Mitja Kolbl je že 15. leto zaposlen na Občini Ljutomer. Poleg rednih zadolžitev, ki jih ima kot skrbnik področja prometne infrastrukture – vse od investicij in vzdrževalnih del do zimske službe – sodeluje v treh evropskih projektih. Je tudi član Odbora za preventivo na Javni agenciji za varnost prometa.
Ko ga začnem spraševati o mobilnostnemu preboju Občine Ljutomer, za katerega je zaslužen, pove, da mu je uspelo navdušiti županjo o pomenu sprememb na področju mobilnosti in tako se je začelo kotaliti.
Občina Ljutomer je leta 2012 kot prva občina v Sloveniji sprejela Celostno prometno strategijo (CPS) v skladu s sodobnimi evropskimi smernicami. Za pripravo pilotne CPS za manjšo občino so jih izbrali na Urbanističnem inštitutu Republike Slovenije, finančno pa je pripravo podprlo Ministrstvo za infrastrukturo. Občina Ljutomer pa je imela za CPS že pripravljen teren. Pred tem so po načelih urejanja mesta za pešce in kolesarje že uredili Glavni trg in omejili parkiranje. Pomembna znanja in izkušnje s področja trajnostne mobilnosti pa so pridobili s sodelovanjem v URBACT projektu Active Travel Network med letoma 2009 in 2012.
Občina Ljutomer je aktivna v več evropskih projektih. V katere ste vpleteni vi?
Sodelujem v treh projektih, MOVECIT, CIVITAS Prosperity in CoolHeating.
Cilj projekta MOVECIT je spremeniti potovalne navade zaposlenih na Občini Ljutomer. V ta namen smo na dvorišču zgradili kolesarnico, tako da imajo zaposleni možnost parkirati kolesa v pokriti kolesarnici. Nabavili smo tudi tri električna kolesa, ki jih zaposleni po novem koristimo za krajše službene poti.
Načrtujemo, da bomo ta kolesa dali v uporabo zaposlenim, tako da jih bodo lahko uporabljali za vožnjo v službo. Vsak teden bo drug zaposleni dobil kolo v uporabo, zanj bo skrbel, v službo bo moral prihajati z njim, čez dan pa bo to kolo na razpolago ostalim zaposlenim, ki bodo šli na teren. Popoldne pa ponovno vzame to kolo in se odpelje z njim domov.
Ste si to predstavljali kot test, da zaposleni preizkusijo, kako je s kolesom prihajati v službo in se nato mogoče sami odločijo za nakup kolesa?
Točno to je namen tega. Na razdaljah do štiri kilometre, na primer, sploh ni problem priti s kolesom. Nekateri naši zaposleni pa se vozijo tudi kilometer ali kilometer in pol v službo z avtom. Ravno to je namen, da jih spodbudimo k spremembi potovalnih navad.
V sklopu tega projekta bomo dobili tudi mobilnostni načrt za občinsko upravo. Zaposleni bodo lahko začeli koristiti carpooling (sopotništvo, op. p.), da se jih bo na isti relaciji več skupaj vozilo v službo. Načrtovanih je še kar nekaj takih aktivnosti.
V lanskem letu smo naredili tudi simulacijo za širšo javnost. Poskusili smo pokazati, katero prevozno sredstvo je najhitrejše v mestu, in sicer skiro, kolo, osebni avtomobil ali pešec. To smo izvedli, ko je na trgu potekala prireditev in je bilo veliko ljudi. In smo rekli, da vidimo, kateri bo najhitreje prišel do pošte in nazaj. To je zračne linije 400 metrov. Najhitrejši je bil skiro, potem pešec, potem kolesar in na zadnjem mestu avtomobil.
Verjetno ureditev v mestnem središču ni več najbolj naklonjena osebnemu avtomobilu?
Ja, z avtom je treba kar okrog.
Za kaj pa gre pri projektu Prosperity?
Pri Prosperity, ki se izvaja v okviru Obzorja 2020, gre za študije pri pripravi in izvajanju prometnih strategij. Tu sodelujemo kot edino mesto v Sloveniji. Sodeluje čez 30 partnerjev iz cele Evrope in delimo izkušnje pri pripravi strategij, dobivamo pa tudi najrazličnejše nasvete, svetovanja s strani drugih mest iz Belgije, Škotske, kako izvajati ukrepe iz prometnih strategij. Mi njim predstavljamo naše probleme, oni nam povejo, kako so podobne probleme reševali oni. V tem projektu sodeluje tudi Ministrstvo za infrastrukturo.
Kako pa ste se vključili v ta projekt? Manjše slovenske občine se navadno težje vključujejo v Obzorje 2020.
V ta projekt smo se vključili s pomočjo Urbanističnega inštituta, s katerem veliko sodelujemo, saj vidijo priložnost v mestu Ljutomer. Želja je, da bi bilo mesto Ljutomer v tem delu Evrope pilotno mesto, ki daje poudarek trajnostni mobilnosti.
Projekt CoolHeating pa ni neposredno povezan z mobilnostjo. Za kaj gre?
Pri projektu CoolHeating, prav tako Obzorje 2020, gre za daljinski sistem ogrevanja, zmanjšanja izpustov CO2 v okolje. Tukaj poskušamo pripeljati en primer v naše okolje. Skozi ta projekt bomo dobili celotno investicijsko dokumentacijo, izračunali bomo ekonomsko upravičenost, ugotovili, kakšna bi bila primerna tehnologija, imamo tudi predstavitve za lokalno prebivalstvo in poslušamo njihove želje.
Ena možnost je na primer izraba biomase za ogrevanje. Veliko imamo njivskih površin in zapuščenih gozdov. Kmetje bi lahko to slamo oziroma biomaso, ki ostane na poljih, pa tudi les, ki propada v gozdovih, prodali v obrat. Pri tem bi tudi nekaj zaslužili, tako da bi šel ta denar za lokalno prebivalstvo. Veliko je tudi starejšega prebivalstva, ki ima svoje gozdove, pa ne zmorejo več sami spravljati drv. Tudi ti bi lahko to biomaso prodali v ta obrat in bi se nato zastonj ogrevali.
Prireditev na trgu, foto: Občina Ljutomer
Povejte malo o tem, kako ste začeli s spremembami na področju prometa.
Ja, nekako smo se našli v tem. Županja je razumela, da je to ena izmed smeri, v katero se lahko razvija občina. In zdaj res veliko delamo na tem.
Naš prvi korak je bil sprejetje celostne prometne strategije. Po pravici povedano, na začetku nismo točno vedeli, kaj delamo, saj je bil to prvi takšen dokument v Sloveniji.
Skozi ta postopek priprave smo pa videli, da so potrebe lahko čisto drugačne, kot si misli recimo politika. Ljudje zaznavajo čisto druge probleme kot župan, občinski svet in občinska uprava.
En tak primer je povezanost železniške postaje. Veliko gimnazijcev se vozi z vlakom. Med gimnazijo in železniško postajo teče reka Ščavnica, zato so morali dijaki, da bi prišli do gimnazije, 700–800 metrov okrog skozi mesto. To se jim je zdelo predaleč, zato so uporabljali železniški most. Kar po tračnicah so hodili čez. Če so šli po tej bližnjici, je bila pot dolga samo 150–200 metrov. In to je bila ena taka potreba s čisto enostavno rešitvijo. Narediti je bilo treba mostiček, ki je stal približno 15.000 evrov. Ampak zdaj vsi uporabljajo to pot, starejši, otroci, je postala kar frekventna.
Celostno prometno strategijo, ki jo omenjate, ste pripravljali leta 2012. Ste pa že pred tem obnovili Glavni trg in omejili parkiranje.
Glavni trg ni tak, kot bi po mojem moral biti. Jaz si želim, da bi bilo to območje samo za pešce in kolesarje. Avtomobili ne sodijo tja.
Nekaj je bilo treba narediti z Glavnim trgom, ali pustiti prometno cesto skozi njega ali pa jo ukiniti. Našla se je srednja rešitev. Velik problem so bili lastniki lokalov, ki so se bali, da bodo ob promet, če se s trga izrine osebna vozila. Ampak izkušnje iz drugih mest kažejo, da temu ni nujno tako. To je glavni razlog, da je stanje takšno, kot je.
Kakšen pa je zdaj promet v teh lokalih?
Težko je reči, mislim, da je podobno, kot je bilo prej. So obdobja, ko je prometa več, in obdobja, ko je prometa manj. Tudi občina poskuša narediti nekaj za to, da bi bil trg živahen. Pozimi imamo na primer drsališče, ki je brezplačno za vse. Tekom leta pa potekajo najrazličnejše prireditve, kot sta filmski festival in prleški sejem, vedno se kaj dogaja.
Torej projekt prenove trga še ni zaključen?
Vprašanje, kako dolgo bo še trg ostal v taki obliki. Naša želja in moja želja je, da bi se ta trend pešcone širil še naprej v mestu in da bi vse avtomobile počasi izrinili na obrobje mesta.
Pred pripravo celostne prometne strategije ste bili partner v URBACT projektu Active Travel Network. Je to kaj vplivalo na to, kako in da ste se sploh lotili tega?
URBACT je glavni krivec, da smo mi prišli v te vode. V projektu Active Travel Network smo morali izvesti določene aktivnosti in iskali smo nekoga, ki bi nam to izvedel, na primer Walking Audit (štetje pešcev, op. p.) in podobno. Tako smo prišli do Urbanističnega inštituta, ki pa je ravno takrat iskal manjše mesto, ki bi pilotno pripravilo celostno prometno strategijo v Sloveniji, in tako smo se povezali. Ob pravem času na pravem mestu, bi lahko rekli.
V okviru URBACT projekta ste imeli lokalno podporno skupino. Ta skupina še deluje?
Lokalna podporna skupina še vedno zelo dobro in zelo intenzivno dela, tudi po zaključku projekta. Malo smo jo preimenovali, reče se ji Lokalna podporna skupina za spodbujanje trajnostne mobilnosti, so pa v njej isti ljudje oziroma malo smo jo še povečali. Oni zdaj bdijo nad izvajanjem CPS in skrbijo za izvajanje mehkih ukrepov, kot so najrazličnejše prireditve. Najbolj pa pridejo do izraza, ko je Evropski teden mobilnosti. Lokalna podporna skupina namreč izvede vse aktivnosti.
Kako motivirate člane podporne skupine, da sodelujejo tudi po zaključku URBACT projekta?
Vključeni so najrazličnejši ljudje, ki imajo interes, kot so šole, vrtci, upokojenci. Ker obstaja interes z njihove strani, jih ni treba posebej motivirati. Vidijo, da je to nekaj dobrega.
Zelo hitro ste od priprave dokumenta Celostne prometne strategije prešli na izvajanje ukrepov. Izvedli ste že celo vrsto ukrepov. Kako vam je to uspelo?
Imeli smo srečo, da smo bili po sprejetju prve strategije povabljeni v projekt Ch4llenge, ki je bil namenjen ravno izobraževanju občin o tem, kako pristopiti k pripravi in izvajanju celostnih prometnih strategij. Dobili smo kar nekaj znanja, ki smo ga lahko uporabili za sam pričetek izvajanja. Smo pa tudi rekli, da je škoda vse energije in časa, ki bi ga namenili pripravi tega dokumenta, če se ne začne izvajati in leži v predalu.
Poleg tega smo si rekli tudi, da želimo biti v nečem prvi, da v tem vidimo priložnost promocije mesta Ljutomer. In to se je obrestovalo. V okviru najrazličnejših mednarodnih projektov prihajajo gledat ukrepe, ki jih izvajamo.
V CPS se pojavlja kot pomemben poudarek tudi uravnoteženost investicij v različne načine mobilnosti. Kako ste se lotili tega?
Na začetku, ko smo strategijo sprejeli, to ni bilo samoumevno. Potem pa smo proračun prilagodili prometni strategiji, ne strategiji proračuna. V prometni strategiji so določeni ukrepi s finančnimi posledicami in te ukrepe samo prenesemo v proračun za naslednje leto.
V strategijah omenjate nekatere inovativne ukrepe, ki pri nas še niso razširjeni, kot so prevozi na poziv. Ta ukrep že izvajate ali ste ga testirali?
Javni potniški promet je edino področje, ki je ostalo pri nas nedotaknjeno, na tem nismo naredili nič. Načrtujemo pa nakup električnega mini avtobusa, s katerim bi opravljali mestne prevoze in prevoze za tiste, ki jih javni potniški promet ne zajame oziroma tam, kjer ni ekonomično za prevoznike.
Po vaseh imamo veliko starega prebivalstva, ki nima več svojih avtomobilov in zdaj uporabljajo taksi, ker nimajo drugih možnosti. Zato bi radi kupili ta električni kombi, ki bi vozil po določenem vrstnem redu in bi ga ljudje lahko normalno uporabljali.
Eden od vaših najbolj znanih ukrepov je območje prijaznega prometa v soseski Juršovka. Ga že širite na druga območja?
Ja, ga že širimo. V letošnjem letu bo končanih še cca. 500 metrov novega naselja, ki bo urejeno po istem principu, kot je Juršovka. Predvidoma v naslednjem letu bomo začeli take ukrepe izvajati v samem mestu. Načrtujemo, da bomo celostno mesto uredili na ta način. Poskušamo uvesti ukrepe iz drugih evropskih mest, ki pri nas še niso znani. Večkrat hodimo po robu zakonodaje, imeli smo tudi probleme z inšpektorji in prijavami, ampak nam je do zdaj na srečo še uspelo vse izvesti.
Ureditev soseske Juršovka, foto: Občina Ljutomer
Ko ste uvajali to območje, ste imeli delavnice za prebivalce, s katerimi ste jih seznanjali z načrtovanimi ukrepi in jih vključevali v oblikovanje območja. Kako je to potekalo?
Želeli smo poskusiti z inovativnim pristopom, zato smo peljali isti proces kot pri pripravi celostne prometne strategije. Ljudi smo sklicali skupaj, kar tam na samem terenu, v njihovi stanovanjski soseski. V obstoječe križišče smo položili palete in balone, da smo simulirali krožišče, in da smo jih spodbudili k sodelovanju. Pokazali smo jim slike iz modernih stanovanjskih sosesk z Danske in Nizozemske, in jih vprašali, kaj si o tem mislijo. Ali se jim to zdi lepo, pametno … in večinoma so bili navdušeni. Razen tistih nekaj, ki so si želeli samo širšo cesto.
Potem smo naredili anketo, kjer smo ljudi vprašali, kje vidijo probleme v tej stanovanjski soseski. Rezultati so bili zanimivi. Glavni problem je bil seveda zanič asfalt. Pritoževali pa so se tudi, da ni pločnikov in ne morejo normalno hoditi, da so hitrosti vozil previsoke. Problem pa je bil tudi, da ljudje v soseski med seboj ne govorijo. Najrazličnejši problemi torej. Zato se nam je zdelo idealno, da te probleme združimo v tako rešitev, kot je bila izvedena. Z najrazličnejšimi ukrepi smo umirili promet, pešci lahko varno hodijo, otroci se lahko igrajo na cesti, in s tem smo naredili cesto privlačno, da jo lahko ljudje uporabljajo. Lahko sedijo na klopcah in se družijo ter izboljšajo sosedske odnose.
Veseli smo, da so tudi ljudje, ki živijo tam, prepoznali, da je to dobro. Na začetku jih je bilo kar nekaj proti. Vedno so najbolj glasni tisti, ki so proti. Ampak to je 10–20 % ljudi, ki so najbolj glasni. Vsi ostali pa, ali sledijo tem, ki so proti, ali pa jih uspeš prepričati, da je to nekaj dobrega.
Ideje za ukrepe ste torej dobili v drugih mestih po Evropi v projektih, v katerih sodelujete.
Ja, iz tega dosti črpamo. Vse, kar smo mi izvedli, je nekje že bilo izvedeno. Prenašamo primere dobre prakse v naše okolje. Moje mnenje je, da bi vsak, ki dela na kakem takem področju, moral biti udeležen v vsaj enem evropskem projektu, da malo vidi, kaj se kje drugje dela.
Moje izkušnje sodelovanja s sosednjimi občinami namreč kažejo, da nekatere občine na področju prometa še vedno vidijo samo motorna vozila, težko jih je prepričati v karkoli drugega. To je nek čisto nov pogled, ki ga mora najprej osvojiti občinska uprava in potem prepričati politično vodstvo. In to je najlažje tako, da vidiš v praksi, kako stvari funkcionirajo nekje drugje.
Prostor za druženje v soseski Juršovka, foto: Občina Ljutomer.
Vendar ne gre samo za poznavanje dobrih primerov. To je potem treba tudi ustrezno prenesti v prakso in tudi tukaj pri nas verjetno primanjkuje znanja.
Mi smo naredili še en pomemben korak naprej, ko smo v načrtovanje začeli vključevati arhitekte in krajinske arhitekte. V preteklosti so nam ceste projektirali gradbeniki, ki vidijo samo pretočnost prometa. Vseeno pa mislim, da je pomembno, da sodelujejo tudi arhitekti, ki dajo, sploh pri projektiranju stanovanjskih sosesk, neko dušo vsemu skupaj in je tudi oblikovno drugače zastavljeno.
Gradbenike pa je težko prepričati v kaj novega. Ne razmišljajo širše, kako bi na primer umestili drevesa, potke, … Če pride pešpot do ceste, je za njih samoumevno, da se pešpot zaključi na cesti. Lahko pa se tlakovanje pešpoti nadaljuje čez cestišče, in je učinek čisto drugačen. Ko se pelješ z avtom in je cestišče ravno, asfalt, si rečeš, tukaj lahko pritisnem na plin, če pa ti cesto prečka pešpot, ki je iz drugačnega materiala, pa takoj vidiš, da je tukaj nekaj drugega in da moraš upočasniti.
Veliko teh ukrepov posredno signalizira vozniku, naj bo pozoren na druge udeležence v prometu.
S tem namenom smo tudi naredili igrala na cestišču v stanovanjski soseski Juršovka. Določenim ljudem je to težko pojmljivo. Ampak naša zakonodaja določa območje umirjenega prometa. To je območje, kjer je možna igra otrok na cestišču. In to smo izkoristili v tej soseski.
Prostor za igro v soseski Juršovka, foto: Občina Ljutomer.
In kako to tam deluje? So otroci igrajo na cesti? In z avtomobili vozijo počasneje?
Zelo dobro funkcionira. Avtomobili niti ne morejo voziti hitro, ker so na vsake toliko metrov določeni ukrepi, od mini krožišč do parkirnih mest na obeh straneh ceste do zelenic in klopc, tako da je prehitra vožnja fizično onemogočena. Težko je dati strožjo omejitev in pričakovati, da bodo ljudje vozili počasneje. Če pa omejiš s fizičnimi ukrepi, onemogočiš, da bi vozili prehitro.
Do kolikšne mere vam je že uspelo spremeniti potovalne navade občanov ali pa jih vsaj ozavestiti?
Opažamo, da so vedno bolj ozaveščeni. Vedno več je kolesarjev. Tudi pešačenja po mestu je vedno več. Vendar je to dolgotrajni proces. Če bi vse načrtovane ukrepe izvedli v naslednjih desetih letih, računamo, da bi čez približno dvajset let Ljutomer lahko bil v celoti mesto umirjenega prometa, in bi lahko bil zgled drugim.
Ampak tega se seveda ne da narediti z danes na jutri. Tudi ljudje morajo začeti razmišljati drugače. Tudi ljudje bodo morali javni potniški promet vzeti za svojega. Seveda, temu bomo morali slediti tudi mi na občini in uvesti določene ukrepe na področju parkiranja, tako da parkiranje ne bo več zastonj. Poskusili bomo na čim bolj eleganten način spraviti avte ven iz mesta.
To gre verjetno eno z drugim. S tem ko se ljudje od blizu spoznavajo z nekaterimi ukrepi, tudi začenjajo razumeti pozitivne učinke.
Ja, imeli smo zanimiv primer. V stanovanjski soseski Juršovka je slučajno doma tudi županja. Ko smo uvedli novo ureditev, so se ljudje iz drugih delov mesta zgražali, da je to popolnoma nefunkcionalno in da se nesmiselno zapravlja denar. Leto in pol potem, ko ta ureditev odlično deluje, se pritožujejo, češ, zakaj se je to izvedlo ravno tam, kjer ima županja svojo hišo, in ne v naši soseski. Ljudje so torej začeli prepoznavati prednosti in si želijo take ureditve tudi drugod.
Kako ocenjujete sodelovanje z državo na tem področju?
V zadnjem času Ministrstvo za infrastrukturo zelo veliko daje poudarka trajnostnimobilnosti in nas podpirajo. Je pa generalni problem financiranja ukrepov iz CPS. Stanovanjsko sosesko Juršovka smo mi financirali sami, nismo dobili niti evra od države. Mislim, da bi moralo biti več sredstev namenjenih financiranju takih ukrepov. Določena sredstva sicer so na voljo, iz tega bomo tudi letos financirali ureditev kolesarskih stez, povezali bomo manjkajoče dele kolesarske v centru mesta, ampak to je vseeno malo.
Kakšni so vaši načrti za naprej? Ste že razmišljali o pripravi regijske celostne prometne strategije?
Nismo še niti razmišljali, bo pa potrebno dolgoročno razmisliti tudi o tem. Tukaj malo čakamo na ministrstvo. Nekatere regijske strategije so namreč že bile pripravljane, ampak niso bile uspešne pri izvajanju. Problem je bil usklajevanje med občinami glede ciljev in ukrepov.
Kaj bi priporočili ali sporočili drugim občinam, ki so želijo po vaših stopinjah?
Prvi korak je, da zaposleni, ki delajo na tem področju začnejo razmišljati v pravi smeri, da začnejo videti v tem neke priložnosti in potem začnejo vplivati na svoje nadrejene in posredno na politiko. Naj si gredo malo pogledat primere dobrih praks, tudi v tujino in se zgledujejo po občinah, kjer to že dobro deluje. Je pa res, da je sodelovanje v evropskih projektih pogosto dodatna obremenitev.
In točno takšni zagnani uradniki ustvarjate primere dobre prakse, po katerih se lahko druga mesta in občine zgledujejo, in nas navdihujete.
Moraš imeti voljo do tega in željo, da bi nekaj spremenil.
Naslovna fotografija: Mitja Kolbl
