Zelena svetovalnica pomagaj

»Prosim pomagajte nam, pred našim blokom nekdo seka drevesa, mi pa o tem nič ne vemo in res bi radi, da jih ne posekajo.« Takšna in podobna sporočila zaskrbljeni prebivalci v zadnjih letih vse pogosteje posredujejo občinam, medijem in nevladnim organizacijam. Skoraj ne mine teden, da ne bi kdo nekje iskal nasveta glede urejanja prostora in varstva okolja. Prebivalci Slovenije so, podobno kot civilna družba drugod v razvitih državah sveta, vse bolj zainteresirani za razmere v svojem bivalnem okolju. Želijo vedeti, kaj se okoli njih dogaja in razumeti, kako lahko sodelujejo pri sprejemanju odločitev o urejanju prostora in varstva okolja. To ne preseneča, saj je kakovost našega bivanja, enako, ali celo bolj, kot od našega doma, odvisna od stanja našega okolja, javnega prostora in infrastrukture.

V preteklih dveh letih se je Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC s podporo Ministrstva za okolje in prostor odzval na živahno zanimanje javnosti za varstvo okolja in urejanje prostora in vzpostavil Zeleno svetovalnico. Namen Zelene svetovalnice je omogočiti aktivnim posameznicam in posameznikom, predvsem pa civilnim iniciativam in nevladnim organizacijam, ki se ukvarjajo s problemi varstva okolja, ohranjanja narave in urejanja prostora, možnost neodvisnega pravnega svetovanja. Zelena svetovalnica deluje pod okriljem mreže neodvisnih pravnic in pravnikov Zagovorniki okolja.

Uporabnikom so na spletni strani Zagovornikov okolja pod zavihkom “Zelena svetovalnica” na voljo odgovori na pogosta vprašanja, prav tako pa tudi nazorna predstavitev postopkov v procesih urejanja prostora in varstva okolja. Postopke je dobro poznati iz dveh razlogov; povedo nam kdaj in kje so priložnosti za to, da se prebivalci lahko vključimo v urejanje prostora in varstva okolja ter tudi, kako se lahko vključimo v procese priprave rešitev in odločanja o rešitvah. Struktura urejanja prostora in varstva okolja je zapletena in vključuje veliko akterjev, od različnih resorjev do lokalnih skupnosti, lastnikov zemljišč, investitorjev, prebivalcev in nevladnih organizacij. Sprejemanje odločitev je določeno s predpisi in poteka postopoma, od strateške, usmerjevalne, mednarodne in nacionalne ravni preko občinske na operativno raven posameznega območja, posega in objekta. Velikokrat se zgodi, da se prebivalci zavedo dogajanja v svojem okolju, ko je že prepozno in so odločitve že sprejete.

Zelena svetovalnica zagotavlja uporabnikom brezplačen prvi pravni nasvet, v nadaljnjo obravnavo pa sprejema primere na osnovi presoje o širšem družbenem interesu njihovega reševanja. Reševanje primera je v širšem družbenem interesu, kadar:

  1. posledice primera presegajo interese posameznika, ali ožje skupine ljudi,
  2. gre za ogrožene naravne vrednote in
  3. je primer po svojem družbenem pomenu precedenčne narave in zmore prispevati k premikanju meja varstva okolja k bolj osveščeni pravni ter politični praksi na tem področju.

IPoP pri delu Zagovornikov okolja sodeluje kot nevladna organizacija s statusom delovanja v javnem interesu urejanja prostora in varstva okolja ter kot aktiven zagovornik sodelovanja javnosti v procesih urejanja prostora in varstva okolja. Med vidnejšimi rezultati tega sodelovanja je Berilo za trajnostni razvoj, med pomembnejšimi vsebinami pa velja omeniti prizadevanje nevladnih organizacij za spremembe Zakona o varstvu okolja v delu, ki se nanaša na pogoje urejanja javnih zelenih površin in še posebej ravnanja z drevesi v urbanem okolju. Vprašanja urejanja javnih zelenih površin, podobno kot tudi vprašanja urejanja javnega prostora, sodijo po presoji Zagovornikov okolja med primere, ki tudi zaradi številnih opozoril prebivalcev in civilno družbenih skupin kličejo po spremembah slovenske pravne in politične prakse urejanja urbanih zelenih površin. Zaenkrat je slovenski sistem urejanja javnih zelenih površin pomanjkljiv in v praksi sta zato kakovost in strokovnost urejanja zelo različna od občine do občine, celo od naselja do naselja ter v celoti odvisna od lokalnih političnih akterjev.

Publikacija Berilo za trajnostno urejanje prostora / Foto: arhiv IPoP

Najbolj očitno se kažejo pomanjkljivosti sistema urejanja javnih in drugih urbanih zelenih površin pri ravnanju z drevjem. Problem sta 1) strokovnost dela z drevjem in 2) omejitev ukrepov urejanja v javnem interesu izključno na drevesa v lasti lokalne skupnosti. Zaenkrat slovenski pravni okvir od občin ne zahteva kvalificirane strokovne obravnave dreves in tudi ne zavarovanja odraslega drevja v naseljih. Prebivalcem zato v prizadevanjih za ohranjanje dreves in preprečevanje pretiranega obrezovanja ostaja na razpolago samo civilni pritisk na lokalne odločevalce. In res, število primerov v katerih prebivalci iz različnih slovenskih krajev opozarjajo na po njihovi presoji nedopustno ravnanje z drevesi v lokalnem okolju, od obrezovanja, do sekanja in načina sajenja, že nekaj let vztrajno raste. V medijih je pred leti odmevala zgodba o platanah, ki jih je v Hrvatinih dal posekati nekdo, ki ga je motilo odstranjevanje suhih listov. Na družabnem omrežju Facebook primere slabe domače in dobre tuje prakse, redno izmenjuje 500 članov skupine Za drevesa gre!. Ravnanje z drevjem vznemirja prebivalce in po presoji stroke povzroča nepovratno škodo v okolju. V Sloveniji za delo z drevesi v urbanem okolju ni potrebna v tujini široko uveljavljena strokovna arboristična kvalifikacija, zelo slabo so uveljavljeni tehnični standardi saditve in varovanja dreves, tudi drevesničarski standardi niso bili formalno prevzeti in uveljavljeni, država za izvajanje obvezne lokalne javne gospodarske službe občinam ni predpisala nobenih pogojev, smernic in standardov. Vse opisano skupaj s pomanjkanjem politične volje občin za zaščito dreves v zasebni lasti vpliva na to, da se dolgoročno gledano zmanjšujeta kakovost in vrednost bivalnega okolja, da se nekritično sekajo odrasla drevesa, da drevesa obrezujejo in trajno poškodujejo nesposobni vzdrževalci, da se nestrokovno sadi novo drevje in da se sadi nekakovostne sadike ter da se povečujejo razlike v kakovosti bivalnega okolja med naselji in deli naselij.

Med pogostimi vprašanji v Zeleni svetovalnici so vprašanja o tem, kako lahko prebivalci preprečijo nestrokovno obrezovanje dreves, kdo je pristojen za ravnanje z drevesi v naselju in kaj lahko prebivalci storijo za zaščito odraslega drevja v naselju. Število prošenj prebivalcev in lokalnih civilnih iniciativ za nasvete v zvezi z varstvom dreves v urbanem okolju kaže na visoko stopnjo zavedanja o koristih dreves in tudi na visoko stopnjo navezanosti prebivalcev na drevesa. Oboje daje slutiti, da bi lahko občinska politika, ki bi želela dvigniti standarde strokovnega ravnanja z drevjem in učinkovito zaščititi tudi drevesa v zasebni lasti, dobila široko javno podporo. Oboje tudi spodbuja Zagovornike okolja in druge nevladne organizacije, da vztrajajo pri zahtevah za izboljšave v sistema urejanja javnih in drugih zelenih površin in ravnanja z drevesi na državni ravni.

Znanstveno izpričan pomen zelenih površin za človekovo zdravje in dobro počutje ter za blaženje in prilagajanje naselij na podnebne spremembe sta na prelomu tisočletja vplivala na pojav in hitro uveljavitev koncepta zelene infrastrukture. Javne in druge zelene in zelenim površinam podobne površine si s tem v urbanem okolju utrdile status za življenje pomembne javne urbane infrastrukture. Nobenega dvoma danes ni, da morajo biti urejene javne zelene površine zagotovljene vsem prebivalcem slovenskih naselij in da mora zato kakovost prostorskega načrtovanja, projektiranja, gradnje in vzdrževanja zelenih površin opredeliti, usmerjati, nadzirati in spremljati država. V primeru ravnanja z drevesi to pomeni, da mora država zahtevati, da z drevjem v urbanem okolju lahko delajo zgolj ustrezno strokovne usposobljene osebe in zato zagotoviti možnost pridobitve poklicne kvalifikacije. V primeru ravnanja z drevjem v zasebni lasti in urejanja zelenih površin v zasebni lasti pa mora država z ustreznimi enotnimi standardi, smernicami in priporočili poskrbeti za to, da se politika urejanja zelene infrastrukture (oziroma večfunkcionalnih zelenih in zelenim podobnih površin) smiselno razširi tudi na drevesa in površine v zasebni lasti. Treba je upoštevati, da koristi zelenih površin in dreves za skupnost, od oblikovanja in prepoznavnosti prostora do blaženja temperaturnih in vremenskih ekstremov, segajo daleč čez parcelne meje in da je pomen dreves in zelenih površin v zasebni lasti za urbano okolje, skupnost in gospodarstvo preprosto prevelik, da bi lahko njihove funkcije enakovredno nadomestile druge javne ureditve in drevesa.

Foto: Maja Simoneti

Write a response

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Zapri
IPoP © Copyright 2018. Vxe pravice pridržane Zasebnost Pravni zaznamki
Zapri