Minilo je dve leti, odkar so bili skvoterji iz tovarne Rog nasilno izseljeni. Njihova oprema je bila v veliki meri uničena, njihovi prostori pa na hitro podrti. Takrat smo se v članku, v katerem smo komentirali izselitev, spraševali, kaj smo z Rogom izgubili. In dve leti kasneje je vprašanje še vedno isto. Vsebin, ki jih je nudil Rog, v mestu še vedno ni, hkrati pa nismo ravno prepričani, da jih bodo meščani in ustvarjalci lahko našli v novem Rogu.
Pred dvema letoma, januarja 2021, smo razmislek o nasilni izselitvi Roga zaključili z naslednjo ugotovitvijo:
»Vseeno pa je treba poudariti, da je množica zelo angažiranih ljudi v Rogu ustvarjala vsebine, ki jih drugje v Ljubljani ni, hkrati pa po najboljših močeh skrbela za skupine, ki drugega mesta in prostora niti nimajo. In to z ogromno dela in požrtvovalnosti, s katero so nadomeščali odsotnost vseh drugih sredstev, tudi vode in elektrike na primer.«
Z enakimi besedami lahko zaključimo tudi današnji prispevek. Rog je bil v mestnem središču ponudnik dostopnega produkcijskega prostora, ki je v praktično povsod Ljubljani drag in težko dostopen. Običajnih ponudnikov tovrstnih prostorov, na primer starih tovarn, skoraj ni več, ker smo jih spremenili v luksuzna stanovanja ali pa si jih napol prazne podajajo različni lastniki, kot zadnja leta Tobačno. Zato umetniki, ustvarjalni mladi podjetniki ali pa socialno prikrajšani posamezniki v Ljubljani težko najdejo prostor, če pa ga, pa večino svojega zaslužka porabijo za plačilo najemnine.
Ljubljana je na primer še vedno eno redkih evropskih mest, ki nima zaprtega skate parka, ki bi ga rolkarji lahko uporabljali tudi pozimi. Da o tem, da bi tak park mogoče lahko uporabniki tudi soustvarjali, kot so tistega v Rogu, sploh ne govorimo.
Tudi prostorov za tiste, ki imajo manj ali pa niso oziroma nočejo biti lepi in bogati, je danes v mestu manj. Mladi so šele pred kratkim spet pridobili prostor, katerega vsebina ni kurirana s strani odraslih, in ga lahko soustvarjajo. To je PLAC za Bežigradom, kjer vse kaže, da jim gresta organizacija delovanja in skrb za prostor dobro. Kljub temu pa jim vse od vselitve v prostore, ki so sicer v javni lasti, pretijo grožnje s tožbami in izselitvijo, le da tokrat uporabnikom grozi država, ne pa mesto.
Hkrati pomemben del meščanov, ki so Rog soustvarjali, ali pa so bili z njim tako ali drugače povezani, nasilne izselitve in medijske gonje, ki ji je sledila, ne more pozabiti in tudi ne oprostiti, zaradi česar tudi ne želi biti del novega Centra Rog in z njim povezanih pobud. To je za Ljubljano slabo, ker je pač majhno mesto z majhno ustvarjalno sceno, ki ji gotovo ne koristi, da je pretirano razdeljena na tiste, ki bojkotirajo novi Center Rog, in tiste, ki ga ne. Da bi lahko mesto izkoristilo ves svoj ustvarjalni potencial, bi bilo zelo verjetno koristno priznanje odgovornih, da je bila izselitev Roga vsaj pretirano groba in v taki obliki nepotrebna, če ne tudi nespametna.
Tako priznanje bi koristilo tako občini kot ustvarjalni skupnosti, ker bi ustvarilo dobro podlago za to, da bi novi center vendarle vključeval tudi del funkcij starega. Brez tega ostajajo vprašanja, kaj bo s Centrom Rog bolj odprta kot je to dobro za vse, mesto, meščane, ustvarjalce in obiskovalce. Bo novi Rog uspel izboljšati dostop do produkcijskih prostorov v Ljubljani? Bo dovolj odprt, da bo omogočal ustvarjalnost? Ali pa bo imel do nje približno tak odnos, kot do uničenega Blujevega grafita, za katerega bi večina ustvarjalnih centrov mastno plačala, da bi ga lahko imeli na fasadi.
Hkrati ta teden sledimo še eni zgodbi o mestnem prostoru, ki jo lahko povežemo z Rogom. To je intenziven posek dobrih tristotih dreves na omejenem območju mestnega gozda na Rožniku. Na prvi pogled zgodbi nimata nič skupnega, na eni strani skvot, na drugi mestni gozd. A skupni imenovalec izselitve Roga in pretiranega poseka dreves je izrazito podcenjevanje meščanov in pomena komunikacije z njimi, čeprav se jih taki posegi še kako tičejo. Tako kot je bila nasilna izselitev presenečenje, ki je sprožilo vprašanja, katere vsebine so se pravzaprav odvijale v Rogu, ali so bile za mesto koristne, ter ali jih je bilo res treba napasti s specialnimi enotami policije in varnostnimi službami, se pri sečnji na Rožniku vsi sprašujemo, zakaj je potreben enkraten posek takšnega obsega. Morda pa bi bilo vseeno bolje za vse, če bi si vsa ta vprašanja zastavili še preden smo prižgali motorje robokopov in motorne žage?
—
Naslovna fotografija: Goran Jakovac
