Danes IPoP kot koordinator Mreže za prostor oddaja pripombe na predlog Zakona o gospodarskih javnih službah varstva okolja, ki je bil pretekli mesec v javni razpravi. Naše osrednje zanimanje v tem zakonu namenjamo dejavnosti urejanje in čiščenje javnih površin. Nevladne organizacije si zadnja leta intenzivno prizadevamo, da bi komunalna dejavnost, ki zagotavlja urejanje javnih površin dobila na ravni države ustrezno strukturno podporo. Glavna razloga za to sta dva: veliko pomanjkanje političnega interesa za strokovno kompetentno celovito zagotavljanje in urejanje javnih površin potrebnega obsega in kakovosti na lokalni ravni in dejstvo, da se potrebe naselij in ljudi po funkcijah javnih površin v soočenju s podnebnimi spremembami nezadržno povečujejo.
Država mora v Sloveniji občine bolj vsebinsko in strukturno podpreti pri načrtovanju in urejanju javnih površin tudi zato, ker mora zagotoviti enakovredno kakovostne pogoje za izvajanje komunalne dejavnosti v vseh občinah in ker so slovenske občine in posledično tudi njihove strokovne službe na področju te komunalne dejavnosti preprosto premajhne, da bi lahko bile neodvisno dovolj hitro in učinkovito kos izzivom izvajanja in razvoja dejavnosti. Samo za primer povejmo, da danes vsaka slovenska občina piše svoj pravilnik o ravnanju z mestnimi drevesi, kar je glede na vsebino skrajno neracionalno in občinam jemlje čas in sredstva, ki bi jih lahko bolje porabile za druge, bolj lokalno specifične naloge, hkrati ko ostajata varstvo in vzdrževanje mestnih dreves nenaslovljena.
Po drugi strani pa tudi najbolj ambiciozne slovenske občine s svojimi komunalnimi službami še niso ustrezno naslovile vloge javnih in drugih zelenih v odvajanju padavinske vode in blaženju podnebnih sprememb. Hkrati je slovenska praksa urejanja javnih površin v primerjavi s prakso v drugih državah zaznamovana z majhnostjo občin in pomanjkanjem tradicije. Naša država je namreč sistem izvajanja te javne službe po letu 1992 postavila v povsem nov organizacijski okvir in na lokalni ravni se je tako precej radikalno pretrgala vez s preteklim delom, izkušnjami in znanjem. Kritična masa površin (količina in narava dela) in lokalno pogojene prakse in pravila urejanja (rutine in ponotranjena pravila) so za razvoj in izvajanje komunalne dejavnosti ključne. Slovenski izvajalci komunalne dejavnosti so v primerjavi s tujimi strokovnimi službami soočeni z velikim pomanjkanjem možnosti za strokovno delo in razvoj, med sabo se nekateri nenazadnje v okviru Zbornice komunalnega gospodarstva med sabo povezujejo šele zadnjih nekaj let. V drugih državah se tozadevne strokovne službe (parkovne službe), na Dunaju na primer z več kot stoletno lastno tradicijo, krepijo in razvijajo tudi s pomočjo mednarodnega povezovanja, česar pri nas praktično ni.
Javne površine, zelene in druge odprte površine so komunalna infrastruktura bistvenega pomena za življenje, zagotavljajo kakovost bivalnega okolja, javno zdravje in dobro počutje, družbeno povezanost, vključenost in enakost. V prihodnosti pa bosta (če spet primerjalno gledamo čez meje), ne le zagotavljanje in urejanje javnih zelenih površin, pač pa tudi širitev ukrepov javnih politik na zelene in odprte površine, ki niso v javni rabi, ključna za soočenje s podnebnimi spremembami in izzivi prihodnosti. Mesta že danes ščitijo vsa dorasla drevesa pred nepotrebnim sekanjem in zahtevajo od vseh lastnikov ureditev konkretnih količin poroznih odprtih površin. Javne komunalne službe bodo morale v tem oziru v prihodnosti nase prevzeti tudi nove naloge, modro zelena infrastruktura in na naravi sloneče rešitve bodo tako kot sodelovanje z lastniki drugih nejavnih odprtih in zelenih površin zahtevale hitro kadrovsko krepitev, razvoj znanja in kompetenc ter verjetno tudi boljšo mednarodno povezanost strokovnih služb na tem področju. Država mora v Sloveniji pomagati občinam in strokovnim službam na področju urejanja javnih površin racionalno in strokovno kvalificirano izvajati dejavnost in predvsem tudi čim prej nadoknaditi različne sistemske šibkosti, ki jih razkrivajo različne analize izvajanja javne službe.
Zato menimo, da je tudi res nesprejemljivo, da predlog Zakona o gospodarskih javnih službah varstva okolja predlaga, da se na novo, specifično definira javne površine in da se jih, v nasprotju z veljavno ureditvijo, tudi izloča iz sistema komunalne infrastrukture. Javne površine so že ustrezno opredeljene v krovnem Zakonu o urejanju prostora in zato jih ni potrebno na novo definirati in so hkrati tudi komunalna oprema naselij in kot take komunalna infrastruktura. V skladu z navedenim zakonom se mora določitev javnih površin odraziti v občinskih prostorskih načrtih. Katere površine občina ureja preko javne gospodarske službe in kako pa je, ob upoštevanju enotnih državnih standardov in meril za izvajanje javne službe, stvar vsake občine. Občine so danes soočene s potrebo po ambicioznem ozelenjevanju, povezavi modre in zelene infrastrukture, krepitvi funkcij narave, ohranjanju narave in blaženju in prilagajanju na podnebne spremembe, za vse te naloge je ključnega pomena prav urejanje javnih površin kot kritične komunalne infrastrukture lokalnega pomena.
Pripombe najdete na dnu prispevka tukaj.
—
Naslovna fotografija: Urška Didovič, IPoP (CC BY-NC 4.0)
