Pred letom dni smo prebivalci Ljubljane zgroženi spremljali uničenje žepnega parka na križišču Trubarjeve in Resljeve ceste s strani podjetja Hiša invest. Mnogim medijskim objavam, ki so beležile potek dogodkov, se je takrat pridružila tudi naša hitra analiza dogajanja. Kljub poletnemu mrtvilu je bil odziv javnosti buren, a uspeha ni prinesel. Tudi različne prijave na inšpekcijske službe so ostale brez učinka, med drugim odgovor na našo prijavo v zvezi z nezakonito postavljenimi oglasnimi panoji čakamo že skoraj leto dni. Jeseni je sledil posek še zadnjega velikega drevesa, ki se je izognilo poletnemu uničenju, kasneje pa še dokončno zaprtje zemljišča z gradbeno ograjo, čeprav na zemljišču formalno ne poteka nobena gradnja.
Leto dni po uničenju parka se zgodba razvija v predvidljivo smer. S strani investitorskega podjetja napovedane novogradnje ni od nikoder pa tudi kakršnokoli gradbeno dovoljenje se zdi še daleč. Pred dobrim tednom je Ministrstvo za okolje in prostor ugotovilo, da je Mestna občina Ljubljana v tem delu nezakonito spremenila občinski prostorski načrt v prid podjetja Hiša invest. Po poročanju Dela občina odločitev ministrstva še preučuje. Investitorsko podjetje se je medtem zapletlo v vrsto sporov. Kot poroča Dnevnik je med drugim sodišče zavrnilo njegovo zahtevo za izselitev enega od stanovalcev in solastnikov obstoječe stavbe na Trubarjevi, ki jo želi podjetje delno porušiti in obnoviti. Ob tem stanovalec trdi, da se podjetje poslužuje tudi nedovoljenih metod pritiska ter brez dovoljenja ruši objekt, čemur je pritrdila tudi gradbena inšpekcija.
Gradnja, ki jo oglašuje reklamni pano na eni od sosednjih stavb in ki jo je zasnoval arhitekt Nande Korpnik, se tako zdi še zelo daleč, mesto pa si je očitno nakopalo še eno dolgotrajno degradirano lokacijo v samem središču mesta. Ni odveč poudariti, da Mestna občina Ljubljana pri tem ni nemočen opazovalec dogajanja, pač pa aktivni akter. Medtem ko si po eni strani prizadeva za odstranitev nelegalno postavljenih oglasnih panojev po mestu, je po drugi strani očitno v želji, da ugodi pobudi investitorja Hiša invest, zagrešila celo nezakonitost v postopku prostorskega načrtovanja. Takšna vnema je najbrž neposredno ali posredno navedla investitorja k prepričanju, da ima pri svojih dejanjih trdno podporo občine, zaradi česar si je morda dovolil več, kot bi si dovolil brez takšne podpore.
Še posebej pa kaže poudariti, da gre v tem primeru za slabo prakso vodenja investicije, ki v našem prostoru nikakor ni osamljena. Kakršenkoli poseg na tako občutljivi lokaciji namreč upravičeno prizadene mnoge neposredno ali posredno vpletene. Če pustimo ob strani sporne okoliščine, ki so investitorju omogočile nakup zemljišča v javni rabi, ima sicer kot lastnik pravico, da svojo lastninsko pravico tudi uveljavi – a seveda v okviru omejitev z vidika javnega interesa.
Ker pa so meje javnega interesa pogosto mehke, družbeno dogovorjene in pravno šibko opredeljene, je za izvedbo kakršnekoli investicije na takšni lokaciji ključno pridobiti zaupanje čim širšega kroga varuhov javnega interesa in potencialno prizadetih z gradnjo. To pa ni le Mestna občina Ljubljana, katere zaupanje mu je očitno uspelo pridobiti, pač pa tudi različne pristojne službe na lokalni in državni ravni, sosedje, okoliški prebivalci in lokalne institucije ter v tem primeru zaradi širšega pomena lokacije tudi drugi zainteresirani meščani. V kolikor znaten del omenjenih akterjev ne more verjeti v dobre namene investitorja, neizogibno sledijo dolgotrajni sodni ali upravni spori. Ti se na koncu pogosto pletejo okoli bolj ali manj pomembnih stranskih zgodb in lahko eskalirajo do neslutenih razsežnosti. In to ni slovenska posebnost, pač pa globalno pravilo.
Investitorju Hiša invest je uspelo zaupanje večine akterjev, z izjemo Mestne občine Ljubljana, porušiti že s prvim korakom, lanskim uničenjem žepnega parka in nepotrebno namerno degradacijo prostora. Pa bi se temu lahko izognil. Lahko bi od samega začetka vodil investicijo čimbolj odprto, to je kar najbolj pregledno, z jasno izraženimi nameni in cilji. Lahko bi skrbno komuniciral z vsemi lokalnimi akterji, jih pravočasno obveščal o vseh pomembnih korakih in jih občasno tudi povprašal za mnenje. Lahko bi prisluhnil nekaterim njihovim predlogom in jih vključil v arhitekturno in urbanistično rešitev. Lahko bi z rušenjem parka počakal vsaj do pridobitve gradbenega dovoljenja, pred tem pa bi se lahko dogovoril za začasno rabo parka, ki ne bi okrnila njegove lastninske pravice. Lahko bi se skratka obnašal kot prijazen sosed.
Zelo verjetno bi takšno vodenje investicije zahtevalo manj napora in časa, predvsem pa bi bogatilo lokalno skupnost in dolgoročno dvigalo tudi vrednost investicije. Le upamo lahko, da se bodo iz te zgodbe kaj naučili tako bodoči investitorji kot občine, ki v želji po razvoju pogosto slepo zaupajo investitorjem. Koristno bi bilo, če bi ponovno odkrile svojo vlogo varuha različnih javnih interesov in skrbneje tehtale med njimi. Nove investicije lahko prinesejo marsikatero javno korist, a ob tem pogosto na drugi strani povzročijo tudi mnogo škode.
