V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje je v petek, 31. maja 2019 pod naslovom Razvojni trajnostni projekti za mesta in podeželje potekalo že trideseto Sedlarjevo srečanje prostorskih načrtovalcev in urbanistov.
Izbira teme je strateškega pomena in ne preseneča. Vseprisotno zavzemanje za trajnostni razvoj iz tako različnih naslovov kot so OZN, WHO ali OECD posamezne države med drugim posebej opozarja na izjemen pomen prostorskega in urbanističnega načrtovanja ali planiranja. V okviru prizadevanj za bolj skladen družbeno-ekonomski in okoljski razvoj je ponovno prepoznan potencial strateškega načrtovanja, to je oblikovanja skupne vizije razvoja, pravočasnega usklajevanja interesov v prostoru in dolgoročne zaveze k spoštovanju in izvajanju skupnih razvojnih namer za doseganje ciljev trajnostnega razvoja. Za sistem urejanja prostora, ki se je v preteklosti izrazito podredil lokalnim interesom in kratkoročno naravnanemu projektnemu pristopu ter interesom kapitala, prinašajo sporočila o pomenu dolgoročno naravnanega, večnivojskega, vsestransko skladnega in predvsem okoljsko in družbeno odgovornega načrtovanja razvoja pravo olajšanje. Za prostorske načrtovalce in urbaniste pa predvsem priložnost, da ponovno dokažejo svojo polno sposobnost in družbeno pomembno znanje.
Urejanje prostora se kot značilna horizontalna dejavnost umešča nekam na presek praktično vseh 17 ciljev trajnostnega razvoja. S prostorskim in urbanističnim načrtovanjem ustvarjamo kakovost bivalnega okolja za vse, povezan in prostoren javni prostor, zagotavljamo dostopnost storitev, omogočamo družbeno enakost, vključenost in povezanost. Sodeč po uvodnih nagovorih na Sedlarjevih srečanjih se zavedanje o nalogah in priložnostih, ki jih prostorskemu in urbanističnemu načrtovanju prinašajo izzivi prihodnosti, kot so podnebne in demografske spremembe, razvija počasi, a vztrajno. Slovenija kot razvita država sodi med tiste, ki jih v okviru koncepta trajnostnega razvoja čaka težja pot spreminjanja navad in ustaljenih praks rabe prostora, kot manj razvite države. Vendar pa so spremembe neobhodne in kot je bilo možno lepo razumeti iz posameznih prispevkov, jih v praksi učinkovito pomagajo uveljavljati tako posamezne pobude in projekti Evropske skupnosti kot lokalne pobude, posamezne načrtovalske skupine in nevladne organizacije. Prav večnivojsko prizadevanje za uveljavljanje nujnih sprememb v sistemu urejanja prostora in varstva okolja je ena od značilnosti trajnostnega urejanja prostora in dokaz, da je slovenska praksa na pravi poti.
IPoP je na Sedlarjevih srečanjih predstavil primer dobre prakse trajnostnega načrtovanja prometnega prostora. Maja Simoneti je v svojem prispevku povezala koncept trajnostnega razvoja z urejanjem prostora in s prizadevanji za trajnostno mobilnost in načrtovanje sprememb v prometnem prostoru. IPoP v tem okviru namenja posebno pozornost hoji ter zagovarja hodljivost mest in pešce zaradi tega, ker:
- je hoja preprosta, poceni in zdravju človeka, skupnosti, okolja in lokalne ekonomije prijazna prometna praksa;
- je hoja v primerjavi z drugimi vrstami mobilnosti izrazito zapostavljena in nima zagovornikov v sistemu odločanja o razvoju;
- so od hoje vsakodnevno odvisne skupine prebivalcev (otroci, ženske, starejši), ki so zapostavljene in slabo zastopane pri urejanju prostora;
- so slovenska naselja glede na svojo velikost zelo primerna za hojo;
- je s celovitim in vključujočim urejanjem prostora možno bistveno povečati celokupne koristi hoje kot prometne prakse in hodljivost bivalnega okolja.
Na začetku je predstavila Berilo za trajnostno urejanje prostora, ki ga je IPoP izdal leta 2018 s podporo Eko Sklada in v sodelovanju s fokusno skupina projekta Zagovorniki okolja. V nadaljevanju je na primeru prenove Vodnikove ceste v Ljubljani predstavila tudi vlogo podrobnega načrtovanja prometnih rešitev za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja v prostoru (Več kot cesta do mesta, 2018). Primer prenove Vodnikove ceste je predstavila kot posebej zanimiv zaradi celovitega in vključujočega procesa, ki je potekal od spodaj navzgor in je omogočil načrtovanje novih prometnih rešitev na način, ki hkrati odgovarja potrebam lokalnih prebivalcev in podpira želene strateške spremembe v potovalnih navadah mestnih prebivalcev. Na ta način upošteva tako lokalne kot širše družbene, okoljske in tudi ekonomske vidike preurejanja prometa in ustvarjanja prostora. Preobrazba prometnega prostora na Vodnikovi cesti je zato primer trajnostne prenove uličnega prostora, ki se razvije iz večletnega sodelovanja med prebivalci, med lokalno pobudo in lokalno oblastjo in je v svojem bistvu specifičen primer urbane regeneracije. Organizacijo lokalne skupnosti in oblikovanje lokalne pobude »Uredimo Vodnikovo« je sprožil prvi urbani sprehod Jane’s Walk leta 2015. Do leta 2018, ko je mestna uprava Mestne občine Ljubljana napovedala prenovo Vodnikove ceste, je pobuda »Uredimo Vodnikovo« izvedla številne dogodke in razprave na katerih so redno sodelovali tudi predstavniki Četrtne skupnosti in MOL. Unikaten pristop je v proces premišljanja novih prometnih rešitev in prenove mestne ceste prispeval družbeno dimenzijo, ki v primerih klasičnega od zgoraj navzdol vodenega postopka načrtovanja prometnih rešitev pogosto izostane. Mestna občina bi gotovo slej ko prej tudi samodejno prenovila Vodnikov cesto, vprašanje pa, kakšne bi bile tiste rešitve, kako bi bile sprejete med prebivalci ob Vodnikovi ter predvsem, kakšna bi bila brez organizacije in delovanja civilne pobude “Uredimo Vodnikovo” v tem primeru lokalna skupnost.
Več: Več kot cesta do mesta (IPoP, 2018) in Berilo za trajnostnostno urejanje prostora (IPoP, 2018)
