot je Oberhausen, so zato še toliko bolj dragoceni in vredni široke prepoznavnosti.

Članek je bil v angleščini objavljen na URBACT Blogu in v sloveščini na urbact.eu/urbact-slovenija.

Naslovna fotografija: Christoph Stark
Fotografija 2: CentrO, Wikimedia Commons
Fotografija 3: Gasometer, Thomas Wolf
Fotografija 4: Refugees' Kitchen, Christoph Stark

DODAJ SVOJ KOMENTAR: Prosimo izpolnite vsa polja. Na vaš e-mail vam bomo poslali potrdilo o objavi vašega komentarja. Vaš e-mail javno ne bo objavljen.

ARHIV NOVIC

DOGODKI

PiPi

Naš mali avto … souporaba avtomobila 1 na 1

Pogovor, Vodnikova domačija v Ljubljani, petek, 22. septembra 2017 ob 18:30

Souporaba avtomobila, bolj znana pod angleškim izrazom »carsharing«, je model kratkotrajne izposoje avtomobila, kjer se čas običajno meri v minutah ali urah. Izposoja je samopostrežna, bodisi na vnaprej določenih točkah bodisi kjerkoli v okviru širšega območja uporabe vozil. Zanimiv je za uporabnike, ki avto uporabljajo le občasno.

Organizacija izposoje je lahko povsem profiten posel, lahko pa so uporabniki povezani tudi v takšnih ali drugačnih demokratično nadzorovanih družbah, kot so javne agencije, zadruge ali ad-hoc skupine. Med najbolj znanimi in uspešnimi primeri po svetu so ameriški Zipcar in švicarska zadruga Mobility. Pri nas komercialni kratkotrajni najem električnih vozil v Ljubljani od lani nudi podjetje Avantcar s sistemom Avant2Go.

A souporaba avtomobilov lahko poteka tudi na način, ko lastniki svoja vozila dajejo za kratek čas na voljo drugim uporabnikom v okviru skupne platforme, ali pa se sosedje in prijatelji organizirajo kar sami. O tem so bomo pogovarjali na okrogli mizi v Vodnikovi domačiji na Dan brez avtomobila v petek, 22. septembra 2017 ob 18:30. Svoje izkušnje bosta delila Aleksander Vujović, ki si že leto in pol deli avto še z dvemi prijatelji, ter Urša Hribernik iz skupnosti PiPi. Uvod v souporabo avtomobilov bo predstavil Marko Peterlin z IPoP – Inštituta za politike prostora, ki bo tudi moderiral pogovor.

Vabljeni!

Več dogodkov
Napovednik Trajekt