Sašo Rink je direktor Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana, znan je po zavzemanju za spremembe v stanovanjski politiki države in prizadevanju za univerzalno dostopnost prostora in javnih storitev. Na rahlo nerodno začetno vprašanje, kako običajno prihaja v službo, Sašo Rink je namreč od petindvajsetega leta vezan na invalidski voziček, brez razmisleka z žarečimi očmi odgovori: »Z veseljem!«. Odločnost in pozitivna naravnanost sta tudi sicer njegovi zelo očitni lastnosti.
Javni stanovanjski sklad je osrednja institucija za izvajanje stanovanjske politike v Mestni občini Ljubljana, kako ste postali njegov direktor?
Kot mestni svetnik sem bil že drugi mandat član in predsednik Odbora za stanovanjsko politiko in predsednik Sveta za odpravljanje arhitekturnih in komunikacijskih ovir, ko razpis za imenovanje novega direktorja občinskega stanovanjskega sklada ni uspel – prejšnja direktorica je namreč nastopila mesto direktorice mestne uprave MOL. Župan Zoran Janković me je presenetil s povabilom k sodelovanju, moja predhodnica je bila zelo uspešna direktorica Jožka Hegler in ni si bilo zares lahko predstavljati, kako bom nadaljeval njeno očitno dobro delo. Sprejel sem izziv in se prijavil na ponovljen razpis. Takrat sem bil zaposlen še na Agenciji za varstvo konkurence.
Zadnje čase se zdi, da je stanovanjska problematika vse bolj aktualna, mediji poročajo o visokih cenah in pomanjkanju stanovanj, Anita Ogulin iz Zveze prijateljev Mladine Moste – Polje pravi, da so stanovanja problem vseh problemov, v skoraj vseh medijskih objavah nastopa tudi ljubljanski stanovanjski sklad?
Seveda, trajna in varna nastanitev je vsekakor predpogoj za zdravo družbo in tega se v Ljubljani vsi zelo dobro zavedamo, občina in sklad si z različnimi ukrepi povezano prizadevata za reševanje stanovanjske problematike, predvsem s pridobivanjem novih najemnih stanovanj. V Občinskem prostorskem načrtu MOL je predviden prostor za 40 tisoč novih stanovanj. Zelo smo aktivni pri zavzemanju za sistemske spremembe na ravni državne politike, delujemo v dialogu z drugimi akterji, s predstavniki države in državnim stanovanjskim skladom ter tudi z Združenjem stanovanjskih skladov GZS, aktivni smo tudi na mednarodni ravni. Če hočeš narediti nekaj dobrega, moraš sodelovati pri ustvarjanju možnosti za spremembe.
Kakšne spremembe imate v mislih?
Res velik problem na stanovanjskem področju je financiranje. Zato stalno opozarjamo na problem odsotnosti sistemskega vira financiranja s strani države, podrejeno tudi na nujno možnost višje stopnje zadolževanja in na uvedbo stroškovnih najemnin. Vedeti morate, da na Dunaju, s katerim nas tako radi primerjajo, vsako leto za nova najemna stanovanja porabijo okrog 570 milijonov in od tega nekih 70 % dobijo od države, ki ta denar z namenskimi davki zbere od delodajalcev in delavcev. Če ta razmerja prevedemo na primer Ljubljane, bi lahko s 70 % dodatnih sredstev, ki bi jih v sklad prispevala država, vsako leto zagotovili 500 dodatnih javnih najemnih stanovanj. Pri nas so občinski skladi v celoti odvisni od lastnih prihodkov in morebitnih občinskih sredstev, zato so naše možnosti za gradnjo stanovanj zelo omejene. Hkrati pa se neprofitne najemnine od leta 2003 ne usklajujejo s cenami, zato je že zgolj vzdrževanje stanovanjskega fonda za lastnike veliko breme, vsled česar je vse manj interesa za gradnjo neprofitnih najemnih stanovanj tako pri občinah kot pri drugih investitorjih. Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana kljub temu razpolaga z največjim najemnim fondom stanovanj v državi in samo od leta 2007 do danes smo uspeli zagotoviti 1700 novih najemnih stanovanj. Izborili smo si tudi možnost manjšega povišanja dodatne zadolžitve. A možnosti občin so brez ustrezne državne podpore pač omejene.
Hkrati tudi raziskujete možnosti novih konceptov neprofitne stanovanjske gradnje, na Rakovi Jelši bo menda zaživela prva stanovanjska zadruga za mlade?
Na Rakovi Jelši razpolagamo s tremi zemljišči primernimi za stanovanjsko gradnjo. Na enem od teh, Rakovi jelši II, smo tik pred izdajo gradbenega dovoljenja za 156 stanovanjskih enot, na zemljišču zahodno od slednjega pa, skupaj z Stanovanjskim skladom Republike Slovenije in s stanovanjsko zadrugo Zadrugator, razvijamo model gradnje zadružnih stanovanj. Naš namen je, da se na tej lokaciji razvije pestra stanovanjska ponudba – okrog ena tretjina od približno 120 novih stanovanj nameni mladim, ena tretjina javnim najemnim stanovanjem in ena tretjina stanovanjski zadrugi. Odzvali smo se na pobudo in potrebo civilne družbe. Verjamemo, da je možno tudi v Sloveniji vzpostaviti dolgoročno učinkovit sistem neprofitne najemne stanovanjske gradnje in pripravljeni smo v praksi preizkušati koncepte, ki v tujini na tem področju delujejo dobro. Naš sklad bo za zadružno gradnjo na Rakovi Jelši v načelu prispeval zemljišča, lokalna skupnost bo zemljišče komunalno opremila, državni sklad naj bi zagotovil sredstva za posojila zadružnikom, ti pa naj bi pri gradnji sodelovali tudi z lastnim vložkom, s plačevanjem stroškovne najemnine pa odplačevali posojilo. Želimo si, da bi se ta pilotni projekt uresničil in služil kot model za tovrstno preskrbo z najemnimi stanovanji pri nas. Koncept zadružništva vključuje v novogradnjo dodatna sredstva in z mešano strukturo stanovanj prispeva k mešanju oziroma uravnoteženju socialne strukture stanovalcev, ki je zelo pomembna za dolgoročno kakovost bivanja in vrednost stanovanjskega okolja.
Znano je, da se osebno zelo zavzemate za univerzalno dostopnost grajenega okolja in storitev. Kmalu po vašem vstopu v občinsko politiko je mestna hiša dobila lift, Mestna občina Ljubljana je leta 2009 pridobila naziv Občina po meri invalidov. Lahko nekoliko pojasnite, kako delujete na tem področju?
Seveda. Projekti za vgraditev lifta v mestno hišo so bili izdelani že pred mojim prihodom, samo izgradnjo pa je v končni fazi sprožilo nelagodje vseh ob mojih prihodih na seje sveta. V okviru Sveta za odpravljanje arhitekturnih in komunikacijskih ovir, ki je sicer deloval na občini že pred mojim prihodom, smo okrepili prizadevanja občine za dostopnost javnega prostora za vse in sprožili akcijo spodbujanja vključevanja in sprejemanja različnosti v mestni občini. Zavzemamo se za to, da bi bilo mesto – grajeno okolje in storitve – enakopravno uporabno za vse, torej tudi osebe z različnimi vrstami oviranosti. Verjamemo, da je termin oviranost, ki izpostavlja odnos posameznika do okolja, v katerem se nahaja, manj osebno označujoč in zato bolj primeren kot invalidnost, ki se nanaša zgolj na osebno lastnost posameznika vzeto iz konteksta okolja. Meje poizkušamo premikati v Svetu za odpravljanje arhitekturnih in komunikacijskih ovir, kjer se predstavniki oseb z različnimi vrstami oviranosti, mestne uprave, redarstva, Ljubljanskega potniškega prometa in inšpekcije ob različnih temah in projektnih pobudah trudimo prestolnico približati vsem, ne glede na kakršno koli merilo razlikovanja. Največja dodana vrednost v tej smeri je prav sestava sveta, saj predstavniki, ki se dnevno srečujejo z vsebinami iz svojega delokroga, razumejo potrebe oseb z oviranostmi, vsled tega pa na eni strani problematiko rešujejo pri njenem izvoru, hkrati pa preprečujejo nastajanje novih ovir. Bistveno je torej, da s tem prispevamo k razvoju občutljivosti predstavnikov mestne uprave za potrebe oseb z različnimi oblikami oviranosti pri urejanju mesta in zagotavljanju javnih storitev.
Ena od vaših idej je tudi OVIRANtlon – poligon, ki ga v času Evropskega tedna mobilnosti pripravite na Kongresnem trgu in tako omogočite prebivalcem mesta izkušnjo gibanja iz perspektive gibalno, vidno in slušno oviranih. Kako se na to idejo odzivajo obiskovalci?
Ideja je že od vsega začetka odlično sprejeta. Bistveno je, da moraš preizkusiti vse tri oblike oviranosti, da bi preizkušnjo opravil in bil za to na koncu tudi nagrajen. Vedno si vzamem čas, da tudi sam spremljam dogajanje. Najlepše je pri tem opazovati otroke, nobenih zavor nimajo pri komuniciranju z oviranimi, mimogrede ti sedejo v naročje in vse jih res odkrito zanima. Otroci dobro razumejo različnost in to, da ima nekdo problem, ni jih treba navajati na to, od njih bi se morali učiti in se spraševati, kaj delamo narobe, da to sposobnost številni ljudje z leti izgubijo. Spominjam se punčke, ki je z veliko težavo nagovorila dedka, da sta se malo zaustavila pri nas – naj bi se jima grozno mudilo. No, nato sta se celi dve uri zadržala na in okrog poligona, pri tem pa oba zelo zvedavo srkala informacije od nas. Z organizacijo dogodka prizadevanja za zdravo in okoljsko odgovorno mobilnost povezujemo s prizadevanji za univerzalno dostopnost javnega prostora.
Omenili ste tudi mednarodno delovanje?
Sem član dveh delovnih skupin v organizaciji Eurocities, Skupine za stanovanja (Housing) in Skupine za mesto brez ovir (Barrier-free city for all). Srečanja so izjemno dragocen način izmenjave dobrih praks. Pravkar sem se vrnil z Berlina, kjer smo obravnavali dostopnost muzejev za vse. Seznanili smo se z ukrepi, ki koristijo prav vsem obiskovalcem, seveda pa tudi osebam z oviranostmi. Vsak razstavni eksponat je npr. opremljen s pojasnilno tablo, na kateri je poleg splošnega in brajice tudi t. i. »preprosti jezik – easy language« , ki se prilagaja različnim stopnjam sposobnosti razumevanja in ne koristi zgolj osebam z intelektualnimi motnjami, marveč tudi vsem, ki ne razumejo najbolje jezika, v katerem je napisano osnovno sporočilo, ali pa zgolj nimajo časa brati obširnih obrazložitev. Taktilni vodi, ki vodijo slepe in slabovidne od eksponata do eksponata, so že pravilo . To pritrjuje mojemu in vse bolj razširjenemu prepričanju o tem, da smo ljudje pravzaprav zelo različni in daleč od tega, da bi imeli univerzalne sposobnosti in potrebe. Na to je treba biti še posebej pozoren pri načrtovanju in urejanju prostora in na to mislimo tudi na našem skladu, ko načrtujemo nova stanovanja in stanovanjsko okolje. Veliko časa si zato vzamemo za priprave projektnih nalog in posebej skrbno pregledujemo, revidiramo, načrte.
Hvala za pogovor, morda lahko zaključiva pogovor z oceno stanja na področju dostopnosti v Ljubljani?
V Mestni občini Ljubljana so razmere že zelo dobre, tako v prostoru kot v projektih in strateških razmislekih sledimo najboljšim, mestna uprava, načrtovalci in gradbena operativa so pozorni na potrebe vseh, z vprašanji dostopnosti se ukvarjamo tekoče in interdisciplinarno. Največji manko je zaznati na področju dostopnosti zasebnih prostorov v javni rabi, torej gostinskih lokalov, trgovin in ostalih storitvenih dejavnosti, kjer pa lokalna skupnost nima vpliva.
Pogovarjala se je Maja Simoneti, IPoP.
Naslovna fotografija: Radio Kaos