Medtem ko v javnosti odmeva posek prvih dreves na Cesti zmage v Mariboru, prihajajo v javnost vsak dan drugačne informacije o tem, koliko dreves kljub vsemu, ne bo treba posekati. Zdi se, da ni funkcionalnih razlogov zaradi katerih bi ob prenovi morali posekati večino dreves. Če gre verjeti protestnikom in arborističnemu mnenju, ki so ga pridobili, je bila večina dreves v drevoredu v dobri zdravstveni kondiciji.
Včasih je kakšno mestno drevo treba posekati in tudi nekateri drevoredi v slovenskih naseljih so že stari in jih bo treba počasi nadomestiti z novimi. Kdaj in kako se temu streže, mora biti v vsakem resnem mestu jasno določeno v okviru pogojev za urejanje prostora, varstvo okolja in vzdrževanje zelenih površin. Če mesta nalogi niso kos, bi morala ukrepati država. Biti ravnanju z drevjem kos pomeni biti tudi v stanju, da pravočasno in zadovoljivo pojasnimo javnosti, kaj se bo z drevjem zgodilo in zakaj.
Davno že, ko v naših krajih še zdaleč ni bilo aktualno govoriti o koristih mestnih dreves, sem se naučila, da je simbolni pomen dreves izjemno velik in da je zaradi tega treba biti skrben pri tem, kako komuniciramo ravnanje z njimi. Danes je že splošno znano, da so drevesa izjemno pomembna za kakovost bivanja in da je zato treba posvetiti veliko pozornosti strokovni negi in varstvu dreves, še posebej odraslih dreves.
V mednarodni praksi je zaradi pomena dreves in dejstva, da je danes zelo težko zagotoviti pogoje za njihovo dolgoživost velik pomen pripisan tako standardom kakovosti sadik kot tudi standardom saditve in vzdrževanja. Več mest poroča, da niti pol novo posajenih dreves ne dočaka deset let starosti. Standardi za ravnanje z drevjem ne morejo biti stvar izbire in težko pričakujemo, da bodo ljudem in okolju drevesa prinašala pričakovane koristi, če so v vsakem mestu lahko čisto drugačni.
