Razpršena poselitev
je poselitveni vzorec, za katerega je značilno večje število razpršenih manjših naselij ali delov naselij, z nizko gostoto poselitve, brez jasnega notranjega ustroja naselij in brez jasnih hierarhičnih odnosov med njimi.
Razpršena gradnja
ali ‘razpršena pozidava’ je redka, nestrnjena razmestitev objektov v prostoru, z nizko gostoto poselitve in brez prepoznavnega poselitvenega vzorca.
Izraza razpršena poselitev in razpršena gradnja se v uradnih dokumentih in predpisih s področja prostora pojavljata kot par, kjer je razpršena poselitev razumljena kot avtohtona lastnost določenih območij, medtem ko je razpršena gradnja razumljena kot negativen pojav v prostoru, ki v povezavi s suburbanizacijo in visokimi družbenimi stroški, povezanimi s porastom prometa ter gradnjo in vzdrževanjem infrastrukture, pomeni degradacijo kulturne krajine. Pri razpršeni gradnji gre bolj za razpršenost posameznih objektov na konkretni lokaciji ali ožjem območju, razpršena poselitev pa je lastnost širšega območja, pri kateri ne gre toliko za razmestitev posameznih objektov, ampak predvsem za nehierarhičen sistem majhnih naselij. Izraza razpršena poselitev in razpršena gradnja sta še posebej težko prevedljiva v angleščino zaradi posebnih pomenov in vrednostnih sodb, ki se nanju pripenjajo v slovenskem okolju.