Ministrstvo za okolje in prostor je v začetku januarja letos izdalo priročnik Univerzalna stanovanjska graditev. Priročnik je namenjen izobraževanju javnosti, ki so vključene v stanovanjsko graditev – projektantom, lastnikom nepremičnin in investitorjem – ter širjenju splošnega razumevanja pomena univerzalne dostopnosti grajenega okolja. Cilji ministrstva so s priročnikom: ozaveščati o pomenu univerzalne dostopnosti, spodbujati k načrtovanju univerzalno uporabnega stanovanjskega okolja in prispevati k zagotavljanju dolgoročne kakovosti in vseživljenjske uporabnosti stanovanjskega okolja.
Po tem, ko je ministrstvo januarja lani izdalo Priročnik o inkluzivnem oblikovanju in dostopu do informacij, je to že drugi priročnik s katerim ministrstvo spodbuja integracijo potreb invalidov in drugih oseb z različnimi oblikami oviranosti v prostor. Pri tem ministrstvo sledi Evropski strategiji o invalidnosti 2010–2020 in Strategiji o dostopnosti Slovenije in se opira na Konvencijo Združenih narodov o pravicah invalidov, ki invalidom (oseba s statusom invalida) in drugim funkcionalno oviranim osebam priznava enakopravnost z drugimi uporabniki prostora, predvsem pa k funkcionalno oviranim osebam prišteva vse osebe, ki se soočajo z različnimi oblikami oviranosti, torej tudi starejše, starše in skrbnike majhnih otrok, poškodovane, kronično bolne ipd. Število oviranih oseb se na osnovi tako opredeljene funkcionalne oviranosti bistveno razširja, je mnogo večje kot število oseb s statusom invalida, in funkcionalna oviranost s tem postane univerzalna značilnost prebivalstva, saj v določenem življenjskem obdobju prizadene vsakogar. Na osnovi tako opredeljenega izhodišča se pospešeno utrjuje in razvija praksa univerzalne stanovanjske gradnje.
Koncept univerzalnega oblikovanja se je razvil postopoma, povezan je z velikimi spremembami v odnosu družbe do državljanskih in človekovih pravic v drugi polovici 20. stoletja, z ukrepi za enake pravice in za preprečevanje diskriminacije, z odstranjevanjem ovir v grajenem okolju. Svoje sta k uveljavljanju večjega posluha za razlike v psihofizičnih sposobnostih prebivalcev pri urejanju prostora in graditvi prispevala konec druge svetovne vojne in razvoj medicine zaradi katerih sta se zelo povečala število in dolgoživost funkcionalno oviranih oseb. Koncept oviranosti se je s tem razširil iz peščice invalidov – oseb s statusom invalida, na zelo veliko število ljudi. V Evropi naj bi bilo danes Cilj projektiranja so torej univerzalne rešitve, ki so primerne za invalide in za vse druge uporabnike, z oviranostjo ali brez. Te so zelo pomembne posebej v družbi, kjer se povečuje število starejših in si prizadevamo za enakopravnost.
Prvi del priročnika je namenjen predstavitvi pravnega ozadja in opredelitvi pojmov, razlagi dostopnosti in univerzalnega načrtovanja; drugi del pa vsebuje praktična navodila za univerzalno načrtovanje, pri čemer sta določena dva tipa univerzalne stanovanjske graditve: dostopni in prilagodljivi. Dostopen je objekt, ki takoj po gradnji omogoča bivanje posameznikov z različnimi vrstami oviranosti; prilagodljiv objekt pa je zgrajen tako, da se lahko, ko se za to pokaže potreba, preprosto (brez gradnje, ki bi predstavljala nesorazmerne stroške in bi posegala v obstoječe bistvene zahteve objekta) prilagodi glede na vrsto oviranosti posamezne osebe.
V praksi naj bi bili vsi večstanovanjski objekti grajeni po principu dostopnosti, medtem ko naj bi bila stanovanja in enodružinske hiše grajeni po principu prilagodljivosti. Priporočila v priročniku temeljijo predvsem na določilih mednarodnega standarda SIST ISO 21542 Gradnja stavb – dostopnost in uporabnost grajenega okolja, ki je trenutno eden najbolj dopolnjenih pri nas veljavnih mednarodnih standardov v zvezi s projektiranjem dostopnih stavb. Praktični del priročnika je dopolnjen z nazornimi skicami, ki projektantom pomagajo pri razumevanju napotkov za univerzalno načrtovanje v praksi. Izkušnje iz prakse namreč kažejo, da se pri projektiranju pojavljajo težave z upoštevanjem standarda in pravilnikov, ki določajo tehnične pogoje in obveznosti v zvezi z dostopnostjo pri projektiranju objektov v javni rabi in večstanovanjskih stavb.
Priročnik je pripravila izkušena skupina strokovnjakinj s področja dostopnosti v sodelovanju s predstavniki invalidskih organizacij: krajinska arhitektka Andreja Albreht in arhitektka Katja Gavran iz Zavoda za spodbujanje dostopnosti – Dostop in krajinska arhitektka dr. Maja Simoneti iz IPoP – Inštitut za politike prostora so sodelovale s Tomažem Wrabrom iz Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije in Ademom Jahjefendićem iz Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije, gradivo pa sta strokovno pregledala tudi Matjaž Planinc, arhitekt Zveze paraplegikov Slovenije in krajinska arhitektka dr. Andreja Zapušek Černe, sodelavka zavoda Dostop.
Priročnik v duhu aktualnih trendov in dobre prakse spodbuja k univerzalnemu načrtovanju in graditvi vseh stanovanjskih objektov. Ta je pri nas še toliko bolj pomembna, ker se v Sloveniji redko in neradi selimo. Izjemnega pomena je torej že na začetku zasnovati univerzalno hišo, ki se z minimalnimi spremembami spreminja skupaj s svojim stanovalci.
Več splošno: Trends in universal design, 2012 in konkretno: Nova priporočila za načrtovanje vseživljenjskega stanovanjskega okolja, 2015
Foto: Maja Simoneti
