O urejanju urbanih zelenih površin za prilagajanje na podnebne spremembe
Publikacija Moč narave za odporna naselja in skupnosti je nastala v okviru Podnebnega programa Mreže za prostor. Namenjena je zelo širokemu spektru zainteresiranih za urbane zelene površine in drevesa, ki se v različnih vlogah in organizacijah srečujejo z vprašanji in nalogami urejanja javnih zelenih površin in dreves na državni in lokalni ravni. Njen cilj je spodbuditi vzajemne interese in povezovanje akterjev, znanja in rešitev ter povečati pozitivne učinke načrtovanja in upravljanja urbanih zelenih površin v slovenskih naseljih. Vsebina v devetih poglavjih povezuje spoznanja o pomenu narave in naravnih procesov za blaženje vzrokov in posledic podnebnih sprememb z urejanjem javnih in drugih zelenih površin v urbanem okolju, izpostavlja pomen zelenih in ozelenjenih površin za lokalno podnebno politiko ter opozarja, da vse lokalne skupnosti vseh nalog in bremen urejanja zelenih površin ne bodo zmogle same, zato sta potrebna medsebojno povezovanje in podpora države. Spremno besedo k delu je prispevala profesor dr. Lučka Kajfež Bogataj.
Publikacija predstavlja tudi dve pobudi Mreže za prostor za okrepitev domače prakse urejanja zelenih površin v okviru procesov prilagajanja urbanega na podnebne spremembe. S pobudo za varstvo urbanih dreves Mreža za prostor nagovarja k ukrepanju in poenotenju strokovnega varstva in ravnanja z urbanim drevjem državo. Pobuda izvira iz zavedanja o pomenu dreves za kakovost in pogoje bivanja v urbanem okolju in iz poznavanja razlik v praksi ravnanja z urbanimi drevesi med slovenskimi občinami. Pobudo za ohranjanje in urejanje novih živih mej pa Mreža za prostor ponuja občinam in z njimi povezanim organizacijam kot preprost in učinkovit način za povezovanje s prebivalci pri ustvarjanju na podnebne spremembe odpornega okolja in skupnosti. Ta pobuda sloni na spoznanjih o velikem pomenu živih mej za ohranjanje narave in biotske pestrosti ter potencialu za blažitev negativnih učinkov podnebnih sprememb kot so velika vročina in močne padavine.
Publikacija Mreže za prostor Moč narave za odporna naselja in skupnosti (IPoP, 2024) govori o pomenu narave in naravnih procesov za blaženje vzrokov in posledic podnebnih sprememb. V spremni besedi profesor dr. Lučka Kajfež Bogataj temo postavi v kontekst izzivov antropocena. Kako naj se torej odzovemo na številne okoljske izzive se sprašuje in odgovarja: »Krepitev povezave med znanostjo, politiko in družbo ter sodelovanje državljanov sta pomembni sestavini dolgoročnih rešitev. Spremembe bo treba izpeljati tudi v politiki držav, regij in mest. Politika mora imeti vizijo trajnostnega razvoja in obenem upoštevati znanja, ki so na voljo. Spodbujati mora inovacije in izboljšati upravljanje tako na gospodarskem kot na družbenem področju. Potrebni so štirje pristopi in sicer blaženje, prilagajanje, preprečevanje ter obnavljanje.«
V predgovoru avtorice pojasnijo okoliščine in motive za nastanek publikacije in zelene in ozelenjene urbane površine postavljajo v vlogo naravnih in sonaravno urejenih prvin, ki urbanemu okolju in ljudem zagotavljajo pozitivne učinke naravnih procesov in prispevajo k blaženju posledic podnebnih sprememb kot so pregrevanje zraka in urbane poplave. Kot pojasnijo vsebina povzema ugotovitve študij in projektov s katerimi je IPoP – Inštitut za politike prostora s sodelavci v preteklih letih analiziral in spremljal razmere v urejanju javnih in zelenih površin in ravnanju z urbanimi drevesi ter proučeval vidike načrtovanja in upravljanja urbanih zelenih površin v kontekstu podnebnih tveganj in drugih izzivov prihodnosti. Na osnovi širokega uvida v raziskave in prakso zdaj skuša Mreža za prostor še z novo publikacijo zbuditi dodatno zanimanje za razvoj sistemskega okvira in dobre prakse urejanja javnih in drugih zelenih površin v slovenskih občinah.
Vsebina je publikacije organizirana v devet poglavij. V prvem delu je urejanje zelenih površin umeščeno v strateških okvir prizadevanj za obvladovanje podnebnih tveganj v urbanem okolju v povezavi z varstvom narave in okolja. Predstavljena so mednarodna prizadevanja za ohranjanje narave in z njimi povezana priporočila za urejanje urbanih javnih in zelenih površin iz različnih področij. V mednarodni kontekst načrtovanja in upravljanja urbanih zelenih površin so umeščene tudi značilnosti domače prakse. V nadaljevanju je predstavljen pregled ekosistemskih koristi urbanih zelenih površin in dreves s posebnimi poglavji o koristih za blaženje vročine in urbanih poplav. Posebej so obravnavane ekonomske koristi zelenih površin kot izrazito težko opredeljiva kategorija. Iz ugotovitev izhaja jasno spočilo, da koristi zelenih površin pomembno presegajo stroške. Besedilo vključuje tudi razpravo o ekološki funkciji lastnine, ugotovitve o ureditvi javnih zelenih površin in spoznanja analiz o izvajanju javne gospodarske službe »urejanje in čiščenje javnih površin«.
Urejanje zelenih površin avtorice obravnavajo kot celovit sklop dejavnosti, ki zagotavljajo naseljem in njihovim prebivalcem zelene površine in njihove koristi ter obsegajo dela in naloge s področja načrtovanja in upravljanja zelenih površin. Na osnovi zgledov in raziskovalnih spoznanj pojasnjujejo, da je zagotavljanje koristi zelenih in ozelenjenih površin ljudem in njihovemu okolju v naseljih lahko zgolj omejeno učinkovito, če se ukrepi urejanja izvajajo samo na javnih površinah. Zato se vse bolj uveljavljajo prostorski režimi ozelenjevanja na celotnem območju občin, urejanje javnih zelenih površin pa ob tem ostaja ključno gibalo in torišče delovanja. Avtorice ob tem izpostavljajo, da se potrebe naselij po koristih zelenih površin zelo hitro povečujejo, da lokalne skupnosti oziroma naselja glede tega dobivajo signale, smernice in spodbude iz zelo različnih področij in nivojev ter da to postavlja komunalno dejavnost urejanje zelenih površin in lokalno gospodarsko službo urejanje in čiščenje javnih površin pred velike nove izzive.
V osredju zanimanja je razmislek o prispevku zelenih in ozelenjenih površin k blaženju negativnih vplivov podnebnih sprememb na človeka in njegovo bivalno okolje in tem, kako to vpliva na pomen in vidike urejanja javnih in drugih zelenih površin v naseljih. Avtorice opozarjajo, da se sodeč po različnih raziskavah in praksah sposobnost narave, naravnih procesov in naravnih prvin, da lahko blažijo vzroke in posledice podnebnih sprememb kar očitno odraža tudi v novih prostorsko načrtovalskih konceptih in praksah upravljanja zelenih površin. Te povečujejo koristi zelenih površin za okolje in človeka tako, postajajo pristopi bolj celoviti kar pomeni, da dosledno upoštevajo različne vidike in koristi urejanja zelenih površin in povezani, kar pa pomeni, da ambiciozno povezujejo stare in nove akterje v različnih fazah urejanja in tako bistveno povečujejo sposobnost lokalne skupnosti za doseganje načrtovanih ciljev. Med drugim nove prakse zavezujejo lastnike in upravljavce k novim in vedno bolj enotnim in usklajenim standardom urejanja ter k vključevanju uporabnikov i prebivalcev v urejanje. Poleg tega se sočasno razvijajo tudi pričakovanja glede pozitivnih koristi zelenih in ozelenjenih površin na drugih področjih kot so javno zdravje in dobro počutje ter izenačevanja družbenih razlik in mobilnost kar prispeva k dodatnemu pomenu ohranjanja in obnove narave ter varstva okolja na lokalni ravni in ustvarja še dodatne pritiske in vplive na zahteve glede kakovosti, količine, koristi in dostopnosti zelenih površin v urbanem okolju.
Zdravje in blaginja ljudi sta odvisna od funkcionalnih ekosistemov in storitev, ki jih zagotavljajo. V urbanem okolju pa zelene površine in drevesa nudijo človeku in njegovemu okolju še številne druge ekološke, družbene in ekonomske koristi. Med ekološke korist sodijo predvsem uravnavanje lokalne mikroklime, izboljšanje kakovosti zraka, zmanjševanje hrupa, zadrževanje padavinski voda in blaženje urbanih poplav ter zadrževanje in ponor ogljika in ohranjanje narave in krepitev biodiverzitete. Med družbenimi koristmi izstopajo poleg koristi za zdravje in dobro počutje, še družbena enakost in povezanost, učinkovito spopadanje z bremeni okolja in življenja ter ustvarjanje podobe, vrednosti in identitete prostora. Številne od koristi zelenih površin je možno tudi ekonomsko ovrednotiti, saj zelene površine in drevesa prispevajo k prihranku stroškov za gretje in hlajenje objektov, za varstvo pred poplavami ter ustvarjajo tudi nova delovna mesta in nenazadnje vplivajo na vrednost nepremičnin.
Najbolj izrazito zelene površine prispevajo k blaženju vse pogostejših in vse bolj intenzivnih vročinskih valov in urbanih poplav. Številne raziskave in meritve so pokazale, da lahko povečanje zelenih površin pomembno zniža temperaturo. Pomembni so predvsem učinki večjih zelenih površin kot so parki, ki imajo lahko svoj hladilni učinek tudi do več 100 m., odvisni pa so od gostote drevesne sence in pokrivnosti tal, ustreznega izbora drevesnih vrst in velikosti parkov. Zelene površine s prepustnimi tlemi in rastjem pa lahko tudi absorbirajo velike količine padavin, usmerjajo v podzemno skladiščenje in zadržujejo, s čimer ohranjajo določeno raven vlažnosti, ki je potrebna za blaženje toplotnih otokov. Obstoječi sistemi odvajanja padavinskih voda v mestih namreč ne zmorejo več odvajati voda nenadnih nalivov, ki vse pogosteje povzročajo površinski odtok vode in urbane poplave. Namesto rešitev »sive« infrastrukture, je »modro-zelena, infrastruktura veliko bolj učinkovita, pogosto pa celo prepreči poplave. Kjer je je izvedljiva, je tudi stroškovno ugodnejša. Pogosto sploh prepreči poplave. Vendar urbana okolja tega še ne prepoznavajo in izkoriščajo dovolj. Dvig deleža pokritosti površine z gosto vegetacijo poveča zadrževanje vode in produktivnost rastlin z oddajanjem vlage in zmanjševanju temperature zraka ponoči. K temu največ prispevajo velika odrasla zdrava drevesa.
Vlaganje v zelene površine pa prinaša tudi ekonomske koristi. Številne študije o ekonomskih koristih zelenih površin za skupnosti kažejo na to, da so monetizirane koristi, ki jih zelene površine in drevesa nudijo, večje od finančnih sredstev, potrebnih za njihovo načrtovanje in vzdrževanje. Ker vrednost zelenih površin ni podvržena klasičnim pravilom ponudbe in povpraševanja ter prostega trga, niti se ne »zaračuna« končnemu uporabniku, so strokovnjaki razvili različne modele, s katerimi je vseeno možno posredno ugotavljati njihove finančne koristi. Ena najpogostejših vključuje ankete med prebivalstvom o tem, koliko bi bili pripravljeni plačati za ohranjanje in izboljšanje zelenih površin. Močan pokazatelj vrednosti pa je tudi povezanost cene nepremičnin z bližino zelenih površin. Veliko kje tudi raziskav o povezavah med zelenimi površinami ter psihičnim in fizičnim zdravjem prebivalcev. Raziskava, v katero je bilo vključenih 1000 mest v 31 državah je npr. pokazala, da bi upoštevanje priporočil Svetovne zdravstvene organizacije glede zelenih površin preprečilo do 43 000 prezgodnjih smrti vsako leto. Nekatere raziskave pa se usmerjajo na izračunavanje prihranka zdravstvenih blagajn zaradi preprečevanja ali blaženja bolezni. Čeprav obstajajo zadržki glede finančnega vrednotenja ekosistemskih koristi zelenih površin, pa ravno to lahko najbolj nagovorijo mestne oblasti za večja vlaganja vanje.
Posebej za izračun številnih ekosistemskih koristi dreves so bili razviti številni kalkulatorji, ki so prostor dostopni tudi javnosti. Ti pokažejo veliko vrednost odraslih zdravih dreves glede na mlada drevesa. Vendar pa se število velikih dreves v mestih hitro zmanjšuje in zato starejša, večja drevesa redno nadomeščajo nova drevesa, ki pa ostajajo iz različnih razlogov precej manjša tudi, ko se postarajo, če sploh se postarajo (pogosto jih je treba tudi zamenjati) in sploh ne dosežejo res visoke starosti. Ker stara zdrava drevesa prinašajo največje ekosistemske koristi, saj imajo ustrezno listno površino, ki je gonilna sila zagotavljanja teh je toliko pomembnejše njihovo varovanje pred posekom in nestrokovno oskrbo. Drevo s premerom debla 75 cm npr. prestreže 10-krat več onesnaženega zraka in shrani do 90-krat več ogljika in prispeva do 100-krat več listne površine kot drevo s premerom 15 cm.
Ves potencial koristi zelenih površin in dreves pa se lahko izrazi le če so v razvoj tega potenciala vključena vsa zemljišča na nekem urbanem območju in če so čim bolj celovito in povezano načrtovana in upravljana. Različne raziskave in projekti pa so v Sloveniji v zadnjih desetih letih razkrili šibko povezanost med načrtovanjem in upravljanjem, velike razlike med občinami pri načinu upravljanja javnih zelenih površin in resno sistemsko zapostavljenost tako te komunalne infrastrukture kot tudi te komunalne dejavnosti. Računsko sodišče je leta 2020 v poročilu o učinkovitosti Ministrstva za okolje in prostor pri ureditvi upravljanja gospodarske javne infrastrukture varstva okolja celo presodilo, da komunalne dejavnosti urejanje in čiščenje javnih površin ne obravnava, »ker se za izvajanje dejavnosti ne uporabljajo objekti in naprave, ki so občinska GJI varstva okolja (Računsko sodišče, Ureditev upravljanja občinske gospodarske javne infrastrukture, Občinska GJI varstva okolja, stran 10) «.
Na področju prostorskega načrtovanja Strategija prostorskega razvoja Slovenije do leta 2050 napoveduje zagotavljanje vsaj 40% zelenih površin v vseh urbanih naseljih in največ 5 minutno peš oddaljenost (300 m) vsakega stanovanja od javne oziroma javno dostopne zelene površine večje od pol hektara in največ 15 minut hoje (900 m) do javne zelene površine večje od 1 ha. Vendar pa se bo ta cilj šele moral uresničiti v občinskih prostorskih načrtih, ki jih bodo morale občine tudi uveljaviti. Hkrati pa čeprav okoljske razmere terjajo, da se v polni meri aktivira ekološka funkcija lastnine, občine ostajajo zadržane pri uveljavljanju načrtovalskih in varstvenih režimov, ki se nanašajo tako na ohranjanje zelenih površin in njihovih funkcij ter na krepitev koristi z upravljanjem in dodatnim ozelenjevanjem, čeprav za to ni nobenih zakonskih zadržkov. Ustavno sodišče RS je skozi svoje odločanje podalo jasna navodila za tehtanje ukrepov glede omejevanja rabe zemljišč zaradi zasledovanja ekoloških ciljev, npr. pravice do zdravega življenjskega okolja, da se presodi, kdaj gre še za omejevanje rabe, kdaj pa že za poseganje v lastninsko pravico, kar avtorice v publikaciji tudi podrobneje predstavljajo. Občine lahko danes potrebne ukrepe določijo z odloki o občinskih prostorskih načrtih in drugimi predpisi, za katerih izvajanje in nadzor so na svojem območju tudi pristojne.
Avtorice posebej opozarjajo na to, da občine lahko zgled celovitega načrtovanja in strokovnega ravnanja z zelenimi površinami in drevjem najbolje izkažejo na svojih zelenih in javnih površinah, na katerih imajo vsa pooblastila in svobodo, da lahko suvereno bogatijo biotsko pestrost in krepijo funkcije zelenih površin in naravnih prvin kot so zadrževanje padavin in blaženje vročine. Na teh površinah so občine suverene tako pri načrtovanju in upravljanju, kjer lahko vključijo svoje strokovno kompetentne izvajalce javne službe za urejanje in čiščenje javnih površin tudi v procese sodelovanja z drugimi lastniki in prebivalci ter dodatno povečujejo učinke svoje lokalne politike urejanja zelenih površin in dobre prakse prilagajanja okolja na podnebne spremembe. Spominjajo tudi na zakonodajno praznino saj Zakon o varstvu okolja že 30 let določa, da so javne površine javna komunalna infrastruktura varstva okolja in bo za njeno urejanje sprejet enoten predpis oziroma merila in standardi za izvajanje te javne službe. V praksi so stvari dodatno zapletene, ker vse javne površine niso na zemljiščih v lasti občine, temveč tudi na zemljiščih v lasti drugih javnih in zasebnih subjektov in bi morale občine razmerja glede upravljanja teh površin dogovoriti z lastniki, ali v primeru posebej velikega javnega interesa razglasiti te površine za grajeno javno dobro, tega pa ne delajo. Zadrege se še večajo, ker se krepijo spoznanja o tem, da samo ukrepanje na javnih površinah oziroma zemljiščih v javni lasti ne bo moglo doseči potrebnega učinka blaženja posledic podnebnih sprememb v urbanih okoljih. Še posebej se ta deficit izrazi glede mestnih dreves, ki v Sloveniji sploh nimajo ustrezne pravne zaščite pred posekom in nestrokovnim ravnanjem, kot to zakon zagotavlja na primer za gozdove. Na ta način so na zasebnih zemljiščih praktično vsa ravnanja z drevesi prepuščeno volji lastnika. Zagotavljanje zadostnih količin, kakovosti in dostopnosti javnih zelenih površin h kateremu je zavezana država sega čez meje zemljišč v javni lasti in je javni interes, ki bi moral imeti določenega tudi svojega nosilca, da bi se zagotovilo njegovo ustrezno varovanje.
Mreža za prostor je v okviru svojega delovanja večkrat naslovila vrzeli v sistemski ureditvi zagotavljanja in strokovnega upravljanja javnih zelenih površin in si bo za to prizadevala še naprej. Posebej pa je Mreža oblikovala tudi dve pobudi. Pobudo za drevesa je Mreža posredovala Ministrstvu za naravne vire in prostor z ambicijo, da se dvigne in poenoti standarde varstva in upravljanja odraslih dreves kot pomembnih prvin zelenih sistemov v urbanem okolju. Pobudo za ohranjanje in urejanje novih živih pa Mreža namenja občinam in povezanim organizacijam kot priložnost za sodelovanje in vključevanje prebivalcev v prizadevanja za podnebno odpornost in ohranjanje biotske pestrosti na lokalni ravni. Pobuda ministrstvu gre v smeri zakonske zaščite mestnih dreves pred nepotrebnim sekanjem in nestrokovnim ravnanjem z njimi in priprave priporočil za ravnanje z mestnimi drevesi v okviru Državnega prostorskega reda. Pobuda za žive meje ima ambicijo postati gibalo vseslovenske akcije, ki v sebi združuje tri pomembne cilje ohranjanje živih mej kot kulturne značilnosti bivalnega okolja, ohranjanje in krepitev biotske pestrosti ter razvoj in povezovanje podnebne odpornosti v slovenskih naseljih.
Prav spodbujanje varstva in razvoja novih živih mej je po mnenju avtoric lepa priložnost, da se občina in prebivalci povežejo v ukrepanju pri prilagajanju na podnebne spremembe in preko številnih majhnih korakov skupaj pridejo do velikih učinkov. Gre za preprosto idejo, da se opozori na to, kako vsestransko dragocena naravna in kulturna prvina so žive meje in kako škoda je, da izginjajo iz naselij prav zdaj, ko bi ob soočenju s podnebnimi spremembami lahko bile še bolj vsestransko koristne. V publikaciji so zbrani podatki o koristih živih mej, tem kako prispevajo k ohranjanju biotske pestrosti, izboljšanju mikroklime in zadrževanju padavinske vode ter ustvarjajo prijetno vzdušje v prostoru in varno in zanimivo bivalno okolje. Poleg tega, da so del kulturne dediščine in tradicionalne podobe naših naselij, prinašajo v okolje tudi številne čisto stvarne koristi za varnost in kakovost okolja ter počutje ljudi. Predvsem pa so žive meje zanimive tudi za zelo različne vrste sodelovanja med občino, lastniki, prebivalci in različnimi lokalnimi skupinami in društvi. Občina lahko preko živih mej izvaja različne akcije – spodbuja ohranjanje, ustvarja nove žive meje, usposablja o koristih, ponuja sezname priporočenih vrst in sadilnih kombinacij, izobražuje o pospeševanju koristi z izbiro vrst in vzdrževanjem, podpira prebivalce pri vzdrževanju, organizira med-sosedsko pomoč, podarja sadike, ozavešča o pomenu biotske pestrosti, podarja tehnične rešitve za izvedbo, angažira prebivalce za saditev, promovira najbolj zavzete posameznike in žive meje, promovira svojo zeleno in podnebno politiko. Občine se lahko tudi promovirajo preko varovanja in razvoja živih mej, povečujejo zanimivost podobe in doživljanja svojih naselij ter razvijajo kulturo urejanja svojega prostora ter številne dopolnilne vsebine kot so podnebna, naravovarstvena in druga izobraževanja, oblikovanje lokalnih izdelkov in podobno. Publikacija na ta način odpira nova obzorja in načrtovanje in upravljanje javnih in drugih zelenih površin v okviru podnebnih sprememb predstavlja kot zanimivo razvojno platformo.
