Strategija varstva in razvoja zelenih površin (tudi Strategija urejanja zelenih površin) je orodje za celovito in vključujoče urejanje zelenih površin in odgovor na povečane lokalne potrebe po zelenih površinah in njihovih funkcijah. Obenem je tudi odgovor na težave, ki jih lokalnim skupnostim pri urejanju povzročajo razdrobljeno lastništvo in pristojnosti za upravljanje, pomanjkanje sredstev in znanja.
Slovenske občine so danes pri urejanju zelenih površin omejene, strokovno lahko ukrepajo zgolj na svojih zelenih površinah, pogoje za urejanje na ostalih zelenih površinah pa uveljavljajo mnogo težje. Občina lahko s pripravo Strategije urejanja zelenih površin zagotovi:
1) da prebivalci in drugi lastniki zemljišč bolj učinkovito sodelujejo z javnimi službami in nosilci urejanja prostora pri urejanju zelenih površin in
2) da zasebne in javne zelene površine skupaj bolj učinkovito soustvarjajo kakovost bivanja in ekološko stabilnost zelenih površin.
Veliko slovenskih občin je pri pripravi Celostnih prometnih strategij že spoznalo, kako lahko s pravočasnim strateškim premislekom povežejo svoja prizadevanja z delovanjem drugih akterjev, identificirajo razvojne izzive, oblikujejo celovito vizijo ter pripravijo široko sprejemljive akcijske načrte za izvedbo ukrepov, strateško povezovanje različnih vidikov in pristojnosti za urejanje je model, ki se je v našem prostoru že izkazal za učinkovitega.
Občine, ki jih danes na primer skrbi ravnanje zasebnih lastnikov z drevjem, ki zaznavajo probleme s sekanjem odraslega drevja in nestrokovnim obrezovanjem dreves, lahko v procesu priprave Strategije urejanja zelenih površin preverijo mnenja prebivalcev in drugih lastnikov o ravnanju z drevjem ter oblikujejo, legitimirajo in uveljavijo novo politiko ravnanja z odraslim drevjem, ki se nanaša na vsa drevesa v mestu.
Strateško urejanje zelenih površin
Celovito in vključujoče urejanje je odziv na povečane potrebe naselij po funkcijah zelenih površin, ki jih lokalne oblasti preprosto ne morejo zadovoljiti izključno z javnimi površinami in z javnimi sredstvi. Že samo spopadanje s podnebnimi spremembami in javno zdravje zahtevata velikopotezno urejanje zelenih površin v urbanem okolju in po presoji različnih strok je to možno zgolj s sodelovanjem vseh lastnikov, upravljavcev in nosilcev urejanja prostora.
Celovito in vključujoče urejanje zahtevata strateški pristop. Strateški pristop zagotavlja tri ključne pogoje za uresničevanje ciljev celovitega in vključujočega urejanja to so prostorski, časovni in človeški pogoji. Strategija dolgoročno poveže pristojne in zainteresirane v proces odločanja o varstvu in razvoju vseh zelenih površin naselja ter tako optimizira človeške, prostorske in organizacijske potenciale za urejanje. Strategija prispeva k temu, da se potrebe po urejenih zelenih površinah pravočasno vgradijo v različne razvojne načrte in programe, da se odgovornost za izvedbo načrtovanih ukrepov razširi iz javne uprave na širšo mrežo akterjev, in da se interes za urejanje ohranja in razvija na lokalni urbani politični agendi. Pripravo take strategije lokalnim oblastem in skupnostim priporočajo različni evropski projekti, ki so usmerjeni v iskanje rešitev za izzive upravljanja z urbanimi zelenimi površinami (URGE, 2004; GreenKeys 2008; Green SURGE, 2016; Urban Green Belts, 2018).
Ugotovitve različnih evropskih primerjalnih raziskav se v zadnjih petnajstih letih ne spreminjajo bistveno, večina obravnavanih mest/občin se ukvarja s podobnimi problemi: prostor in sredstva za urejanje zelenih površin sta omejena, pristojnosti za posamezne vidike urejanja so razpršene, razpoložljivo znanje nikakor ne doseže vseh zelenih površin, z javnimi zelenimi površinami ne moremo zadovoljiti vseh potreb skupnosti in lokalnega okolja, treba je pravočasno zagotoviti prostor za zelene površine in vključiti v urejanje več akterjev – virov, omogočiti povezano urejanje vseh zelenih površin in vzpostaviti sistem kontinuiranega vzdrževanja in razvoja.
Slovenski sistem urejanja zelenih površin
Slovenske občine se z urejanjem zelenih površin spopadajo celovito skozi proces prostorskega načrtovanja. Operativno pa občine v drugih fazah urejanja – podrobno načrtovanje, določanje pogojev rabe, vzdrževanje in prenova – obravnavajo samo zelene površine, ki so v njihovi lasti. Ob tem slovenske občine praviloma nimajo več svojih parkovnih služb, ampak je delo z različnimi vrstami občinskih zelenih površin in z različnimi vidiki urejanja zelenih površin v občini razdeljeno med različne občinske strokovne službe in zunanje izvajalce. O pogojih javne rabe se občine dogovarjajo tudi z različnimi drugimi javnimi in zasebnimi lastniki, pri izvrševanju drugih pogojev urejanja kot so varstvo zelenih površin, ohranjanje posameznih zelenih prvin, strokovno vzdrževanje, nove saditve in podobno pa so na zasebnih zemljiščih omejene.
Država je leta 1993 z zakonom o gospodarskih javnih službah (ZGJS) in zakonom o varstvu okolja (ZVO, 1993; ZVO-1, 2004) občinam naložila obvezno izvajanje lokalne gospodarske javne službe »urejanje in čiščenje javnih površin«, ni pa predpisala podrobnih pogojev za izvajanje te javne službe in ni ustvarila možnosti za celovito upravljanje zelenih površin. Danes se občine v praksi znajdejo različno dobro, vse bolj strokovno in celovito se posvečajo javnim zelenim površinam, nimajo pa dobrih vzvodov za to, da bi uveljavile pravila dobre prakse na vseh zelenih površinah na svojem območju. Največkrat v medijih slišimo, da so občine nemočne pri zavarovanju dreves, ki niso v njihovi lasti, dogaja pa se tudi, da so občine omejeno uspešne pri izvajanju drugih prostorsko načrtovalskih ukrepov, kot so na primer zahteve po ohranjanju zelenih površin, sorazmerno malo je tudi znanega o dogovorih o javni rabi zelenih površin, ki so v zasebni lasti.
Država je z novim zakonom o urejanju prostora (ZUreP – 2, 2017) prisluhnila občinam in predvidela, da bodo nekatere od omejitev v upravljanju zelenih površin, lahko uredile z Odlokom o urejanju podobe naselij in krajine (ZUreP-2, 120. člen). Novi odlok bo gotovo dobrodošla podpora občinam pri prizadevanjih za uresničevanje ukrepov na izbranih zelenih površin, ki jih brez tega formalno ne morejo doseči. Strategija urejanja zelenih površin je lahko dobra podlaga za pripravo novega odloka, hkrati pa občinam omogoča, da s prebivalci in drugimi lastniki zelenih površin dolgoročno načrtujejo urejanje vseh zelenih površin, oblikujejo strateška razvojna partnerstva in povečajo učinke javne politike.
Strategija varstva in razvoja zelenih površin za občino Ankaran
IPoP – Inštitut za politike prostora je leta 2017 predlagal izdelavo Strategije urejanja zelenih površin občini Ankaran na osnovi zanimanja občine za predloge, s katerimi bi ta lahko zajezila probleme, ki jih je zaznala v ravnanju drugih lastnikov zemljišč v občini z odraslim drevjem. Ocenili smo, da bo nova strategija občini bolj koristila kot priprava odloka o zavarovanju odraslih dreves, ki bi sam po sebi težko prispeval k dobri praksi ravnanja na zasebnih zemljiščih. Strategija urejanja zelenih površin pomaga, da lahko občina razvije skupni jezik urejanja zelenih površin s prebivalci in drugimi lastniki zemljišč, da zagotovi visoko stopnjo medsebojnega razumevanja glede pričakovanj in standardov urejanja ter da se vzpostavi zaupanje, ki je potrebno za učinkovito izvajanje dogovorjenih nalog in aktivnosti. Občina tako pripravi izhodišča za dolgoročno učinkovito in strokovno sodelovanje tako pri ravnanju z drevjem kot pri drugih vidikih urejanja zelenih površin.
Čas, v katerem smo začeli s pripravo nove strategije, je v občini Ankaran sovpadal s časom, v katerem je občina pospešeno pripravljala različne strateško pomembne razvojne dokumente in tudi oblikovala strokovne podlage ter vsebine za nov občinski prostorski načrt.
V procesu priprave Strategije so bili prepoznani lastniki in upravljavci večjih zaokroženih območij zelenih površin, pridobljena so bila stališča ključnih akterjev in prebivalcev do urejanja zelenih površin, izdelana je bila strateška ocena stanja urejenih zelenih površin. Ugotovili smo, da tako med velikimi lastniki kot med prebivalci v občini Ankaran obstaja interes za aktivno sodelovanje z občino pri urejanju zelenih površin, da ima več lastnikov pomembnih zelenih površin v občini težave s pomanjkanjem sredstev za urejanje, da se lastniki in prebivalci zavedajo omejenega znanja o urejanju zelenih površin in ravnanju z drevesi, da so številne javne zelene površine v občini potrebne prenove in programske nadgradnje, da so pogoji za ohranjanje narave v občini vsestransko dobri, da pa obstaja v občini Ankaran tudi ostanki zavidljive parkovne dediščine, ki ni ustrezno vzdrževana in celovito ovrednotena.
V poročilu o delu so zbrana konkretna priporočila občini za nadaljnje korake s pomočjo katerih bo občina lahko sprožila pripravo dogovora o sodelovanju s ključnimi partnerji, vključila v pripravo ukrepov nosilce urejanja prostora, opredelila s partnerji in prebivalci vizijo in cilje urejanja zelenih površin, pripravila ključne strateške vsebine in akcijski program ter programirala pripravo in izvedbo ukrepov kot so: dogovor o območjih in pogojih javne rabe, pravila o ravnanju z drevesi in prenos dogovorjenega v OPN in v novi predpis o podobi naselja in krajine ter tudi prenos določil o urejanju zelenih površin v druge razvojne dokumente – na primer za področja urejanja prometa in turističnih ureditev in programov.
Fotografije: Maja Simoneti IPoP (CC BY-NC 4.0)
