Kljub temu, da je hoja najbolj naraven, zdrav, demokratičen in ekonomičen način premikanja na kratke razdalje, se danes velik delež kratkih poti opravi z avtomobilom. V občinah Ljubljanske urbane regije je kar 50,9% poti, opravljenih z avtomobilom, krajših od 2 km, 21,5% pa jih je krajših celo od enega kilometra. To je razdalja, ki jo prehodimo v dobrih 10 minutah.
S projektom Pešec zato želimo spodbujati hojo kot prometno prakso in obliko trajnostne mobilnosti. Prizadevamo si izboljšati razumevanje hoje kot prometne prakse, spodbujati spremembe potovalnih navadi v smeri opravljanja kratkih poti peš ter povezati organizacije in deležnike na področju hoje.
V okviru projekta smo do sedaj med drugim pregledali obstoječe raziskave in dokumente ter dostopne podatke iz Slovenije in tujine, izvedli smo intervjuje s tremi strokovnjaki, januarja pa smo ključne deležnike povabili k sodelovanju v fokusnih skupinah. Zanimalo nas je, kje posamezni strokovnjaki in predstavniki deležnikov vidijo ovire za razvoj hoje kot prometne prakse ter kako jih premagovati.
Zaradi večjega števila deležnikov smo organizirali dve fokusni skupini, ki sta potekali 30. januarja 2019 na Tržaški 2 v Ljubljani. Na prvi so sodelovale predstavnice Urbanističnega inštituta RS, Javne agencije za varnost prometa, Mestne občine Ljubljana, ter predstavniki LUZ d.d., ZRS Bistra, Ptuj, Liste kolesarjev in pešcev in Mariborske kolesarske mreža. Na drugi so sodelovali predstavniki Ministrstva za infrastrukturo, Službe za trajnostno mobilnost, City Studia, ZRS Bistra, Ptuj, Liste kolesarjev in pešcev ter predstavnice PNZ in Ministrstva za okolje in prostor.
Obe fokusni skupini sta odgovarjali na naslednja vprašanja:
- Ali je razumevanje hoje kot prometne prakse zadovoljivo?
- Kaj so glavne ovire, da se večji delež kratkih poti namesto z avtomobilom ne opravi peš? Ali se te ovire razlikujejo med mesti, manjšimi kraji in podeželjem?
- Kateri so ključni akterji pri naslavljanju teh ovir in spodbujanju hoje kot prometne prakse?
- Kateri bi bili ključni ukrepi za spodbujanje hoje na kratke razdalje? Kakšna je vloga države in kakšna je vloga občin?
- Na katere prednosti hoje bi se bilo potrebno osredotočiti pri komuniciranju s splošno javnostjo?
Udeleženci so med drugim ugotavljali, da razumevanje hoje kot prometne prakse ni zadovoljivo, in tako v Sloveniji kot v Evropi na temo hoje obstaja le malo raziskav, pri čemer pa se tudi metodologije zbiranja podatkov med sabo razlikujejo in niso vedno primerljive.
Kljub temu da se v prometni piramidi trajnostne mobilnosti pešec pojavlja na vrhu, je v praksi drugače. Pešec je v procesu načrtovanja na koncu: v naseljih se najprej rezervira površine za avtomobile, sledijo kolesarji in šele nato pešci. Pri tem so udeleženci poudarili, da že na ravni predpisov hoja ni obravnavana enakovredno z osebnim avtomobilom, ki je zelo trdno podprt z različnimi pravilniki.
Med ovire za hojo, kot izbiro prometne prakse, so udeleženci omenjali pomanjkljivo infrastrukturo in neobstoječo kategorizacijo infrastrukture za hojo v prostorskih načrtih. Izpostavljeno je bilo tudi dejstvo, da ni zagovornikov pešcev – kot skupina nismo slišani, saj se ljudje ne identificiramo kot pešci, kljub temu, da smo to prav vsi, takoj ko stopimo iz avtomobila ali sestopimo s kolesa.
Izpostavljena je bila tudi percepcija časa, ki naj bi ga človek porabil pri izbiri hoje kot prometnega načina, čeprav se velikokrat na kratke razdalje z avtomobilom porabi več časa, kot bi se ga peš.
Udeleženci so med drugim poudarili tudi, da je hoja več kot le prometna praksa, v sebi ima družbeno in družabno komponento. Eden od udeležencev za ilustracijo navede primer deklice in mame, ki se v šolo odpravita z avtomobilom ali peš. V avtomobilu je med njima distanca, pregrada, peš pa skupaj z roko v roki istočasno opazujeta in dojemata okolico.
Projekt Pešec – spodbujamo hojo kot prometno prakso sofinancira Ministrstvo za okolje in prostor v okviru razpisa za nevladne organizacije za leti 2018 in 2019. Izvajata ga IPoP – Inštitut za politike prostora, ki ga tudi vodi, in CIPRA Slovenija, društvo za varstvo Alp, med julijem 2018 in oktobrom 2019.
Foto: Luka Vidic
