Urejanje zelenih površin je tista dejavnost, ki zagotavlja, da parki in zelenice, drevoredi in posamezna drevesa v naseljih ustvarjajo zdravo in privlačno bivalno okolje. Beseda urejanje se je uveljavila v praksi za poimenovanje dejavnosti povezanih z vzdrževanjem. V Sloveniji so za urejanje javnih zelenih površin zadolžene občine, urejanje zelenih površin je del obvezne lokalne gospodarske javne službe varstva okolja: »urejanje in čiščenje javnih površin« (ZVO, 2004). Za izvajanje te javne službe ni enotnih državnih predpisov in strokovnih meril, ki bi določila standarde del in nalog. Je pa priprava takih državnih predpisov v zakonu predvidena (ZVO, 1993; ZVO-1, 2004).
Zaradi različnih težav, ki jih v praksi zaznavajo občine, izvajalci javne službe in tudi prebivalci, je bil letos pozimi organiziran prvi posvet o izvajanju te gospodarske javne službe (GJS) na Gospodarski zbornici v Ljubljani. Posvet sta organizirala Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) in Zbornica komunalnega gospodarstva (ZKG) v sodelovanju s Skupnostjo občin Slovenije in Inštitutom za politike prostora. Na posvetu so se zbrani osredotočili na urejanje javnih zelenih površin, razpravljali o zakonodajnem okviru in o zagonu sodelovanja med zainteresiranimi akterji.
Posvet
Na posvetu se je zbralo več kot osemdeset predstavnikov občin in izvajalcev javne službe, pridružili pa so se jim tudi predstavniki Računskega sodišča in Ministrstva za okolje in prostor. Odziv občin in izvajalcev je bil pričakovano dober. Udeleženci so večkrat v razpravah pohvalili organizacij odogodka in priložnost za razpravo. Občine se namreč zadnji 25 let precej vsaka zase ukvarjajo s tem kako optimizirati izvajanje dejavnosti; hkrati pa se spopadajo s pomanjkanjem sredstev in z vedno novimi pričakovanji prebivalcev glede urejenosti. Pri tem se kot kažejo praksa in raziskave znajdejo različno dobro in znano je, da se za pomoč obračajo tudi na državo.
Zbrane je nagovoril direktor ZKG Sebastjan Zupanc, izhodišča za razpravo pa so podali: Dušan Pichler (MOP), mag. Iztok Rozman (ZKG) in dr. Maja Simoneti (IPoP). Uvodoma so bili predstavljeni: pretekl iin aktualni zakonski okvir (Pichler, MOP), možnosti za organizirano sodelovanje izvajalcev GJS (Rozman, ZKG) in analiza slovenskega sistema urejanja javnih zelenih površin (Simoneti, IPoP) nato pa so se udeleženci razdelili v skupine in razpravljali o svojih izkušnjah in o ustreznosti aktualnega sistema.
Pogovor v posameznih skupinah je pokazal na izjemno pestrost izkušenj in na veliko zanimanje odgovornih v občinah in na strani izvajalcev za razpravo o pogojih dela ter tudi na to, da se v urejanje na lokalni ravni vključuje vedno več prebivalcev. Posamezne občine prebivalce v urejanje vključujejo organizirano, preko strokovnih komisij, skorja vse se soočajo s številnimi pobudami prebivalcev za ukrepanje. Različne intervencije, pobude in donacije, pa tudi prenove lahk odleujejo kot motnje v programu urejanja. Opozorili so tudi na probleme z urejanjem obvodnega prostora in na pomanjkljivo izvajanje vzdrževalnih del s strani države pri urejanju vodotokov. Prav te izkušnje tudi vplivajo na to, da občine česa psoebnega od države pri urejanju javnih zelenih povšrin niti ne pričakujejo. Organizacija dela je v občinah različno optimizirana, več občin že pozorno skrbi za dobro povezavo med načrtovanjem in vzdrževanjem.
Posvet se je zaključil s predstavitvijo ugotovitev in sklepno razpravo, ki je dala razumeti, da si predstavniki občin in izvajalcev javnih služb ne želijo novih, bolj strogih državnih predpisov, bi pa bili zelo zadovoljni, če bi bil zakonodajni okvir bolj trden in bi bolj nedvoumno določal vsebino te javne službe. Dobrodošlo bi bilo, če bi država zagotovila enotne minimalne standarde in tudi če bi prispevala k pripravi smernic za delo. S tem bi po mnenju udeležencev prispevala tudi k terminološkemu poenotenju na področju te dejavnosti; postalo bi bolj jasno katere površine se vzdržuje ter katera dela obsega, korisitilo pa bi tudi pri izvajanju nadzora. Omeniti velja, da so udeleženci poročali o problemih, ki izivirajo iz nerešenih vprašanj določanja javnih površin v naseljih in o potrebi, da bi lahko posegali na zasebne površine pri zagotavljanju javnih koristi urejanja. Strinjali so se tudi, da bi bilo za organizacijo in izvajanje dejavnosti zelo dobro, če bi dobili več priložnosti za izmenjavo izkušenj; to bi prispevalo k hitrejšemu razvoju dobrih praks in razvoju strokovnih služb. Podan je bil tudi predlog za povezovanje občin, posebej mestnih in primestnih, pri zagotavljanju GJS. Sodelovanje je bilo izpostavljeno kot zelo pomembno tudi z vidika izvajalcev. Udeleženci so menili, da je število izvajalcev zaenkrat zelo veliko in je njihova strokovna usposobljenost zelo neizenačena. Organizatorji in podporniki posveta so predstavnikom občin in izvajalskih organizaicj prisluhnili in dali vedeti, da položaj razumejo in da nameravajo ustrezno ukrepati. MOP je na dogodku medd drugim tudi napovedal nove zakonodajne rešitve.
Po posvetu
Zbornica komunalnega gospodarstva (ZKG) je tudi na osnovi dobrega odziva na to posvetovanje, ustanovila stalno delovno telo – Komisijo za urejanje in čiščenje javnih površin. Po letni konferenci komunalnega gospodarstva pa je ZKG predstavila tuid vizijo in ključne strateške usmeritve razvoja komunalnega gospodarstva v Modri knjigi komunalnega gospodarstva, v kateri je napovedala nadaljnje ukrepe za ustrezno ureditev te javne službe, med drugim tudi s pobudo zakonodajalcu, da jo ponovno loči na dve službi: za urejanje cest in drugih utrjenih javnih površin in za urejanje javnih zelenih površin. Rešitev ZKG utemeljuje s tem, da poudarja velike razlike v strokovnih kompetenchi in nalogah med obema vsebinama.
Letos poleti je bil v javni razpravi osnutek novega Zakona o varstvu okolja (ZVO-2). Novi zakonski predlog opredeli »vzdrževanje in čiščenje javnih površin« kot obvezno lokalno gospodarsko javno službo (253. člen, 7 alineja) ter v nadaljevanju določa, da občina predpiše za to javno službo vsebino in naloge, standarde in tehnične, vzdrževalne, organizacijske ter druge ukrepe in normative za njeno opravljanje ter način financiranja. Osnutek ZVO-2 je s tem predlagal, da se formalizira sedanje pogoje izvajanja GJS v katerih država ni pripravila podzoknskih predpisov in odvezal državo od obveznosti, ki jih v preteklosti ni izpolnila. Predlagano preimenovanje GJS tudi žal še vedno ne odraža dejstva, da javno službo sestavljata dve vsebinsko različni področji: urejanje zelenih in urejanje drugih javni odprtih površin, za izvajanje katerih so potrebne zelo različne strokovne kompetence in oprema. Urejanje zelenih in utrejenih povšrin se v praksi res prepletata, v parkih so tudi poti, ob cestah in na trgih sadimo drevesa, vendar pa je delo z rastlinami in raščenim terenom bistveno drugačno od dela s cestami in tlakovanimi površinami in zahteva tudi drugačno strokovno usposobljenos javne lsužbe. Novo predlagana zakonska rešitev tudi kaže, da se zakonodajalec zaveda pomena standardov in normativov za izvajanje GJS, a prepušča odgovornost za njihovo opredelitev občinam. Z vidika celovitega urejanja javnih zelenih površin osnutek ZVO-2 tako ne prinaša izboljšanja pogojev za izvajanje javne služb in ne odpravlja zaznanih pomanjkljivosti sistema urejanja javnih zelenih površin, na katere bi lahko vplival.
Zbornica komunalnega gospodarstva se je na osnutek ZVO-2 v fazi javne razprave odzvala in predlagala, da naj zakonodajalec obravnavano javno službo poimenuje »vzdrževanje in čiščenje utrjenih in zelenih javnih površin« ter tako pokaže, da se v njenem okviru izvaja dela na dveh pomembnih področjih pri katerih se izvajalske organizacije srečujejo z različnimi vsebinami in nalogami. Hkrati je ZKG opozorila zakonodajalca, da je nujno treba zagotoviti tudi sodelovanje izvajalcev te javne službe v predhodnjih fazah urejanja, to je pri načrtovanju in gradnji zelenih in drugih odprtih javnih površin, ker te faze bistveno vplivajo na naravo in ceno izvajanja javne službe. Zato je ZKG dala MOP pobudo, da se to upošteva pri pripravi predlogov sprememb predpisov s področja urejanja prostora in graditve. ZKG je medtem tudi že napovedala aktivnosti za oblikovanje enotnih strokovnih smernic in standardov, ki bodo kot neobvezen okvir vodili izvajanje dejavnosti in njen razvoj. Tako bodo izvajalci javne službe povezani v ZKG zapolnili vrzel v sistem uurejanja prostora kar je več kot dobrodošlo in bi ob sodelovanju države in občin lahko privedlo do pomembnega napredka v kakovosti izvajanja javne službe.
Foto: IPoP (CC BY-NC 4.0)
