Javno zasebna partnerstva (JZP) so inovativna oblika financiranja urbanih projektov s katero lahko občine, kljub omejenim lastnim sredstvom, uresničijo načrtovane projekte. JZP postajo po besedah vodje Predstavništva Evropske komisije v Sloveniji dr. Zorana Stančiča ključna za razvoj. Potrebe po javnih sredstvih naraščajo, denarja pa je v javnih proračunih vedno manj, z JZP je možno financirati gradnjo cest in šol, urejati parke in javne površine. Javno zasebno partnerstvo je način finaciranja razvojnih projektov, ki v Sloveniji še ni resnično zaživel. Nekateri menijo, da so temu krive pomanjkljive pravne rešitve, bolj izkušeni trdijo, da je ključno pomanjkanje politične volje. Slovenija pri obotavljanju ni izjema, podobna je drugim centralno evropskim državam, v katerih, drugače kot na primer v Veliki Britaniji, ni znana in razvita tradicija vključevanja zasebnega kapitala v financiranje javnih storitev in zato domačo prakso javno zasebnih partnerstev še vedno v veliki meri zaznamujejo skepsa, bojazni, predsodki in negativen prizvok.
V torek, 13.03.2018, je Ministrstvo za okolje in prostor organiziralo dogodek “Urbani razvoj z aktivacijo javno zasebnega partnerstva” na katerem je potekala predstavitev celovitega raziskovalnega projekta Analiza možnosti za izvajanje urbanih projektov z uporabo javno zasebnega partnerstva (CRP 2016). Zbrane sta nagovorila direktorica Direktorata za prostor, graditev in stanovanja Barbara Radovan in dr. Zoran Stančič, vodja Predstavništva Evropske komisije v Sloveniji, predstavitve projekta so podali raziskovalci s Pravne fakultete UL (dr. Rajko Pirnat in dr. Senko Pličanič), Fakultete za arhitekturo UL (dr. Alenka Fikfak) in Urbanističnega inštituta RS (dr. Sabina Mujkić).
dr. Zoran Stančič je uvodoma povedal, da JZP postajajo tako pomembna za razvoj, ker ima zasebni sektor v nasprotju z javnim na razpolago veliko sredstev, ki jih je pripravljen investirati tudi v javne investicije. Napovedal je, da bo Evropska komisija v novi finančni perspektivi spremenila logiko porabe proračuna, ter v duhu Naložbenega načrta za Evropo izpostavil štiri bistvene značilnosti nove logike financiranja: (1) manj nepovratnih sredstev, več vračanja sredstev nazaj v oplajanje proračuna, (2) večja vključenost zasebnih sredstev v financiranju javnih projektov, (3) kombiniranje finančnih instrumentov za spodbuditev naložb, bolj fleksibilno povezovanje med različnimi finančnimi inštrumenti in (4) naložbene paltfrome oz. povezovanje več različnih deležnikov za investiranje velikih objektov. Predstavil je tudi različne možnosti za pridobivanje tehnične pomoči, zainteresiranim so za razvoj JZP na voljo tehnična pomoč Evropskega svetovalnega vozlišča v Sloveniji, ter tudi neposredno svetovanje v okviru Evropske investicijske banke in SID banke.
Predstavitev raziskovalnega projekta je začel dr. Rajko Pirnat, izpostavil je problem neurejenosti pravnega okvira, poudaril, da sicer zavira razvoj, ni pa ovira za učinkovito oblikovanje JZP, kadar se dosežeta politična volja in soglasje javnega in zasebnega partnerja. Bistveno je po besedah dr. Pirnata, da zasebni partner ne vpliva preveč na vsebine, da so prostorske rešitve dorečene preden se partnerja lotita pravnega vidika sofinanciranja ter da je pogodbeno jasno urejeno, kaj bo kateri partner storil, kako so urejena tveganja in za kaj konkretno bo šel denar. Kljub vsemu ostaja v praksi po njegovi presoji še vedno največji izziv za občine najti zasebnega partnerja in dogovoriti z njim odgovornosti za tveganja.
Dr. Alenka Fikfak in dr. Sabina Mujkić sta v nadaljevanju predstavili izhodišča, cilje, metode dela in rezultate raziskave. Glavni cilj projekta je bil na podlagi analize Strategije pametne specializacije (SPS) in analize sprejetih TUS ter primerov dobre prakse definirati sistem odločanja o prednostnih posegih, ki naj se izvajajo s pomočjo javno zasebnih partnerstev. Raziskovalci so s pomočjo intervjujev in anket ugotovili, da občine ne morejo samostojno financirati razvojnih projektov in se zato poslužujejo različnih oblik sofinanciranja, pri čemer javno zasebna partnerstva niso v ospredju. Ovire predstavljajo: slabo mnenje o JZP, nizka stopnja usposobljenosti občin za izvajanje JZP, pa tudi slaba seznanjenost občin z možnostmi, ki jih ta finančni mehanizem prinaša. V projektu so zato predlagali, da bi za razvoj prakse investiranja s pomočjo JZP, država morala za občine organizirati Nacionalno svetovalno pisarno, ki bi bila sestavljena iz interdisciplinarne delovne skupine (pravnik, arhitekt, ekonomist) in bi celovito svetovala občinam. Prav tako so menili, da bi bilo nujno potrebno izdelati enotno podatkovno bazo izvedenih primerov JZP in poskrbeti za izobraževanje občin. Raziskovalci so med drugim opozorili tudi na dejstvo, da pomoč pri financiranju in realizaciji razvojnih projektov enako ali celo bolj kot mestne občine potrebujejo tudi male slovenske občine, ki niso dobile možnosti sofinanciranja, ki so se odprle s pripravo Trajnostnih urbanih strategij mestnim občinam.
V razpravi je dr. Senko Pličanič kot soavtor naloge predlagal, da bi se morale male občine med sabo za potrebe razvojnega investiranja povezovati in izrazil pričakovanje, da bo do tega v prihodnje večkrat prišlo zaradi novih zakonskih določb glede regionalnega planiranja. Prevladalo je prepričanje, da bi država morala storiti več zato, da bi občine lahko s pomočjo JZP izvajale nujno potrebne javne investicije. Predstavljena raziskava ponuja konceptualne predloge za nekatere po mnenju avtorjev nujne podporne ukrepe: nacionalno svetovalno pisarno, evidence izvedenih projektov in priročnik za izobraževanje občin.
V drugem delu so zbrani prisluhnili še primerom dobre prakse. Kot je bilo slišati že uvodoma, obstaja v Sloveniji za razvoj JZP precej ovir, a hkrati je vendar že na razpolago tudi kar nekaj primerov dobre domače prakse, na dogodku sta bila predstavljena primera javnih vrtcev iz Slovenj Gradca in nadstandardnih oskrbovanih stanovanja za starejše v Dravljah v Ljubljani. V sklepnem delu so zbranim predstavili možnosti za financiranje še specialisti SID banke in Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI).
