Danes se bo v newyorškem Muzeju sodobne umetnosti (MoMA) uradno odprla razstava povojne jugoslovanske arhitekture z naslovom H konkretni utopiji: Arhitektura v Jugoslaviji, 1948–1980 (angl. Toward a Concrete Utopia: Architecture in Yugoslavia, 1948–1980). Razstava prvič predstavlja izjemno delo vodilnih arhitektov in arhitektk socialistične Jugoslavije mednarodnemu občinstvu.
Pripravili so jo Martino Stierli, glavni kurator za arhitekturo in oblikovanje pri MoMA, Vladimir Kulić, profesor univerze Florida Atlantic, in Anna Kats, pomočnica kuratorja za arhitekturo in oblikovanje v MoMA. Izbor in nabor slovenskih eksponatov je predlagala delovna skupina, ki so jo sestavljali Matevž Čelik, Luka Skansi in Martina Malešič.
Avtorji razstave so poudarili, da razstava izpostavlja pomemben, a doslej premalo preučen sklop modernistične arhitekture, katere napredni prispevki odmevajo še danes. »Z vidika sodobnosti bo razstava opomnik, da lahko arhitektura cveti le, ko obstaja širše družbeno razumevanje njene moči za preobrazbo in dvig družbe ter kakovosti življenja, ki jo ponuja svojim državljanom,« je med drugim o razstavi povedal Martino Stierli.
Razstava obravnava urbanizacije velikega obsega, uporabo tehnoloških eksperimentov v vsakdanjem življenju, potrošništvo, spomenike in spominjanje ter globalni doseg jugoslovanske arhitekture. Vključuje več kot 400 risb, modelov, fotografij in filmskih kolutov iz različnih arhivov, družinskih zbirk in muzejev, tudi iz zbirke Muzeja za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani.
Z veliko pregledno razstavo v eni osrednjih svetovnih institucij sodobne umetnosti je jugoslovanska modernistična arhitektura dobila doslej najpomembnejše priznanje njene izjemne vrednosti. To je še posebej pomembno v okoliščinah, ko v večjem delu nekdanje skupne države njena kakovost in širši pomen še nista dobila nazaj družbenega priznanja. Velik del arhitekturne dediščine obravnavanega obdobja je v vseh novo nastalih državah tako ali drugače ogrožen, bodisi zaradi slabega vzdrževanja in degradacije, zaradi špekulativnih nepremičninskih operacij ali pa zaradi političnih motivov vladajočih elit. Med najbolj znane primere sodijo morda Spominski dom v Kolašinu v Črni gori, hotelski kompleks Haludovo na otoku Krku na Hrvaškem in pa seveda banalna monumentalizacija modernističnega središča Skopja. Le redke stavbe iz tega obdobja so prepoznane in vsaj formalno zaščitene kot kulturna dediščina.
Še bolj kot za posamezne stavbe to velja za večje urbanistične celote, kot so trgi in stanovanjske soseske, kjer kakovost celote vsaj toliko kot stavbe določa javni prostor med njimi. To velja tako za kompleksne mestne ureditve, kot so popotresno središče Skopja ali Trg republike v Ljubljani, za stanovanjske soseske v mnogih mestih od Kranja do Skopja pa tudi za cele mestne predele, kakršni so Split 3 ali Novi Beograd. Za ohranjanje kakovosti prostora in bivanja v teh primerih ne zadošča niti skrb za posamezne stavbe, pač pa je ključnega pomena dobro upravljanje z javnim prostorom. In ob nestabilnih družbeno-ekonomskih razmerah, slabi kulturi sodelovanja in prevladi zasebnega nasproti javnemu imamo s tem težave v prav vseh državah na ozemlju nekdanje Jugoslavije.
Če se namreč jugoslovanska arhitektura na fotografijah, ki sporočilo o razstavi širijo po spletu, zdi kot zapuščeni ostanki neke napredne civilizacije iz antiutopičnih znanstveno-fantastičnih filmov, za tu živeče še vedno pomeni konkretni okvir vsakdanjega življenja. Ni ne utopija ne antiutopija, pač pa prostorski in kulturni kontekst z nedvoumnimi kvalitetami, ki jih zdaj vsaj v neki estetizirani vizualni različici spoznava tudi širša svetovna strokovna javnost. A če jih želimo ohraniti in vsi imeti od njih kar največ, zaščita posameznih izjemnih stavb ne bo dovolj. Povsod po nekdanji skupni državi, tudi pri nas, bomo od primera do primera morali poiskati uspešne modele upravljanja tako s kulturno dediščino kot z javnim prostorom, in ti bodo nujno morali vključevati tudi uporabnike teh izjemnih del.
Več infomacij o razstavi na spletni strani Muzeja za arhitekturo in oblikovanje.
Foto: Urban Jeriha IPoP (CC BY-NC 4.0)
