Planet Zemlja vsako uro prejme toliko sončne energije, da bi z njo lahko pokrili celoletne svetovne potrebe po energiji. A kljub temu, da so tehnologije za izkoriščanje sončne energije in drugih obnovljivih virov že razpoložljive, na svetovni ravni 87 % energije pridobimo iz fosilnih goriv. Čeprav vemo, da povzroča podnebne spremembe in onesnažuje okolje, je raba fosilne energije še vedno 4-krat bolj subvencionirana od obnovljivih virov energije.
Katalog dobrih praks skupnostnega upravljanja z življenjskimi viri prinaša strategije za razrešitev nekaterih tovrstnih »razvojnih« stranpoti, ki so se kot posledica izkrivljenih tržnih signalov, škodljivih subvencijskih politik in demokratičnega deficita nakopičile v zadnjih desetletjih. Prva polovica 21. stoletja je skrajni čas, da stopimo s teh stranpoti in uveljavimo strategije za doseganje celovite blaginje človeštva ob hkratnem izboljšanju ekološkega stanja in vzpostavitvi pravičnejših odnosov. Politični procesi, ki naj bi privedli do potrebnih sistemskih sprememb na ravni držav, pa so nesprejemljivo počasni.
Zato s prikazom dobrih praks skupnostnega upravljanja z življenjskimi viri polagamo upe v roke lokalnih skupnosti. Dobre prakse namreč kažejo na njihov velik potencial za spopadanje s sodobnimi izzivi. V lokalnih skupnostih je namen jasnejši, dogovor hitrejši, procesi so bolj transparentni in bolj demokratični. Skupnostne projekte pogosteje odlikujejo solidarnost in stik z zakonitostmi narave. Skupnosti instinktivno želijo povečati svojo odpornost na pretrese v globalnih sistemih.
Tako domači, kot tudi tuji primeri skupnostnega upravljanja z življenjskimi viri v tem katalogu govorijo o dobrinah in virih, ki so na voljo v naših lokalnih okoljih, zato ni ovir za prenos in množenje dobrih praks. Vključena so področja, ki opredeljujejo kakovost življenja slehernega od nas: oskrba z energijo in hrano, stanovanje, mobilnost, urejanje prostora in upravljanje z naravnimi viri (gozdom). Zaradi velikega pomena turizma za Slovenijo je opisan tudi inovativni model zadružno organiziranega razpršenega hotela. Na koncu, vendar zato nič manj pomemben, je opis participatornega proračuna kot mehanizma za aktivacijo občanov in povrnitev zaupanja v demokracijo.
Še več navdihujočih dobrih praks je opisanih v vodniku Dovolj za vse – skupnostno upravljanje z življenjskimi viri, ki na celovit način govori o blaginji in o tem, zakaj se moramo zanjo zavzeti kot skupnost. Namen vodnika in kataloga dobrih praks je prispevati k opolnomočenju lokalnih skupnosti, da prevzamejo aktivno vlogo pri izgradnji svoje blaginje s trajnostnim upravljanjem z življenjskimi viri v svojih okoljih.
Katalog dobrih praks skupnostnega upravljanja z življenjskimi viri
Vodnik Dovolj za vse – skupnostno upravljanje z življenjskimi viri
Foto: Maja Simoneti IPoP
