»Držite se varne razdalje, drugače nam bodo zaprli park!« takole je nekdo pretekli teden pred enim od newyorških parkov opozarjal svoje someščane naj v parku upoštevajo posebne pogoje rabe javnih površin, ki jih je zapovedala mestna oblast v času epidemije COVID-19. Številne prebivalce povsod po svetu to, da bi jim prepovedali rabo javnih površin in zaprli parke, resnično vznemirja. Slednje ne preseneča. Odhod v park je te dni nekaj kar si vsi želimo. Čas epidemije nas je zaprl v domove in povečal naše zavedanje o pomenu zelenih in drugih javnih površin za naše dobro počutje. To si moramo zapomniti, ker lahko prispeva k urejanju javnih površin v prihodnje.
Že vse odkar se je pred tremi tedni, z zaprtjem šol, vrtcev in pisarn, v Sloveniji življenje zelo upočasnilo in skrčilo na prostor naših stanovanj, je tudi pri nas aktualna razprava o tem, kako in kje smemo biti zunaj. Zožitev življenjskega prostora izključno, ali pretežno, na dom je v resnici stresna. Naša stanovanja v glavnem niso zares primerna za to, da bi v njih lahko dolgo časa res kakovostno živeli in delali. Samo pomislite, kako dragocena je te dni lastna soba in kako srečni so tisti, ki imajo stanovanje z balkonom ali celo vrtom! A bolj kot fizične pomanjkljivosti naših stanovanj so za stres krivi pomanjkanje zasebnosti, družbe in možnosti za rekreacijo. Vse to prebivalci dobimo v javnem odprtem prostoru, v parku in na drugih javnih površinah. Na javnih odprtih površinah zadovoljujemo nekatere svoje bistvene življenjske potrebe. Raba javnih površin nam zagotavlja nadvse pomembna občutka svobode in povezanosti. Ker so javne odprte površine prosto in brezplačno na razpolago vsem pod enakimi pogoji, so tudi izjemnega pomena za zagotavljanje družbene enakosti.
Javni odprt prostor in še posebno javne zelene površine, so po mnenju svetovne zdravstvene organizacije ključne za javno zdravje. Zdravniki nas opozarjajo, da za dobro duševno in fizično zdravje potrebujemo redno gibanje na prostem. Zaradi zdravstvenih koristi urejenih zelenih in javnih površin je pomembno tako načrtovanje kot vzdrževanje javnih zelenih in drugih površin. V nekaterih državah zdravniki svojim pacientom lahko predpišejo hojo v naravi na recept, nekateri zdravniki s svojimi pacienti tudi sami organizirano hodijo. Zato različne organizacije tudi v času epidemije vabijo k odhajanju v parke in naravo ob upoštevanju pravila varne razdalje. Zaradi vsega naštetega so zelene in druge javne površine tako pomembna infrastruktura naših naselij in je njihovo načrtovanje ena od osrednjih nalog urbanističnega načrtovanja.
Eden od ukrepov za preprečevanje širitve virusa je zagotavljanje varne razdalje med uporabniki. Zdravstvene organizacije se strinjajo, da smo pred okužbo varni, če smo med rabo prostora vsaj šest čevljev (6 feet), ali slabega dva metra (1,8 m) oddaljeni od drugih. Oblasti so jasne, v primeru hitrega naraščanja števila okuženih bo treba gibanje v javnem prostoru dodatno omejiti ter zaostriti nadzor nad spoštovanjem pravila varne razdalje. V Italiji in Španiji so parke zaprli. Prebivalce to spravlja v stisko. Možnost odhoda iz stavb na prosto nam v času epidemije pomeni mnogo več kot nam je pred tem. Občutki stiske ob prepovedi so lahko podobni tistim, ki človeka preplavijo, ko izve, da mora prenehati s kajenjem ali katero drugo vrsto odvisnosti. Nelagodje je še hujše, saj odločitev, da zaradi epidemije ne smemo iz stanovanja na prosto, ni odvisna od nas.
Pot v park je pot do telesne in duševne kondicije. V času epidemije oboje potrebujemo še bolj kot sicer. Svetovna zdravstvena organizacija posebej opozarja, da je lahko daljši čas stroge karantene nevaren za duševno zdravje prebivalcev. Nepredvidljivost razmer, dejstvo, da si ne znamo predstavljati, kdaj bo konec težav in kako bomo živeli naprej, povzročata dodatno stisko. Gibanje na prostem in že samo pogled na druge ljudi in stik z naravo nam lahko učinkovito pomagajo premagovati občutke tesnobe. Zato ljudje tudi v času zapovedane izolacije potrebujemo gibanje na prostem.
Slovenska država je začela izvajati zaščitne ukrepe že sredi marca, zaprti smo že od 17. marca. Konec meseca je Vlada RS sprejela odlok o začasni prepovedi gibanja in zbiranja na javnih mestih in javnih površinah ter z njim določila, katera opravila ob upoštevanju ohranjanja varne razdalje posameznikom opravičujejo gibanje in zadrževanje na javnih površinah. Odlok posebej navaja, da je “dostop do javnih parkov in drugih sprehajalnih površin dovoljen le v občini stalnega ali začasnega prebivališča«, pristojnosti za določitev posebnih pogojev za rabo javnih površin pa daje lokalni skupnosti oziroma županjam in županom.
Že sama priprava odloka o prepovedi gibanja na javnih površinah je v medijih in tudi na družabnih omrežjih sprožila množico vprašanj. Kaj so javne površine? Katere površine v našem naselju so javne? Ali smemo čez njive v bližnji gozd? Kdo bo nadziral, kako upoštevamo varno razdaljo in preverjal, če smo v res v občini svojega bivanja? Nenadoma smo se znašli v razmerah, ko vse, prebivalce, medije in politiko zelo zanimajo javne površine. To zanimanje bi znalo biti eden od dragocenih stranskih učinkov epidemije.
Področje urejanja zelenih in drugih javnih površin je pri nas pomanjkljivo urejeno. S samostojnostjo je država vzpostavila nov pravni okvir za izvajanje komunalnih dejavnosti in urejanje javnih zelenih površin opredelila kot javno komunalno službo “Urejanje in čiščenje javnih površin”. To je vplivalo na organizacijo in izvajanje dejavnosti v praksi. Predvsem je prekinilo kontinuiteto strokovno kvalificiranega urejanja zelenih in drugih javnih površin od načrtovanja do graditve, vzdrževanja in rabe. Urejanje je razdeljeno med različne strokovne službe, ki med sabo niso nujno povezane in usklajene. Občine nimajo resnih parkovnih služb, v državi ni drevesnic, za delo z drevesi ni potrebno nikakršno strokovno znanje. Večina občin že desetletja ni uredila kompleksne nove parkovne površine. Nihče ne ve, kakšni sta danes količina in kakovost urejenih javnih površin v naši naseljih. Čeprav je urejanje (in čiščenje) javnih površin obvezna lokalna gospodarska javna služba varstva okolja, ministrstvo za njeno izvajanje ni sprejelo ne predpisov, ne priporočil, ki bi občine vodili pri zagotavljanju oskrbe naselij z javnimi površinami. Urbanisti poročajo, da sta kakovost in strokovnost urejanja zelenih in javnih površin med naselji in občinami zelo različna.
Če kdaj, se te dni vsi dobro zavedamo dveh stvari: da nujno potrebujemo javne površine in parke, ter da občine potrebujejo strokovno podporo in sodelovanje države za to, da lahko učinkovito poskrbijo za zdravje prebivalcev in javno zdravje na sploh.
Besedilo in naslovna grafika: Maja Simoneti
Naslovna grafika: kolaž je avtorsko delo iz grafik DaytonHikers.Org, St Louis County Park, San José parks, whyy.org, Alameda County in San Rafael CA
Članek je del serije objav o lokalnih odzivih na epidemijo COVID-19.
