Roga že eno leto ni več, a vprašanje, kdo je mesto, je še vedno odprto. Čeprav je za nami posebno leto, je z rušenjem Roga Ljubljana bolj kot ne izgubila številne vsebine, skupnosti, predvsem pa solidarnost in občutek, da se je mogoče tudi o kompleksnih problemih dogovoriti, in da ne bo nihče sredi epidemije čez noč ostal na cesti.
Pred deložacijo in rušitvijo Roga ni nihče zares preveril, kaj vse se je pravzaprav v Rogu dogajalo, kdo je imel od tega korist in katere od teh vsebin so vsebovale doprinos h kakovosti življenja v Ljubljani ter delale Ljubljano bolj pravično, solidarno, prijetno, zanimivo, povezano ali celo športno. Rog ni imel enoznačne identitete in ga zaradi tega ne moremo opisovati s stavki »Rog je bil tak in tak«. Bil je množica različnih bolj ali manj povezanih vsebin, prostorov in skupnosti.
Še vedno ne vemo, kaj vse smo z Rogom izgubili, kaj se je tam dogajalo, kam so se te dejavnosti preselile, katere so preživele, katere ne, predvsem pa, katere ustvarjajo neko vrednost za to mesto in meščane in bi jih kazalo podpreti.
Eno leto je, odkar je Ljubljana eno redkih glavnih mest brez večjega notranjega rolkarskega parka. Ne vemo, kje mladi ustvarjalci danes najdejo poceni atelje, a slišimo, da so s tem kar velike težave. Še manj vemo o tem, kje se danes srečujejo begunci in kdo jim pomaga pri hitrejši integraciji. Prav tako ne vemo, kje si svoje mesto v mestu ustvarjajo tisti, ki si starega mestnega jedra ne morejo več privoščiti ali pa jim enostavno ni všeč.
Brez Roga je Ljubljana tudi manj mesto. Mesto ni mesto le zato, ker je dovolj veliko, ampak zato, ker je dovolj raznoliko. Za raznolikost pa rabi tudi robne prostore, ker se razvijajo vsebine, ki bodo mogoče mainstream čez deset let, mogoče pa nikoli. Vemo, da so se take vsebine 15 let razvijale v Rogu, ne vemo pa, če se danes še kje razvijajo. Zelo verjetno pa se ne bodo razvijale v stavbah za več deset miljonov evrov, ker so preprosto predrage za robne in eksperimentalne dejavnosti in ker se v njih pač ne sme narisati na zid rožnate pištole, pa čeprav najlepše pištole v mestu. Mesto, v katerem ni prostora za nove vsebine, kulturo, grafite, skejtanje in pank, pa je provincialno, pa če se še tako trudi, da se to ne bi videlo.
Zato danes opozarjamo, da je od deložacije Tovarne Rog minilo eno leto in da je vprašanje, kakšen razvoj mesta si želimo, predvsem pa, kako mesto razvijati bolj vključujoče, solidarno in pravično.
Preberi več
Članek Ali vemo kaj smo izgubili z Rogom?
Poročilo Vrednost avtonomnega Roga (v angleščini)
—
Foto: Goran Jakovac
