Pred kratkim smo za fotoknjigo SKUP napisali kratek članek o pomenu in koristih neodvisnih produkcijskih prostorov. Poudarjamo, da so za razvoj mesta koristni, da jih mesto potrebuje in da je tovrstnih prostorov vedno manj, kar ni dobro.
Fotoknjiga SKUP je dokument celoletnega sodelovanja fotografskega kolektiva Kela z Galerijo Škuc pri umetniški raziskavi produkcijskih skupnostnih prostorov sodela. Knjigo sta izdala Zavod Artard in Galerija Škuc, v uredniškem odboru pa so sodelovali Tia Čiček, Peter Rauch, Sara Rman, Anja Seničar.
Članek z naslovom Za več inovativnosti in raznolikosti lahko preberete spodaj.
Za več inovativnosti in raznolikosti
IPoP – Inštitut za politike prostora
- Neodvisni produkcijski prostori
Ko govorimo o neodvisnih produkcijskih prostorih, po navadi mislimo skupnostne prostore dela. To pomeni, da se razvijejo zaradi potrebe skupnosti (potencialnih) uporabnic_kov. Le-te v prvi vrsti poveže poklic, ki ga opravljajo, ker pa so skupnostni produkcijski prostori pogostejši v ustvarjalnih, kulturnih in umetniških dejavnostih, v katerih je meja med delom in prostim časom zabrisana, uporabnice_ke do neke mere povezujeta tudi življenjski stil ter medsebojno zaupanje.
Ena od ključnih lastnosti neodvisnih produkcijskih prostorov je, da nimajo stalne podpore − dobivajo jo projektno, torej dolgoročno nepredvidljivo. Tudi zato delujejo neodvisno.
- Njihov razvoj
Kot že omenjeno, se običajno tovrstni prostori razvijejo iz skupnosti, kar v praksi pogosto pomeni, da je razvoj odvisen od nekaj povezanih posameznic_ikov, ki uživajo precejšnjo podporo v skupnosti potencialnih uporabnic_kov. Zagon je praviloma pogojen z vloženim prostovoljnim delom in ostalimi sredstvi (tako materialnimi, npr. pohištvo in oprema, kot nematerialnimi, npr. organizacija, koordinacija, komunikacija) skupnosti uporabnic_kov.
Neodvisni produkcijski prostori se lažje kot v novogradnjah razvijejo v obstoječih, starejših stavbah, saj so, prvič, cenovno ugodnejše in drugič, je rabo možno prilagajati, preizkušati.[1]
Ni neobičajno, da so to stara industrijska območja ali poslopja blizu središča mesta in z velikimi proizvodnimi halami. Ljubljanski primer sta lahko območji nekdanjih tovarn Tobačne in Roga, kjer se je v nekem trenutku močno zgostilo število produkcijskih prostorov, katerih uporabnice so bile tudi/predvsem ustvarjalne oziroma kulturne dejavnosti.
- Zakaj jih potrebujemo
Omogočati prostor za (ustvarjalno) delo je sicer najočitnejša »storitev«, če lahko uporabimo ta izraz, neodvisnih produkcijskih prostorov. Vendar pa je njihova funkcija širša.
Pogosto jih uporabljajo zaposleni v kulturnih in ustvarjalnih industrijah [creative industries], ti pa svoj poklic v glavnem opravljajo samostojno, individualno. Skupnostni produkcijski prostori so ena redkih točk, kjer se zaposleni v podobnih poklicih sploh fizično srečujejo, se po želji in/ali potrebi spoznavajo, sodelujejo, učijo. In ker sta za večino omenjenih poklicev značilna prekarna zaposlitev in projektno sodelovanje, so tudi ena redkih stalnic znotraj določene dejavnosti, poklica oziroma poklicev. Bistvo in presežek produkcijskih prostorov je, da omogočajo sodelovanje ter medsebojno izmenjavo veščin, izkušenj in znanja. Zato jih je vredno podpirati.
Ni pa nujno, da vsi njihovi uporabniki tudi iščejo ali želijo sodelovanje. Lahko jim gre zgolj za lažjo pot do delovnega prostora, ker si tako delijo stroške oziroma se določeni skupni stroški zmanjšajo. V takih primerih je lahko primarni motiv posameznice_ka uporaba produkcijskega prostora, ne pa sodelovanje v skupnosti, kar je seveda povsem legitimen pristop.
- Urbane politike
Koncept ustvarjalnega mesta [creative city], ki se je pred približno petnajstimi leti pojavil na agendi mest, pomeni začetek bolj strateške podpore kulturnim in kreativnim industrijam, saj naj bi sektorja predstavljala neizkoriščen potencial novih zaposlitev in ekonomskega razvoja. Ker se je dotlej običajno spodbujanje podjetniškega razvoja pogosto izkazalo za neuspešno – kulturne in kreativne dejavnosti so vendarle nekoliko razlikujejo od podjetniških –, so mesta začela snovati nove oblike spodbude. Izstopata predvsem dve.
Prva temelji na paradnih t. i. flagship novogradnjah velikih reprezentativnih prostorov kulture (po zgledu Bilbaa), druga pa ji nasprotuje – za razcvet ustvarjalnih poklicev potrebujemo cenovno dostopne prostore v starih stavbah, ki omogočajo produkcijo in razvoj novih idej.[2] Prva je zahtevna finančno, druga organizacijsko.
Neodvisni produkcijski prostori, še posebej skupnostni, se razvijejo (ali pa tudi ne) od spodaj, torej jih mesta uprava lahko le dopušča, ne more pa jih narekovati. Tako mesta, zavezana strateškemu razvoju kulturnega ali kreativnega sektorja, preko urbanih politik in planskih dokumentov sicer ohranjajo dovolj starejših zgradb, primernih za oblikovanje skupnostnih produkcijskih prostorov, z naklonjenostjo tudi spremljajo nastanek in rast tovrstnih prostorov, a konkretno jih podpirajo zgolj posredno – skupnosti lahko pridejo do sredstev preko programskih razpisov ali pa se jim sofinancira najemnina oziroma brezplačno oddaja primeren prostor.
- Ravnovesje med dragimi reprezentativnimi in dostopnimi produkcijskimi prostori
Če se izognemo razsojanju, kateri pristop je bolj smiseln, ali reprezentativni prostori umetnosti in kulture, ki zahtevajo drago gradnjo oziroma obnovo, ali (skupnostni) produkcijski prostori v starejših (včasih tudi zanemarjenih) stavbah, lahko sklenemo, da tvorita skupaj dopolnjujoč proces. Dve strani istega kovanca. Torej sta strani površinsko isti.
Oba opisana pristopa morata teči vzporedno, uravnovešeno. Sicer lahko prevelika osredotočenost na reprezentativne prostore umetnosti in kulture sčasoma prizadene razvoj vsebin, ki bi jih polnile, saj umetnice_ki za ustvarjanje potrebujejo dovolj produkcijskih prostorov. Še toliko bolj, če so mlade_i, morda celo brez finančnega zaledja. Umetnost in kultura bi bili na ta način v prihodnosti osiromašeni, postali bi lahko domena srednjih in višjih družbenih razredov. Seveda pa je jasno, da manko produkcijskih prostorov nikakor ne more biti ključen v ustvarjalnem razvoju (neprivilegiranih) umetnikov – omejitev je žal več in bistveno presegajo področje prostorov umetniškega dela, saj gre za širša družbeno-ekonomska vprašanja.
- Neodvisna produkcija v Ljubljani
Po številu prebivalcev je Ljubljana majhno mesto. Vendar pa je za Ljubljano značilna razvita kulturna in ustvarjalna scena, kar ni samoumevno, saj ima Ljubljana, na primer v primerjavi z ostalimi evropskimi glavnimi mesti, relativno majhno kritično maso. Prav zaradi majhne kritične mase oziroma prej omenjene majhnosti mesta pa je treba prostore, v katerih se razvijajo novi trendi, torej neodvisne produkcijske prostore, aktivno podpirati, saj je njihovo preživetje na trgu težje.
V Ljubljani se zadnjih nekaj let odvijata dva procesa. Prvi je počasno, a kontinuirano zapiranje različnih neodvisnih produkcijskih prostorov: Kreativna cona Šiška, Poligon in številni v Tobačni tovarni, pred kratkim so porušili tovarno Rog, ki je kljub vsem svojim težavam in izzivom nudila ogromno kvadraturo produkcijskega prostora različnim posameznicam_kom in kolektivom. Drugi teče že dobro desetletje, njegov rezultat pa so vse številčnejši bolj ali manj bleščeči prostori »prezentacije« ali »konzumacije« kulture in umetnosti: Kino Dvor, Kino Šiška, Muzej sodobne umetnosti Metelkova, Tobačna 001 itd., pred kratkim je bila končana v več pogledih monumentalna prenova Cukrarne, začenja se tudi velika prenova Centra Rog, ki pa naj bi bil prostor ustvarjalne produkcije. Konkretno se zastavlja vprašanje: Kakšne in za koga? In glede na vse zapisano širše: Mar se ravnovesje ne začenja rušiti v korist reprezentativnih prostorov, vrzel na strani produkcijskih prostorov pa je vse večja?
- Čas za neodvisne prostore
Eno začetnih predavanj temeljev ekonomije pojasni transformacijsko krivuljo – zelo poenostavljeno nas uči: Več ko imamo topov, manj imamo masla, in obratno, če imamo že veliko topov, je vsak naslednji manj koristen, ker pa imamo hkrati masla vse manj, bi nam nove enote le-tega zelo koristile.
Če krivuljo apliciramo na Ljubljano, kaže, da se neodvisni produkcijski prostor krči, medtem ko število kulturno-umetniških paradnih ustanov, za gradnjo katerih se porabi znatna javna sredstva, raste. Te ustanove hote ali ne vplivajo na svoj okoliš – zaradi omenjenih zajetnih vlaganj se izboljša, ne samo infrastrukturno, posledično tudi podraži, torej je še manj dostopen tistim z manj sredstev. Takšna je tržna, neoliberalna logika: velike javne investicije vplivajo na ponudbo tako, da se cena prostora zviša. Mar res koristijo tistim, po navadi mladim umetnicam_kom, ki potrebujejo produkcijski prostor? Ne bodimo presenečeni, če se bosta temu trendu kultura in umetnost razvojno prilagodili – manj bo inovativnosti in raznolikosti. In ker ne bo produkcijskih prostorov, kjer bi v sodelovanju, morda celo v skupnosti, nastajali in se krepili nujni najbolj inovativni kreativni deli, bodo konec koncev na škodi tudi reprezentativne ustanove – njihov program bo manj kakovosten in manj raznolik.
[1] O tem so pisali številni avtorji, na primer Jane Jacobs, Richard Florida, Richard Lloyd, ipd.
[2] Tu bi se lahko poglobili tudi v neodvisne razstavne, gledališke ali uprizoritvene prostore, saj imajo mestoma podobne funkcije, vendar se bomo omejili na produkcijske.
—
Foto: Kreativni center Poligon. Foto: Jure Gubanc
