Načrtovanje dostopnosti – dostopnost za vse

V torek, 22. oktobra 2019, je bil v ljubljanski Mestni hiši seminar “Urejanje dostopnosti okolja za vse”. Seminar je za sodelavce Mestne občine Ljubljana organiziral predsednik občinskega Sveta za odpravljanje arhitekturnih in komunikacijskih ovir – SOAKO Sašo Rink, spremljalo ga je kakšnih 40 predstavnikov različnih mestnih oddelkov in strokovnih služb, ki so imeli za nastopajoče veliko vprašanj. Razprava je potrdila večkrat omenjeno dejstvo, da projektanti slabo upoštevajo standarde in zakonodajo s področja zagotavljanja dostopnosti in se zato v praksi univerzalno načrtovanje zelo počasi uveljavlja. Gostje so opozorili, da je zagotavljanje dostopnosti objektov, storitev in informacij treba uveljavljati dosledno v vseh fazah urejanja prostora in graditve ter tudi, da v veliko življenjskih situacijah lahko probleme dostopnosti najbolje pomaga premostiti človek, da rešitve niso vedno in nujno samo tehnične. Ljubljanska občina se je s posvetom pridružila drugim občinam, ki se v zadnjem času spodbujene z državnimi Priporočili za strateško načrtovanje dostopnosti in zakonodajnimi zahtevami ambiciozno lotevajo strateškega načrtovanja dostopnosti javnih objektov, storitev in informacij. 

Koncept invalidnosti se s časom spreminja. Danes se zaradi podaljševanja življenjske dobe in razvoja medicine predvsem povečuje število oseb, ki trajno ali začasno živijo z neko vrsto oviranosti. To širi razumevanje dostopnosti pri odgovornih za načrtovanje, rabo prostora in  dostop do storitev in informacij ter poglablja interes družbe za zagotavljanje dostopnosti v praksi. Do leta 2020 bo v Evropi živelo vsaj 120 milijonov oseb z različnimi oblikami trajne ali začasne oviranosti, ocene kažejo, da v Sloveniji že danes tako živi nekje med 20 do 25 % njenih prebivalcev. Vedno bolj prevladuje spoznanje, da smo na nek način vsi v nekem življenjskem obdobju ovirani, da so potrebe invalidov podobne potrebam starejših in staršev z otroškimi vozički ter da povprečen uporabnik ne obstaja. Skrb za integracijo invalidov in oseb, ki so brez tega statusa na različne načine ovirane pri rabi prostora in dostopu do storitev in informacij zato vse bolj odločno podpirajo različni mednarodni in domači predpisi. Zahteve in  standardi spoštovanja različnosti uporabnikov morajo biti upoštevane v vseh fazah urejanja prostora, načrtovanju, graditvi, vzdrževanju, rabi in prenovi, ključno vodilo danes postajata univerzalno načrtovanje in vključevanje vseh uporabnikov brez kakršnihkoli razlikovalnih meril v rabo prostora.

Maja Simoneti je uvodoma razložila, kako danes dostopnost povezujemo z značilnostmi prebivalstva in kakšno vlogo imata pri tem javni sektor in javni prostor. Na primeru otroških igrišč je predstavila povezave med različnimi skupinami prebivalcev pri načrtovanju te pomembne javne infrastrukture, potrebe otrok je povezala s potrebami oviranih otrok in starejših, ki pogosto spremljajo otroke na igrišča.

Opozorila je, da je najbolj pomembno, da invalidni in drugače ovirani otroci sploh pridejo na igrišče in tam srečajo druge otroke, zato mora občina spodbujati obisk otroških igrišč z različnimi ukrepi, informacijami in ureditvami. V nasprotju s splošnim prepričanjem nista najprej in predvsem pomembna nakup in montaža posebnih igral ampak je, poleg obveščanja in informacij o ureditvah igrišč primernih za vse otroke, nujno potrebno zagotavljanje parkirišč, sanitarij in drugih rešitev, ki podpirajo odločitev za obisk igrišča. Šele v naslednjem koraku so pomembne same ureditve, kot so gladke podlage, različne rampe, ki omogočajo rabo standardnih igral vsem otrokom, klopi in varovalne ograje z oprijemali, oznake za slepe in slabovidne in na koncu tudi posebna igrala. Da bi zagotovili dostopnost javnih otroških igrišč, morajo zato na občinah povezati vse strokovne službe in izvajalce, ki so kakorkoli dejavni na področju razvoja in socialnega varstva otrok,  prostorskega načrtovanja in projektiranja, gradbene operative, investicij, vzdrževanja javnih površin in otroških igrišč, prenove, javnega zdravja, vključevanja otrok v urejanje prostora in komuniciranja s prebivalci. Dostopnost je interdisciplinarni izziv, ki ga občinske strokovne službe lahko obvladajo samo povezano. V Ljubljani se z urejanjem otroških igrišč ukvarja več oddelkov (gospodarske dejavnosti, okolje, predšolska in šolska vzgoja, urejanje prostora, investicije), posredno se urejanje otroških igrišč dotika vsaj še pristojnih za rekreacijo in šport, za zdravstvo in socialno politiko. Primer otroških igrišč lepo nakazuje, kako razdeljene znajo biti pristojnosti za posamezne ureditve, storitve in vidike urejanja javnih zadev na ravni občine in opozarja na pomen povezovanja, za dosego učinkovitosti pri delovanju in govori v prid izobraževanju in oblikovanju skupnega jezika med akterji.

Seminar za predstavnike občinske uprave je eden od načinov za dvigovanje razumevanja in razvoj znanja. Vsaka slovenska občina lahko sorazmerno hitro in preprosto dvigne kritično mejo razumevanja tematike in znanja potrebnega za uresničevanje univerzalne dostopnosti, če si je le pripravljena pomagati z izkušnjami in znanjem invalidov in oseb, ki brez tega statusa živijo med nami z različnimi oblikami gibalne, kognitivne in senzorne oviranost. Stopnja razumevanja dostopnosti in sposobnosti ukrepanja občinske uprave sta zelo pomembna za učinkovito uveljavljanje dostopnosti, šele dobro informirana in delovno povezana uprava lahko razvije skupni jezik načrtovanja in oblikuje najustreznejše možne rešitve za lokalno okolje. Občine morajo rešitve, ki jih narekujejo standardi in zakonodaja prilagajati značilnostim svojih naselij. Pri tem pomaga, če se učijo druga od druge in predvsem, če si pomagajo s predstavniki krovnih invalidskih organizacij in specialisti za dostopnost.

Razmere v slovenskem prostoru zaenkrat še niso zares dobre. Predstavniki invalidskih organizacij in raziskovalci z raznih področij, s področja rehabilitacijske medicine, socialnega dela, urbanističnega načrtovana vedno znova opozarjajo, da so rešitve v prostoru pomanjkljive in diskriminatorne. Ovirane osebe so pogosto zapostavljene in prikrajšane pri rabi javnega prostora in dostopnosti do javnih storitev in informacij, arhitekti slabo razumejo pomen dostopnosti in univerzalnega načrtovanja, ne vidijo ustvarjalnega izziva in dajejo prednost likovni podobi pred funkcionalnostjo. Ministrstvo za okolje in prostor se je zato nedavno odločilo dodatno podpreti izvajanje standardov in zakonskih predpisov v praksi s tremi priročniki: Inkluzivno oblikovanje in dostop do informacij, Univerzalna stanovanjska graditev in Strateško načrtovanje dostopnosti. Veliko znanja na to temo je zbranega na Urbanističnem inštitutu Republike Slovenije in pri krovnih invalidskih organizacijah:  Zvezi paraplegikov Slovenije, Zvezi društev slepih in slabovidnih, Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije.

Spremembe pogosto sprožijo posamezniki. Tako je nekdanja županja Nuša Kerševan (1986 -1990) ustanovila Svet za odstranjevanje arhitekturnih in komunikacijskih ovir, kot posvetovalni organ župana brez izvršilne moči, dviguje standarde dostopnosti v Mestni občini Ljubljana. Nov zagon je v delo Sveta in javne uprave pred leti vnesel Sašo Rink, direktor Javnega stanovanjskega sklada, ki med drugim v sodelovanju s krovnimi invalidskimi organizacijami in specialisti za dostopnost pomembno spreminja kakovost novo načrtovanih stanovanjskih območij v Ljubljani (več: Nova priporočila za načrtovanje vseživljenjskega stanovanjskega okolja)

Zakonodajni okvir in prakso dostopnega načrtovanja javnih odprtih površin in objektov so na seminarju predstavili specialisti za dostopnost, krajinski arhitektki Andreja Albreht in dr. Andreja Zapušek Černe iz Zavoda za spodbujanje dostopnosti Dostop ter arhitekt Marko Tul, ki dela kot specialist za dostopnost pri Zvezi paraplegikov Slovenije. Predstavili so značilnosti stanja v prostoru, nekatere najpogostejše napake, ki se dogajajo kljub dobro izvedeni gradnji v fazah rabe in opremljanja prostora  ter opozorili na razlike, ki veljajo pri uveljavljanju dostopnosti ob novogradnjah in prenovah. Posebej so predstavili pomen ocene stanja in izvedbe nujnih ukrepov za prilagajanje delujočih stavb standardom dostopnosti. Razpravo sta v odsotnosti predsednika SOAKO vodila Karel Pollak, nekdanji predsednik in član SOAKO, in Maja Simoneti.

IPoP zagotavljanje dostopnosti javnega prostora, storitev in informacij in univerzalno načrtovanje razume kot pomemben vidik trajnostnega urejanja prostora, zagotavljanja družbene enakosti, vključenosti in povezanosti, zdrave družbe in zdravega bivalnega okolja. Zato se sodelavci IPoP pri izvajanju različnih nalog, programov  in projektov, aktivno zavzemamo za širjenje kulture dostopnosti.