Drevo, ki se je avgusta letos nepričakovano podrlo na Bregu v Ljubljani, je sprožilo podroben pregled javnega drevja v mestu in danes Dnevnik poroča, da je bilo na podlagi pridobljene strokovne ocene treba posekati še dva stara divja kostanja.
Dr. Primož Oven z Oddelka za lesarstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani je po poročanju Dnevnika podal tudi zelo jasno razlago za to kar je povzročilo propad teh dreves. Drevo se je zlomilo približno 50 cm globoko v tleh zaradi razkroja lesa, ki je bil zelo verjetno posledica poškodovanja korenin in nasutja zemljine enkrat v preteklosti. Med drugim lahko zato ugotovimo, da bi tovrstno propadanje dreves lahko preprečili, če bi vsa, še tako majhna gradbena dela v območju dreves izvajali v skladu s standardi, ki zahtevajo ustrezno varstvo dreves med gradnjo.
Standardi so v Sloveniji na voljo tudi v slovenščini, poznati jih mora vsak krajinski arhitekt in zelo nazorno so razloženi v knjigi Mestno drevje. Da bi standarde uveljavili tudi v praksi morajo biti izpolnjeni najmanj trije pogoji:
1. tisti, ki na lokalni to je občinski ravni operativno načrtujejo dela na javnih površinah, morajo te standarde poznati in poskrbeti za njihovo dosledno spoštovanje pri vseh še tako majhnih delih in popravilih;
2. za izvedbo obsežnejših del v območju dreves je treba izdelati ustrezne načrte, ki zagotovijo, da bodo vse nove rešitve v skladu s standardi zavarovale obstoječa drevesa in poskrbeti, da so za vodjo gradbišča in za nadzor nad izvedbo angažirane osebe, ki poznajo standarde in so jih zaradi ustrezne strokovne usposobljenosti in zavez tudi dolžne spoštovati;
3. zahtevati je treba, da je delo z javnim drevjem in zelenimi površinami zaupano strokovno usposobljenim posameznikom.
Tako veliko in malo hkrati je torej potrebno, da bi tudi v slovenskih občinah lahko izkoristili znanje povzeto v mednarodno uveljavljenih standardih in preprečili nepotrebno propadanje dreves. Odveč je povedati, da bi z ustreznim strokovnim vzdrževanjem dreves seveda lahko dosegli še dodatno zaščito in podaljšali življenjsko dobo še več drevesom.
Država, konkretno Ministrstvo za okolje in prostor kot pristojno za javne gospodarske službe s področja varstva okolja med katere sodi urejanje javnih zelenih površin sicer ujeto v formalno službo “urejanje in čiščenje javnih površin”, zagotavlja, da je urejanje javnih zelenih površin obvezna lokalna javna gospodarska služba, ki je ni treba v ničemer usmerjati, poenotiti ali kakorkoli regulirati. Ravnanje z drevjem nam prebivalcem sicer vsak dan sproti dokazuje, da to preprosto ne drži, da država ne pozna razmer v praksi in da se izmika odgovornosti za kakovost preskrbe naselij s to komunalno infrastrukturo. Brez enotnih meril in pogojev, predvsem pa brez zahteve po ustrezni strokovni usposobljenosti, pa je več kot očitno nemogoče pričakovati uravnoteženo kakovost dela z javnim drevjem v slovenskih občinah, kaj šele zares učinkovito in celovito preskrbo naselij z urejenimi zelenimi površinam. Te, zelene površine namreč, po novem v urbani politiki ponovno povezujejo predvsem z javnim zdravjem in zato pogojem njihovega urejanja namenjajo vedno več pozornosti.
Ravnanje Mestne občine Ljubljane je vredno pohvale in posnemanja, ne more pa pomiriti zaskrbljenih prebivalcev drugih občin in odvezati države odgovornosti, da zagotovi ustrezne mehanizme za kakovostno urejanje te javne infrastrukture v vseh naseljih. Javne zelene površine so kolektivna javna infrastruktura posebnega pomena.
