Prenovo Drame spremlja, podobno kot pred leti prenovo Opere, zadrega. Vsi, vpleteni in opazovalci se počutimo slabo zaradi dejstva, da je treba za uresničitev načrtov posekati drevesa. V obeh primerih so to stara, izstopajoče lepa drevesa, ki ustvarjajo prepoznaven in prijeten mestni prostor. Zadrega z Draminim kostanjem je toliko večja, ker sta se v vmesnem času izjemno povečala znanje in zavedanje o pomenu odraslih dreves za zdravje in dobro počutje ljudi in za odpornost mest na podnebne spremembe. Poleg tega je že zelo jasno, da so koristi novih dreves za ljudi in okolje v mestu bistveno manjše kot koristi starih dreves. Zdi se dobro, da skupaj razmislimo, kaj lahko storimo, da bomo v prihodnje uspešno varovali obstoječa drevesa in jih vključevali v nove rešitve. Soglasje glede tega, da bi ohranjanje dreves v mestu moralo biti med pogoji za gradnjo, se krepi.
Ko bo poleti stekla prenova Drame, si bomo končno lahko oddahnili. Nehalo nas bo skrbeti, da si bo politika premislila in šteti bodo dnevi sobivanja z zanemarjeno in propadajočo gledališko stavbo. Nastopil bo čas, da se pomirimo z načrti in se prepustimo pričakovanju sveže podobe gledališke stavbe in prve predstave na prenovljenem glavnem odru. Tako bi se v glavnem morali in želeli počutiti pred začetkom del v prostoru vsi, v načrtovanje vpleteni in za gledališko hišo in mestni prostor tako in drugače zainteresirani.
In vendar, medijsko predstavljanje načrtov za prenovo Drame spremljajo vznemirjeni glasovi javnosti. Podpisuje se peticija proti sekanju dreves. Ljudje se ne morejo pomiriti z informacijo, da bo za prenovo potreben posek velikega divjega kostanja in vseh ostalih dreves. Ljudje se sprašujejo, kako je to sploh možno ob kulturnem objektu državnega pomena v prestolnici, ki slovi po skrbni negi svojih dreves.
Poglejmo na primer prenove Drame izključno iz vidika varstva dreves. Razumeti želimo, kakšni ukrepi varujejo odrasla drevesa v mestu in kako lahko v prihodnje morda ohranimo več obstoječih dreves. Verjeti hočemo, da se da hkrati poskrbeti za ohranjane dreves in razvijati mesto.
Ko govorimo o drevesih,
govorimo o naravnih prvinah, ki imajo sposobnost pozitivno vplivati na lokalno okolje (tla, voda, druge rastline, živali, zrak, hrup, temperatura, vlažnost) in zdravje in dobro počutje ljudi na način, ki ga druge vrste ureditev ne morejo enakovredno nadomestiti.
Drevesa imajo sposobnost, da se v prostoru lahko zelo približajo človeku, ureditvam in stavbam ter ustvarjajo kakovost bivanja in vrednost lokalnega okolja tam kjer ljudje to najbolj potrebujemo. V soočenju mest s podnebnimi spremembami prav odrasla drevesa prevzemajo vodilno mesto med ukrepi blaženja in prilagajanja. Dodatno težo ambicioznemu varstvu odraslih dreves povečujejo izkustvena in znanstvena spoznanja o tem, da novo posajena drevesa zagotavljajo okolju in ljudem bistveno manjše koristi od starejših.
Kje in kako se varstvo mestnih dreves začne?
V primeru Drame prevladuje mnenje, da se vse začne in konča pri arhitekturnem natečaju kot najbolj demokratični obliki izbire najustreznejše arhitekturne rešitve. To drži, pod pogojem, da so ukrepi za varstvo dreves vključeni med načrtovalska izhodišča v natečajni nalogi in da sta tako natečajna naloga kot izbrana rešitev tudi predmet javne predstavitve in razprave.
Natečajna naloga povzema pogoje urejanja prostora in varstva okolja, ki izhajajo iz občinskih dokumentov, prostorskih aktov in drugih predpisov s področij kot sta na primer varstvo narave ali varstvo kulturne dediščine. V nalogi so tudi ugotovitve iz morebitnih posebnih strokovnih podlag in merila in pogoji natečajne komisije. To pomeni, da je načrtovalska naloga presečišče številnih formalnih – pravo obvezujočih izhodišč in tudi neformalnih strokovnih pogledov. V tem okviru je v natečajni nalogi precej realno pričakovati tudi pravila in pogoje glede varstva dreves.
Če pogojev glede ravnanja z obstoječimi drevesi v formalnem okviru predpisov ni, drevesa pa na lokaciji so, imajo lastnik kot investitor in strokovnjaki, ki sodelujejo pri organizaciji in izvedbi natečaja vedno možnost raziskati stanje, oceniti vrednost drevesa in v nalogo vključiti določene zahteve glede dreves. Če se odločijo ohraniti drevesa na lokaciji, ne bodo kršili predpisov, samo prilagodili bodo gradbene ambicije oceni stanja. Ni pa to priporočljiva ali dobra praksa ohranja dreves v mestih. Večina invstitorjev ni sposobna sama omejiti svojih gradbenih namer zaradi varstva dreves. Zato so pravo mesto za učinkovito varstvo obstoječih dreves lokalni strateški in izvedbeni predpisi s strani občine in vseh nosilcev javnih interesov v urejanju prostora, tudi države na primer.
Javna predstavitev in razprava
Javna predstavitev in razprava o natečajni nalogi zagotovita, da so ljudje, sosedje in uporabniki prostora, seznanjeni z načrtovalsko namero. Takrat lahko ljudje tudi prispevajo morebitne dodatne poglede na poseg in prispevajo nove informacije o stanju. Tako se lahko izboljša načrtovalska izhodišča, tudi ustvari pristisk za ohranjanje dreves. Poskrbi pa javna razprava tudi za to, da se ljudje začnejo zavedati načrtovanih sprememb v prostoru in se nanje pripravijo. Kajti običajno ljudje ne spremljajo prav pozorno izdelave in dopolnjevanja prostorskih aktov občine in ne poznajo dobro pravil in načrtov za urejanje prostora. Zato vedno obstaja velika verjetnost, da se ljudje zavejo kaj se načrtuje, ko je poseg že zelo blizu realizaciji in čas res ni več primeren za pomisleke.
In zato je tudi po koncu natečaja dobro organizirati javno predstavitev in razpravo o prvoizbranem načrtu. Tako se nadaljuje proces seznanjanja javnosti z načrtovano gradnjo in hkrati pa odpre še zadnja priložnost za morebitne nove uvide in dopolnitve priporočil za izvedbeno načrtovanje.
Brez javnih predstavitev in razprav ostane snovanje načrtovalskih rešitev predmet sorazmerno ozkega strokovno investitorskega in političnega zanimanja in rezultati so omejeno legitimni.
Posledično lahko ljudi spremembe v prostoru kasneje presenetijo in tudi vznemirijo mnogo bolj, kot bi jih, če bi proces lahko spremljali in bi bili na spremembe pripravljeni, ali če bi celo lahko v njem sodelovali in učinkovito posredovali svoja mnenja in potrebe.
Natečajna naloga
Natečajna naloga za celovito prenovo Drame povzema pogoje za načrtovanje (Genius Loci, 2016), zagotavlja skladnost z nadrejenimi akti, splošnimi in podrobnimi pogoji urejanja prostora ter upoštevanje smernic nosilcev urejanja prostora. Prinaša pa v proces tudi strokovna merila natečajne komisije. V natečajni nalogi za Dramo so opredeljeni program in obseg prenove, podatki o stanju stavbe, o varstvenih režimih in o pogojih urejanja prostora in graditve. Ni pa v natečajni nalogi iz leta 2016 nobenih podatkov in pogojev glede obstoječih dreves. Drevesni fond v območju natečajne obravnave kot da ne obstaja, nikjer ni podatkov o številu, vrstah, starosti ali zdravju posameznih dreves.
To pomeni, da v prostorskih aktih, sekotrskih smernicah in pravilih urejanja prostora na področju Mestne občine Ljubljana in konkretno na območju okolice Drame leta 2016 divji kostanj in ostala drevesa na lokaciji niso bila prepoznana kot ohranjanja vredna ali pomembna za razvoj in rabo prostora v prhodnosti. Nobenega razloga ni bilo, da bi odgovorni za urejanje prostora, varstvo narave, kulturne dediščine, varstvo okolja, javno zdravje ali prilagajanje na podnebne spremembe, če naštejemo samo najbolj očitne, kakorkoli omenjali divji kostanj in ostala drevesa v zvezi z urejanjem prostora.
Natečajna naloga izpostavlja kulturno zgodovinski pomen območja ter “stavbe in urbani prostor med njimi opredeli kot del mestnega središča, ki je zaradi svojih kvalitet razglašen za urbanistični spomenik, posamezne stavbe pa so arhitekturni spomeniki«. Drevesa kot lahko razberemo v tem širokem kontekstu nimajo vloge. Smernic Zavoda za varstvo narave (ZVRSN) v natečajni nalogi ne omenjajo, smernice Zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKD) pa so povzete in se ograjujejo od dreves ter kratko povzeto zahtevajo:
- da se ohrani zelene površine ob stranskih fasadah,
- da se pri zasnovi prenove sledi zgodovinski slikovni predlogi zunanje ureditve in uredi pravokotno formalno vrtnoarhitekturno zasnovo,
- da se varuje − ali pa tudi opusti − varstvo novejše zunanje ureditve arhitekta Miloša Bonče ob stranskih fasadah (omenja se obvezno varovanje dvignjenega oboda parterja)
- med pogoji, ki tozadevno izhajajo iz občinskega lokacijskega načrta za to območje (2007/2010) je še določilo, da se vzhodno in zahodno od stavbe namestijo nizi dreves, »drevesa pa morajo biti značilne oblike (robinia)« ter da se predlaga ureditev okolice po zgledu zgodovinskih risb.
Natečaj
Zahteve glede dreves v natečajni nalogi so vzbudile zanimanje natečajnikov. Nekdo je v času za postavljanje vprašanj preverjal, če naj se ohranijo drevesa, drugi, kako razumeti zahtevo ZVKD za »prikaz vrtnoarhitekturne zasnove brez visokoraslih dreves, le z uporabo nižjih zelenih prvin«. Odgovora natečajne komisije pojasnjujeta, da dreves ni smiselno ohranjati in da zahteva glede zasnove pomeni, da »saditev velikih dreves, z velikimi razraslimi krošnjami, ni primerna, ampak je primernejša uporaba nižjih dreves in grmovnic«. Stališči kažeta, da sta se investitor in komisija ohranjanja dreves odrekla.
Tako vse kaže, da je res natečaj tlakoval pot rešitvam, ki se niso ozirale na obstoječa drevesa. Lahko razpravljamo, ali je bilo temu krivo pomanjkanje pravno zavezujočega varstva dreves, ali dejstva, da je bilo programa za umestitev v obstoječi prostor preprosto preveč, ampak tako je bilo. Dejstvo je, da natečajniki niso dobili nobenih zahtev glede varstva dreves. In še več, lahko so razumeli, da visokorasla in razraščena drevesa ob stavbi iz kulturnovarstvenih razlogov niso zaželena. Kljub temu je ena natečajna ekipa predvidela ohranitev divjega kostanja in za svoj predlog prejela tretjo nagrado. Komisija je v utemeljitvi odločitve glede te rešitve med drugimi ocenila, da ohranitev visokoraslega drevesa ni smiselna. Očitno je absolutno prednost v natečajnem procesu imela prenova stavbe. Če bi želeli obvarovati drevesa, bi morali skrčiti program ali pa odpreti razpravo o alternativnih rešitvah za izvajanje programa nekje drugje.
Kaj bi lahko spremenilo potek dogodkov?
Natečajna naloga je sledila pogojem in smernicam občinskih in sektorskih predpisov. Odnos do dreves so v natečajni nalogi kakorkoli obračamo umerili državni, občinski in sektorski predpisi. Država na področju upravljanja z mestnimi drevesi ne postavlja občinam nobenih eksplicitnih zahtev. Ravnaje z drevesi je vsebina obvezne javne gospodarske službe varstva okolja lokalnega pomena z imenom “urejanje in čiščenje javnih površin”. Za izvajanje le te država, v nasprotju z določili zakona in drugimi javnimi službami, občinam ne predpisuje nobenih enotnih meril in pogojev. Tako je strogo zakonsko gledano za urejanje javnega prostora in zelenih površin pristojna občina in ima posledično osrednjo vlogo tudi pri varstvu mestnih dreves.
Občina s politiko urejanja prostora, varstva okolja, ohranjanja narave, prilagajanja na podnebne spremembe, javnega zdravja in dobrega počutja, varstva kulturne in ambientalne dediščine mesta je tista, ki svojim značilnostim in potrebam primerno ustvari strateški okvir za opredelitev pogojev varstva, vzdrževanja in ravnanja z mestnimi drevesi. V prostorskih aktih in lokalnih pravilih urejanja prostora ta okvir operacionalizira in postavi pogoje gradnje, ki lahko vkjučujejo tudi odnos do dreves. Država občinam za ta namen v zakonu celo ponuja možnost sprejetja odloka o varstvu podobe naselij in krajine. Na ta način lahko občina ustvari lokalno politiko varstva dreves in pravočasno daje vedeti investitorjem kaj in pod kakšnimi pogoji je v prostoru možno načrtovati. Tako se drevesa ob načrtovanju upošteva, ali pa se pravočasno preveri njihov stanje ter na podlagi tega ugotovi, kako ravnati. Na ta način se na ravni občine naredi vse potrebno, da se zagotovi varstvo zdravih odraslih dreves pred nepotrebnim sekanjem inpoškodovanjem.
Za politiko in prakso ravnanja z drevesi je po črki zakona pristojna občina. Urejanje zelenih površin je komunalna dejavnost lokalnega pomena, drevesa in zelene površine so komunalna oprema naselij in komunalna infrastruktura kritičnega pomena za zdravje ljudi in okolja.
V okviru svojih pristojnosti lahko občina med drugim v prostorskih aktih in drugih lokalnih pravilih in programih zavaruje drevesa pred nepotrebnim sekanjem in nestrokovnim ravnanjem kot tudi zahteva saditev novih. Občina lahko posamezna drevesa v sodelovanju z ZRSVN in ZVKD dodatno zavaruje tudi kot naravne vrednote in prvine kulturne dediščine. Take vrste varstva bi pričakovali za vsa drevesa visoke ambientalne in naravovarstvene vrednosti. Država kot rečeno občinam ponuja možnost priprave posebnega predpisa o podobi naselij in krajine, ki pa je vsebinsko zelo obsežen in ga še nobena očbina ni pripravila. V praksi občina varstvo dreves najlažje izvaja preko dovoljenja za posek, ki je kot pogoj urejanja prostora zahtevano preko občinskega prostorskega načrta. Tako se po dunajskem zgledu pragmatično zagotovi strokovno presojo o sprejemljivosti sekanja za vsako drevo. To ni proceduralen zaplet, ker se za številne situacije na podlagi predpisov in meril varstvo dobro ve, kako in kaj. To je predvsem dobro preverjena in včasih tudi že pri nas uveljavljena varovalka in možnost za ohranje odraslih dreves, ki jih ni nujno posekati.
Na opisan način se v okolju ustvari ozaveščen odnos do odraslih dreves in poskrbi tudi za to, da se urbani drevesni fond ohranja in razvija. V takih pogojih se vsi, projektanti, investitorji, lastniki in natečajne komisije zlahka orientirajo in dobro zavedajo, da je varstvo obstoječih dreves v širokem javnem interesu in visoka prioriteta. Tudi drevesa v zasebni lasti niso izjema, enako so pomembna za mestno podnebje, okolje in ljudi kot drevesa v lasti občine, vsa drevesa skupaj so potencial za krepitev odpornosti okolja na podnebne spremembe. Zato po novem nekatere občine in mestne oblasti po svetu varstvo in ohranjanje dreves v zasebni lasti tudi dodatno podpirajo in spodbujajo s sredstvi in širjenjem javnih sistemskih ukrepov za strokovno nego in spremljanje stanja tudi na drevesa in površine v zasebni lasti.
Kako lahko varstvo dreves podpre država?
Primer Draminega kostanja razkriva očitne šibkosti aktualnega sistema varstva odraslih dreves na lokalni ravni. Kaže na svojevrstno pomanjkanje zavedanja o pomenu odraslih dreves za urbano okolje tako na strani pristojnih za urejanje javnega odprtega prostora kot na področju varstva kulturne dediščine in ohranjanja narave v mestu.
Ampak sistem ravnanja z drevesi je del sistema urejanja javnih odprtih površin in po zakonu o varstvu okolja vsebina obvezne gospodarske javne službe lokalnega pomena “urejanje in čiščenje javnih površin”. Država te zakonske določbe od leta 1993 do danes ni napolnila z vsebino in občinam ni predpisala nobenega pogoja ali merila za izvajanje te javne službe. Še več, Računsko sodišče je leta 2020 v revizijskem poročilu o izvajanju upravljanja teh javnih služb s strani pristojnega ministrstva sklenilo, da v reviziji te javne službe ne obravnava, “ker se za izvajanje dejavnosti ne uporabljajo objekti in naprave, ki so občinska GJI varstva okolja” (Poročilo št: 320-6/2017/42 januar 2020, str. 10). Očitno imamo velike težave z razumevanjem te komunalne dejavnosti. Naše javne službe urejajo površine, ki niso javna infrastruktura. Drugod po svetu se mesta intenzivno trudijo skrbeti za drevesa in zelene površine kar najbolj povezano in so njihov glavni izziv strokovne rešitve, ki krepijo moč narave v urbanem okolju.
Ampak po zakonu o varstvu okolaj ima država tudi obveznost, da v primeru, da občina del in nalog javne službe ne izvaja ustrezno, ukrepa. Sistem varstva dreves mora zato prav država nemudoma nadgraditi in ustvariti enotne pogoje za strokovno kvalificirano upravljanje odraslih dreves v urbanem okolju vključno s pogoji za saditev novih dreves in snovanje ambicioznih ozelenitev okolice stavb in javnega prostora z drevesi in drevesnimi sestoji.
Glede dreves v mestih je jasno, da država mora in tudi brez zadržkov lahko nemudoma ukrepa ter podpre občine in spodbudi bolj ambiciozno varstvo in strokovno ravnanje z drevesi. Za tako držo poleg zakona obstajajo več kot dobri nastavki tako v domači praksi kot v izkustvenih in znanstvenoraziskovalnih poročilih in političnih priporočilih od drugod. K temu nenazadnje spodbujata državo tudi evropska strategija za biotsko raznovrstnost in evropski zeleni dogovor. Oba dokumenta namigujeta, da je naloga države, da strukturno, z znanjem, sredstvi in regulacijskimi instrumenti, podpre občine pri ohranjanju narave in ozelenjevanju mest.
Od države zato upravičeno pričakujemo, da primer natečaja za prenovo Drame dobro prouči in poskrbi za potrebno razpravo in oblikovanje konsenza za operativne rešitve. Razpravljati je treba o tem, kako v času podnebnih sprememb učinkovito varovati odrasla drevesa in kako poustvarjati historične ureditve ambientov v urbanem okolju ter tudi o ohranjanju narave in dreves v pestrem okviru javnih interesov. Preveriti je treba javno mnenje o varstvu zasebnih dreves in poskrbeti za razvoj z vrednotami ljudi in znanostjo podprtih načrtovalskih smernic, ki bodo prispevale k ustvarjanju znosnih bivalnih razmer v urbanem okolju v vseh občinah, ne le v prestolnici.
Nenazadnje pa je državi, v tem primeru konkretno Ministrstvu za kulturo, treba tudi povedati, da je svojstven problem tudi prostorsko in arhitekturno načrtovanje na zalogo. Pridobivanje načrtov mora imeti realne podlage in mora sovpadati z investicijskim načrtovanjem. Ker iz primera Drama je možno razumeti, da je tudi časovni zamik lahko eden od razlogov za to, da se nam zdi rešitev, ki je bila izbrana na natečaju pred komaj šestimi leti kot iztrgana iz konteksta. Danes je pač nov čas in drevesa bomo samo vedno bolj potrebovali in varovali.
In treba je tudi dodati, da danes rešitev za prenovo Drame zbuja bistveno več dvignjenih obrvi, kot jih je pred šestimi leti, tudi zaradi odsotnosti ustrezne javne predstavitve prvo nagrajene rešitve po koncu natečaja.
Če bi ljudje dobili možnost in bi jim takrat pred leti razložili načrte in pojasnili, kaj simulacijske podobe prenovljene stavbe in okolice pomenijo, bi zelo verjetno že leta 2017 povedali, da si pričakujejo, da se divjega kostanja pri Drami ne poseka.
Kaj pa zdaj?
Kdo je torej kriv za to, da bo v imenu več kot potrebne obnove Drame treba posekati drevesa ob njej? Nihče ni kriv, vse je skladno s predpisi in kot lahko razumemo iz zapposnelih pojasnil tudi z ugotovitvami o stanju dreves. Divji kostanj je menda bolan in potencialno nevaren, po prenovi pa s svojo visokoraslo in razvejano krošnjo ob stavbi niti ni več zaželen. Po prenovi ob Drami visokorasla in razvejana drevesa naj ne bi več rasla.
Zakaj se nam vseeno zdi, da nekaj ni v redu? Ker res ni. Slab občutek ustvarja spoznanje, da nam predpisi velevajo ravnanje, ki ne odraža naših vrednot in pričakovanj. V sebi čutimo in vemo, kako pomembna so nam drevesa in kako vedno bolj pomembna bodo v prihodnosti. Hkrati očitno kot skupnost ne naredimo dovolj, da bi poskrbeli za njihovo dolgoživost. Slabo se počutimo, ker dobrodejno sobivanje z drevesi jemljemo za samoumevno in se njihove pristnosti vedno znova zares zavemo šele, ko so ogrožena in je prepozno, ker jim nekdo z žago že obglavlja krošnjo ali pa načrtuje sekanje. K slabim občutkom veliko prispeva dejstvo, da nas informacije o nameravanem ravnanju z drevesi dosegajo prepozno.
Občutki ne varajo. Kar se nam dogaja z drevesi v naših mestih, smo si zakuhali sami. Vsi smo malo krivi. Tisti, ki imamo drevesa radi, tisti, ki smo strokovno usposobljeni za delo z drevesi, tisti, ki razumemo pomen ohranjanja narave in ustvarjanje kulturne vrednosti prostora, tisti, ki se spoznamo na javno zdravje, tisti, ki imamo moč spreminjati predpise ter tisti, ki imamo moč besede. Vsi skupaj se očitno preveč zanašamo na državo, občino in strokovne službe in prepozno in prepočasi odzivamo na razmere v okolju. In tako kot skupnost čisto premalo naredimo za prilagajanje na podnebne spremembe. Ne upoštevamo dovolj znanstvenih spoznanj in priporočil o tem, kako močno in poceni orodje za prilagajanje podnebnim spremembam so odrasla drevesa in narava v mestih in ne znamo o razvoju mesta pravočasno in odprto javno razpravljati.
Obotavljamo se pri odpiranju urejanja prostora javnosti, podcenjujemo znanje in mnenja ljudi in zapostavljamo naše pravice do zdravega bivalnega okolja in sodelovanja v urejanju javnih zadev in tako zamujamo možnosti, da bi kot skupnost bolje delovali v dobro vseh, ljudi in dreves.
Dobro bi bilo, če bi razumeli, da je Dramin kostanj kot vrh ledene gore. To drevo je samo trenutno najbolj odmeven primer pomanjkanja skrbnega in strokovnega varstva odraslih dreves v urbanem okolju in slika našega odnosa do ohranjanja narave in upravljanja podnebja. Zato je res vredno, da nam primer Draminega kostanja pomaga izboljšati prakso ravnanja z drevesi v celi državi, ne samo v prestolnici in izboljšati sistem urejanja zelenih in drugih javnih površin.
Mogoče lahko pomaga:
- da se vsa odrasla drevesa v urbanem okolju zavaruje pred nepotrebnim sekanjem in da pri tem Mestna občina Ljubljana povede z zgledom dobre prakse;
- da se na nacionalni ravni predpiše enotna merila in pogoje za izvajanje javne službe urejanje in čiščeje javnih površin ter izdela tudi operativni program ozelenjevanja mest v okivru katerega se dodatno opredeli vsebino dela na področju urejanja javnih in drugih zelenih površini in ravnanja z mestnimi drevesi ter ukrepe podpore za občine pri prilagajanju na podnebne spremembe;
- da se začne učinkovito dvigati standarde vključevanja javnosti v urejanje prostora in da pri tem povede Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije ter v duhu uveljavljanja javnih interesov, legitimnosti natečajnih rešitev in integritete stroke v proces izvajanja javnih natečajev vključi javne predstavitve in razprave o natečajni nalogi in posebej o zmagovalni rešitvi.
Naslovna fotografija: Maja Simoneti IPoP (CC BY-NC 4.0)
