Kaj so politike prostora?
Marko Peterlin
Kaj so politike prostora? In zakaj bi koga zanimale? Za odgovore na ti vprašanji je verjetno treba najprej opredeliti, kako razumemo prostor. V kontekstu urejanja prostora ali prostorskega in urbanega razvoja nas prostor ne zanima kot abstrakten volumen, temveč kot realen trirazsežni naravni okvir za delovanje človeške družbe[1]. Tako kot narava je tudi prostor sistem, ki je v nenehnem spreminjanju in nima končnega stanja. Z našimi dejavnostmi, z uporabo ali s predvidevanjem naših potreb – npr. skozi prostorsko načrtovanje – ga ljudje nenehno preoblikujemo. Po drugi strani pa njegove značilnosti, kot so fizična razporeditev dejavnosti, razmejitve in povezave med njimi, pa tudi način dojemanja prostora in njegova reprezentacija, močno zaznamujejo naše vsakdanje življenje. Kot se je v eni svojih najbolj prostorsko obarvanih izjav izrazil pokojni britanski politik Winston Churchill: »Najprej mi oblikujemo naše stavbe, potem pa one oblikujejo nas.«[2] Zato je še kako pomembno, kako se odvija spreminjanje prostora, kdo pri tem sodeluje, kako se sprejemajo odločitve v zvezi s tem in kdo jih sprejema.
Javne politike z vplivom na prostor
Običajno so velike pozornosti deležne odločitve države in občin, še posebej delov uprav, odgovornih za prostorski in urbani razvoj. Zakoni, uredbe, odloki, strategije, prostorski načrti in gradbena dovoljenja so najbolj očitna orodja, s katerimi država in občine skušajo usmerjati spremembe v prostoru. Nekaj manj je zavedanja o tem, v kolikšni meri odločitve drugih, na videz nepovezanih področij, vplivajo na prostorski razvoj. Pri večjih infrastrukturnih objektih, kot so ceste, železnice, letališča, elektrarne ali čistilne naprave, je sicer prostorska dimenzija precej očitna, malo manj pa se prepoznava prostorske vidike razporeditve družbene infrastrukture. Odločitve o mreži šol ali mreži zdravstvenih ustanov, ki omogočajo dostop prebivalcev do temeljnih storitev države in uveljavljanje temeljnih človekovih pravic, so prav tako globoko prostorske odločitve. Še manj pa se razume vplive na prostorski razvoj pri odločitvah na področjih financ ali sociale. Pa vendar na primer način povračila stroškov za prevoz na delo ključno vpliva na prometne tokove in na razporeditev stanovanj.
Prepletenost javnih in zasebnih koristi
A za prostorski in urbani razvoj niso pomembne le odločitve javnih uprav na različnih ravneh, pač pa tudi odločitve zasebnih organizacij. Najprej nam pridejo na misel investitorji in t. i. developerji, ki ustvarjajo dodano vrednost in dobiček zlasti na privlačnosti posameznih lokacij. Ta ni odvisna zgolj od nesnovnih dejavnikov, kot so lepota ali sloves okolice, pač pa še bolj od opremljenosti lokacije z vsemi vrstami infrastrukture, od fizične do družbene, ter od načelnih odločitev javnih institucij v zvezi z želeno uporabo konkretne lokacije, npr. glede rabe ali gostote pozidave. Zato so praviloma odločitve javnih in večjih zasebnih organizacij tesno prepletene, meja med odločitvami v javno korist in tistimi v korist posameznih organizacij pa pogosto prekoračena.
Lokacijske odločitve podjetij
Še zdaleč pa investitorji niso edina vrsta zasebnih organizacij, ki pomembno zaznamuje prostorski in urbani razvoj. Med slednjimi so tudi na primer vsa podjetja z večjim številom zaposlenih, ki se tega največkrat tudi dobro zavedajo in se zato pogosto potegujejo za posebne ugodnosti pri lokalnih skupnostih. Nove zaposlitve lahko prinesejo višje dohodke prebivalcev ter nove stranke za storitvene dejavnosti v okolici in s tem boljše življenje v lokalni skupnosti. Hkrati pa prinašajo tudi nove potrebe po javnih vlaganjih v infrastrukturo, od kanalizacije do šol in javnih najemnih stanovanj, čemur so namenjeni davki in kar je pogosto podcenjeno. Pomembno pa na prostorski razvoj vplivajo tudi lokacijske odločitve podjetij, ki svoje storitve nudijo širšemu krogu prebivalcev. Najbolj značilen primer so trgovska podjetja, katerih mreža trgovin omogoča dostop do osnovnih dobrin. Način dostopanja do trgovin pomembno vpliva na mobilnostne vzorce. Kadar daje prednost avtomobilskemu prometu, s tem vpliva na večjo privlačnost suburbanih lokacij za bivanje, s tem pa povzroča večje stroške za infrastrukturno opremljanje in mnoge posredne družbene stroške, povezane s suburbanizacijo.
Pomen skupnostnih organizacij
K zasebnim organizacijam se pogosto uvrščajo tudi nevladne organizacije, čeprav bi vsaj nekatere med njimi pravilneje označili kot skupnostne organizacije. Tudi te imajo lahko pomemben vpliv na prostorski razvoj v lokalni skupnosti. Predvsem lokalne nevladne organizacije, kot so kulturna, turistična, mladinska, gasilska ali upokojenska društva, so ključni akterji povezovanja v lokalni skupnosti in pogosto pomembno prispevajo tudi k vzdrževanju javnega prostora in druge lokalne infrastrukture, kar je pogosto podcenjen vidik prostorskega razvoja. Posebno vlogo opravljajo tudi ad-hoc skupnostne organizacije, ki jih največkrat označujemo z izrazom civilne iniciative. Z izrazitim izpostavljanjem interesov lokalnih skupnosti so pogosto razumljene kot nasprotniki sprememb, a obenem predstavljajo pomemben varovalni mehanizem v primerih pretesnih navez javnih in velikih zasebnih organizacij. Zanemariti ne gre niti vloge strokovnih nevladnih organizacij, ki nemalokrat delujejo kot dopolnilo javnih institucij zlasti pri ozaveščanju o pomembnih vprašanjih prostorskega razvoja in pri prenosu dobrih praks.
Prostorske posledice odločitev posameznikov
Navsezadnje pa seveda mnoge odločitve, pomembne za prostorski razvoj, vsakodnevno sprejemamo tudi posamezniki, ki pa se pri svojih odločitvah gibljemo v okvirih, postavljenih s strani močnih javnih in zasebnih akterjev. Čeprav odločitev posameznika na prvi pogled nima velike teže, pa ima seštevek posameznih odločitev na ravni populacije izjemno moč. Kje bomo stanovali, kje delali, na kakšen način bomo šli v službo, kje bomo nakupovali, kam bodo naši otroci hodili v šolo, so le nekatere od bolj očitnih odločitev z izrazitimi prostorskimi posledicami. In tudi v strogo zamejenem polju predpisov in močnih interesov se najde še kar nekaj manevrskega prostora za odklone od norm – samo pomislimo na nelegalne gradnje in nepravilno parkiranje na eni strani ali pa na t. i. taktični urbanizem, začasno rabo in vrtičkarstvo na drugi strani.
Politike prostora
In če se sedaj vrnemo k politikam prostora. Vsi omenjeni akterji v različnih vlogah in na različne načine sooblikujejo prostorski in urbani razvoj, njihovo ravnanje v zvezi s tem pa imenujemo politike prostora. Te torej obsegajo nize odločitev različnih akterjev, od javnih do zasebnih organizacij, skupnosti in posameznikov, z vplivom na prostorski razvoj. Pri nekaterih, zlasti javnih in velikih zasebnih akterjih gre pri tem za formalizirane politike ali strategije, pri manjših zasebnih akterjih, skupnostih in posameznikih pa bolj za sprotne odločitve v okviru danih možnosti, oziroma taktike, kakor jih v delu Praksa vsakdanjega življenja imenuje de Certeau[3].
Izzivi lokalnih skupnosti so globalni
Nova urbana agenda[4], ki so jo predstavniki držav in vlad ter mnogih drugih ključnih deležnikov sprejeli na Konferenci Združenih narodov o stanovanjih in trajnostnem urbanem razvoju Habitat III lani v ekvadorskem Quitu, je morda zadnje čase najbolj celovit politični dokument, ki med drugim prepoznava tudi rastoče izzive lokalnih skupnosti po svetu. Zagotavljanje stanovanj, infrastrukture, osnovnih storitev, prehranske varnosti, zdravja, izobraževanja, primernih zaposlitev, varnosti in naravnih virov niso le problemi rastočih velemest nekdanjega tretjega sveta, pač pa jih zlahka vzamejo za svoje tudi mnoga slovenska mesta. Tudi temeljni cilj zagotavljanja mest in naselij, v katerih imajo vsi ljudje enake pravice in možnosti in kjer uživajo svoje temeljne pravice v skladu s cilji in načeli Ustanovne listine Združenih narodov, je žal še vedno aktualen tudi pri nas.
Ključna vloga javnih politik na lokalni ravni
Razumevanje politik prostora, vlog, interesov in ravnanj različnih akterjev pri prostorskem in urbanem razvoju, je ključno za takšno javno upravljanje s prostorom, ki pelje k zgoraj zapisanemu cilju, in omogoča kakovostno vsakdanje življenje vsem prebivalcem in družbenim skupinam. Javne politike na lokalni ravni so pri tem tisti del politik prostora, ki omogoča največje in najhitrejše spremembe na bolje. Medtem ko so politike zasebnih ali skupnostnih organizacij predvidljive in se spreminjajo le počasi, ravnanja posameznikov pa v večji meri pragmatično prilagodljiva, prav javne politike omogočajo potrebne spremembe v dovolj velikem obsegu, le lokalna raven pa je tista, ki se lahko ustrezno hitro odziva na potrebe in pričakovanja. Zato jih želimo na IPoP s svojim delovanjem – tudi z zbornikom Politike prostora – podpreti in obenem opozoriti na veliko odgovornost nosilcev javnih politik na vseh ravneh. Nihče, ne zasebne organizacije, ne skupnostne prakse, ne posamezniki, ne more nadomestiti vloge javnih akterjev pri prostorskem in urbanem razvoju.
[1] https://ipop.si/wp/urejanje-prostora/izrazje/
[2] Izvirni citat se glasi: »We shape our buildings, and afterwards our buildings shape us.« Več o kontekstu izjave na http://www.leighstringer.com/we-shape-our-buildings/
[3] Michel de Certeau: Practice of Everyday Life, 1984
[4] Nova urbana agenda, izdalo Ministrstvo za okolje in prostor, 2017, dostopno na habitat3.org/wp-content/uploads/NUA-Slovenian.pdf