Urejanje in čiščenje javnih površine kot so parki, trgi, ulice, igrišča, drevoredi in druge sodi med obvezne lokalne gospodarske javne službe (GJS). Na IPoP po naročilu Ministrstva za okolje in prostor letos poleti pripravljamo Strokovne podlage za zakonsko ureditev izvajanja dejavnosti. Naloga odpira številna vprašanja začenši s tem katere površine so javne, kaj imajo javne površine z varstvom okolja in ali so javne površine sploh javna infrastruktura.
Pomemben partner pri analizi stanja in pripravi zakonskih rešitev za izvajanje GJS javne površine so tako občine kot izvajalci dejavnosti. IPoP se je namenil obema skupinama posebej posvetiti preko predstavniških organizacij, Skupnosti občin Slovenije in Zbornice komunalnega gospodarstva ter tudi neposredno preko anket in fokusnih skupin, ki bosta za vsako skupino posebej izvedeni v sodelovanju s predstavniki Skupnosti občin Slovenije in Zbornice komunalnega gospodarstva.
Te dni smo na vse občine in izvajalce javne službe naslovili anketi o izvajanju obvezne lokalne gospodarske javne službe urejanje in čiščenje javnih površin (v nadaljevanju GJS javne površine). Sočasno posebno anketo o čiščenju javnih površin izvaja tudi Skupnost občin Slovenije. Čeprav se nekatera vprašanja za občine podvajajo SOS in IPoP prosita občine, da izpolnijo oba vprašalnika, ker je njuna vsebina različna. Hkrati pa lahko samo občine in izvajalci pomagajo ustvariti res dober pregled stanja. Analiza izvajanja dejavnosti v praksi je nujno potrebna za to, da bodo lahko zakonske rešitve kar najbolje podprle občine in izvajalce dejavnosti pri zagotavljanju urejenih in čistih javnih površin.
Razmere v okolju in praksi urejanja naselij kažejo, da postaja urejanje javnih površin vsak dan bolj pomembna strokovna in delovno zahtevna dejavnost lokalnih skupnosti. Soočanje s podnebnimi spremembami in nenazadnje tudi z epidemijo v zadnjem času izjemno izpostavlja pomen javnih površin za kakovost okolja in bivanja. Hkrati pa so javne površine edina obvezna lokalna javna infrastruktura, ki jo občine že vse od sprejema zakona o varstvu okolja leta 1993 zagotavljajo v praktično popolni odsotnosti državnih predpisov. Za izvajanje obvezne lokalne gospodarske javne službe, ki jo izvorno sestavljata dve področji, to sta javna snaga in čiščenje javnih površin ter urejanje javnih poti, površin za pešce in zelenih površin (ZVO, 1993, 26. člen), zakon v osnovi predvideva enako kot za vse ostale obvezne lokalne gospodarske javne službe, da bo minister pristojen za varstvo okolja predpisal standarde in normative za opravljanje službe. To se na ni zgodilo. Je pa leta 2020 bilo objavljeno revizijsko poročilo Ureditev upravljanja občinske gospodarske javne infrastrukture varstva okolja, ki urejanja in čiščenja javnih površin sploh ni obravnavalo. Računsko sodišče je, ko je revidiralo učinkovitosti poslovanja Ministrstva za okolje pri ureditvi upravljanja občinske gospodarske javne infrastrukture varstva okolja za leti 2016 in 2017 namreč sklenilo, da javne službe »čiščenje javnih površin« v reviziji ne bo obravnavalo, »ker se za izvajanje dejavnosti ne uporabljajo objekti in naprave, ki so občinska GJI varstva okolja« (Računsko sodišče, 2020, str. 10). Zakaj tako menijo in kaj potemtakem so javne površine kot so parki, zelenice, drevoredi, otroška igrišča, trgi, peš površine in ploščadi Računsko sodišče ne pojasni.
Ministrstvo za okolje se na stanje odziva s proučevanjem razmer in z namero urediti zakonske podlage za izvajanje te GJS in podpreti delovanje občin na tem pomembnem področju. To bo dobro tudi za razvoj dejavnosti, ki je pred resnično velikimi izzivi in dela tudi pod precejšnjim pritiskom javnih pričakovanj.
Če vas še ni dosegla, lahko anketo za vašo občino dosežete tukaj.
Anketa za izvajalce GJS javne površine pa je na razpolago tukaj.