Javna razprava s Sosedskim gledališčem
Kadar govorimo o javnem prostoru in ustvarjanju prostora (ang. placemaking), ne moremo mimo vloge ljudi. Ljudje prostore z uporabo soustvarjajo in zato je smiselno, da sodelujejo tudi v procesu načrtovanja, oblikovanja in odločanja o tem, kakšni naj ti prostori pravzaprav bodo. S tem se odpre vprašanje sodelovanja z ljudmi pri urejanju prostora oziroma strokovno – participacija v urejanju prostora. Pod tem si največkrat predstavljamo javne razprave in delavnice, ki se jih ljudje udeležijo tako, da v svojem prostem času pridejo na občino, četrtno ali krajevno skupnost na približno dveurni sestanek, na katerem se včasih dogovorijo veliko, včasih pa skoraj nič.
Če vas povabilo na razpravo, ki se zna zavleči in kjer lahko večino časa en mimo drugega govorijo eni in isti ljudje, ni pritegnilo, vam ne zamerimo. Niste edini. A težava je ravno v tem. Podobno kot vi razmišlja veliko ljudi, zato je na javnih razpravah udeležencev malo. Tisti, ki pridejo, pa so pogosto precej slabe volje zaradi pomanjkanja posluha za svoje tegobe in predloge. Tako niso konstruktivni sogovorniki, čeprav je njihova slaba volja razumljiva ali celo upravičena. Pa vendar, tudi njim smo pripravljeni prisluhniti, a v razpravo ob tem vključiti čim širši krog ljudi, tudi tistih, ki se v ustvarjanje prostora doslej niso aktivno vključevali.
Veliko smo premišljevali o tem, kako v ustvarjanje in urejanje prostora povabiti več in različne ljudi. Iz prakse smo se naučili, da sta umetnost in kultura dejavnika, ki ljudi privabita v prostor in v pogovor o prostoru. Letos smo zato začeli sodelovati z uličnim Gledališčem Ana Monro.
V Postojni smo Tržaško cesto za nekaj dni zaprli za promet in jo namenili le pešcem in kolesarjem. Gledališko predstavo na ulici smo organizirali kot priložnost za osmišljenje odpiranja ulice za ljudi. Med spremljanjem ulične predstave so ljudje spontano zakorakali po sredini ceste, ki je bila še nekaj ur prej vozni pas za avtomobile. Ljudje so tako postali del predstave in skupaj z igralci simbolično zavzeli ulico. Igralska skupina je imela svojega princa in princeso, ki sta povorko vodila, za njima pa je hodila množica ljudi. Ali so s tem vsi skupaj sodelovali v ustvarjanju prostora? Seveda, vzeli so prostor zase in s tem prepoznali ter pokazali potencial Tržaške ceste tudi za uresničevanje potreb ljudi, ne le avtomobilov.
V Solkanu smo pred osnovno šolo za nekaj tednov spremenili prometni režim z namenom izboljšanja varnosti učencev. V okviru akcije smo več prostora kot sicer namenili pešcem in kolesarjem na račun prostora za avtomobile. Nikakršno presenečenje ni bilo, da nekateri ljudje s tem niso bili zadovoljni. Med ljudmi, ki morajo zaradi nove prometne ureditve spremeniti potovalne navade, je zmeraj nekaj nejevoljnih. Da bi jih bilo čim manj in ob upoštevanju dejstva, da gre za prostor pred šolo, kjer mora biti varnost otrok prioriteta, smo za pomoč prosili posebno policistko. To je bila igralka Manca, ki je vlogo policistke igrala na šaljivo strog način in v tem duhu tudi usmerjala promet. Upamo, da smo s tem vsaj malo razelektrili slabo voljo nezadovoljnežev. Najlepše pa je bilo videti gručo nasmejanih in zadovoljnih otrok, ki so z zanimanjem opazovali policistko na kotalkah.
Naše naslednje sodelovanje se je začelo drugače. Člani Gledališča Ane Monro so začeli z novim projektom ART YARD, sosedsko gledališče, s ciljem povezovanja skupnosti. Ravno povezana skupnost je prvi korak pri ustvarjanju prostora. Naša naloga je bila izvedba javne razprave na temo počutja prebivalcev v novi soseski na Brdu v Ljubljani. Naivno smo uporabili klasični pristop oziroma povabilo na javno razpravo v soboto ob 12. uri. Prišel je en udeleženec, zato je javna razprava trajala le nekaj minut. Obenem pa je bila v tistem času soseska polna ljudi, ki jih je iz hiš in stanovanj privabilo Sosedsko gledališče s svojo živahno sceno. Pomislili smo – zakaj pa ne bi šli mi k ljudem? In smo šli, s tablami v rokah, kamor smo si zapisovali podrobnosti iz pogovorov z njimi. Govorili smo s številnimi družbami in posamezniki, ki so bili tedaj v soseski. Da so se ljudje vsaj simbolično slišali med seboj, smo vse, kar so povedali, napisali na plakate. Na ta način so bili mnogi, ki smo jih ogovorili, seznanjeni z vsebino pogovora z ljudmi, s katerimi smo govorili prej.
Izvedeli smo, česar na uradni javni razpravi ne bi mogli. Na primer, stanovalci bi z veseljem imeli skupne grede, otrokom je najljubši gladek, za kotalkanje primeren tlak, do nogometnega igrišča pa morajo čez široko prometno cesto. In pa, javna razsvetljava sicer ne dela, ampak v splošnem je življenje v tej soseski zelo prijetno. Takšna se jim je tudi zdela malo drugačna javna razprava na prostem ob spremljavi Sosedskega gledališča.
Menimo, da je ustvarjanje prostora in sodelovanje v ustvarjanju prostora preko gledališča podcenjeno in da se bo partnerstvo z Gledališčem Ana Monro v prihodnosti še večkrat izkazalo za učinkovito. Zaradi tega bomo sodelovanje v prihodnje še okrepili in nadgradili. Na osnovi opisane izkušnje menimo, da smo z uličnimi gledališčniki lahko zavezniki pri oživljanju in ustvarjanju prostora.
