Drevesa in zelene površine v urbanem okolju imajo izredni pomen za upravljanje podnebnih tveganj. Zaradi tega različne evropske politike in mednarodni dokumenti izrecno narekujejo državam ukrepanje in podpirajo ambiciozno ozelenjevanje mest in varstvo odraslih dreves. Drevesa postajajo vse bolj prepoznavna kot veliki zaveznik človeka pri blaženju podnebnih sprememb in prilagajanju nanje. Na podlagi relevantnih spoznanj o ekosistemskih koristih dreves Evropska Unija poziva k posaditivi kar 3 miljard novih dreves, k ambicioznemu ozelenjevanju mest in tudi k ohranjanju starih in starajočih se dreves in drevesnih sestojev v gozdovih, krajini in urbanem okolju. Na ekosistemske koristi dreves se opirajo aktualni načrtovalski koncepti, kot so modro-zelena infrastruktura in sonaravne rešitve. Izjemna koristnost dreves je vgrajena v novo merilo kakovosti bivalnega okolja 3-30-300 (3 drevesa za vsak dom, 30-odstotna pokritost z drevesnimi krošnjami v vsaki soseski, 300 metrov do najbližjega javnega parka ali zelene površine), s katerim pogled na drevesa, pokritost prostora z drevesnimi krošnjami in dostopnost urejenih zelenih površin postajajo vsesplošno priznana norma kakovosti urbanega okolja.
Ko govorimo o ekosistemskih koristih, govorimo o koristi dreves za ohranjanje narave, varstvo okolja, zdravje in dobro počutje ljudi, za vrednost nepremičnin in razvojno privlačnost okolja ter za blaženje podnebnih sprememb (ponor ogljika) in prilagajanje nanje (zadrževanje padavin, erozije in vetra, blaženje ekstremnih temperatur). Ko govorimo o koristih dreves, govorimo o ekonomskih koristih, ki dokazano daleč presegajo stroške sicer zahtevnega in dragega vzdrževanja starih dreves in prostora za sajenje novih velikih dreves.
Največ ekosistemskih koristi okolju zagotavljajo velika odrasla in starajoča se drevesa. Raziskave poročajo, da je letna neto ekološka korist velikega drevesa lahko kar za 92 % večja od koristi majhnega drevesa in da lahko staro odraslo drevo zagotovi tudi do tisočkrat več ekosistemskih koristi kot pravkar posajeno mlado drevo. Pri oceni koristnosti novo posajenih dreves moramo upoštevati tudi časovni zamik, potreben za rast in razvoj drevesa in precejšnjo verjetnost, da drevo morda nikoli ne bo doseglo visoke starosti in polne velikosti. Zato vrednost novo posajenih dreves nikakor ni primerljiva z vrednostjo starih dreves, nepremišljeno sekanje starih dreves pa povzroča nepovratno škodo v okolju. Zato je potrebna sistemska zaščita zdravih odraslih dreves pred nepotrebnim sekanjem in nestrokovnim ravnanjem.
V Sloveniji imamo z drevesi problem. Po eni strani drevesa zelo cenimo in se z najlepšimi med njimi in dobro prakso upravljanja tudi ponašamo, po drugi strani pa drevesa nekritično sekamo in jih prepuščamo nestrokovni obravnavi. Slovenske občine svojo dobro prakso razvijajo skupaj s strokovno kvalificiranimi in mednarodno potrjenimi specialisti − arboristi in z mednarodnimi promocijskimi kampanjami dobre prakse upravljanja mestnega drevja, kot je Svetovno mesto dreves – Tree cities of the world. Sočasno pa še nobena slovenska občina ne uveljavlja dobre prakse upravljanja odraslih dreves v urbanem okolju in sistematično ne ščiti odraslih dreves pred nepotrebnim sekanjem in nestrokovnim obrezovanjem.
Razmere v praksi povzročajo veliko nepotrebnega sekanja in nestrokovnega, pretiranega in kampanjskega obrezovanja dreves, nepovratne škode in tudi javnega vznemirjenja. Očitno je veliko pomanjkanje upoštevanja vrednosti obstoječih dreves pri vzdrževanju in načrtovanju nove komunalne in prometne infrastrukture in drugih gradenj in ureditev v prostoru. Precej očitni so tudi podcenjevanje strokovnega znanja in sredstev tako za načrtovanje kot za nakup in saditev ter vzdrževanje novih dreves. Prostor za saditev novih dreves je notorično skromno odmerjen in mlada drevesa se pogosto posušijo, še preden se jih začne zalivati. Kljub velikim ambicijam po ozelenjevanju naselij in krepitvi funkcij dreves pri nas praktično ne vzgajamo dreves za saditev v naseljih in tudi nimamo pripravljenega nabora podnebnim spremembam prilagojenih drevesnih vrst in sort, zato ljudje ne vedo zares katere vrste dreves je priporočljivo saditi, kam in kako naj jih posadijo ter kako naj zanje skrbijo, da bodo zagotovili njihovo preživetje in želene pozitivne učinke.
Povsem spregledana je tudi vloga javnosti v ravnanju z drevesi. Javnost je o posegih praviloma zelo slabo, prepozno in premalo vsebinsko obveščena in praktično nikoli tudi ni povabljena k sodelovanju pri načrtovanju saditev in upravljanju dreves. Hkrati je javnost dobro seznanjena s pomenom dreves in se zaveda njihove koristi iz izkušenj ter je na drevesa v okolju tudi čustveno navezana. Zato se javnost na aktualno prakso ravnanja z drevesi v urbanem okolju odziva vse bolj burno. Praviloma še vedno najprej skuša poiskati pojasnila in podporo pri občini, v primeru, da je pobudnik ali izvajalec sekanja občina, pa se vedno pogosteje obrača na medije in zahteva tudi zaščitno ukrepanje države.
Letos so ljudi v prestolnici in širše na začetku leta najprej vznemirile novice o neobičajno intenzivnem sekanju zdravih odraslih dreves v osrednjem ljubljanskem parku na Rožniku, še pred poletjem je ponovno v središču prestolnice sledilo brezprizivno sekanje dreves okrog ljubljanske Drame, konec poletja so ljudje po državi pobirali podpise proti poseku lipovega drevoreda v Pivolu v občini Hoče. Pravkar lahko spremljamo, kako se prebivalci Kamniške ceste v Mariboru preko (socialnih) medijev pregovarjajo glede poseka štirih odraslih platan zaradi problemov, ki jih lastnikom bližnje stavbe in parkiranih vozil povzročajo odpadajoči listi. Nič se ni spremenilo od takrat, ko je se je pred sedmimi leti cela država zgražala, ko je krajevna skupnost v Hrvatinih dala posekati pet odraslih platan v središču vasi samo zaradi dela z listjem. Naša praksa ravnanja z mestnimi drevesi in gozdovi je polna protislovij, občine nekatera drevesa v svojih naseljih obravnavajo izjemno pozorno in skladno z najvišjimi strokovnimi standardi in spoznanji, spet druga dajo in puščajo nekritično sekati in amatersko vzdrževati.
Na podlagi ocene stanja o ravnanju z drevesi v prostoru slovenskih naselij in krajine je IPoP – Inštitut za politike prostora, upoštevaje na začetku omenjena mednarodna priporočila o nujnosti ukrepanja držav pri ozelenjevanju naselij in varstvu dreves, pretekli mesec v okviru Podnebnega programa Mreže za prostor posredoval Ministru za naravne vire in prostor Pobudo za pripravo državnih smernic za ravnanje z drevesi in za zakonsko zaščito in strokovno kompetentno obravnavo dreves v urbanem okolju in krajini.
Pripravila: Maja Simoneti, IPoP – Inštitut za politike prostora
—
Foto: Urška Didovič, IPoP
