Pred letom dni smo prebivalci Ljubljane zgroženi spremljali uničenje žepnega parka na križišču Trubarjeve in Resljeve ceste s strani podjetja Hiša invest. Mnogim medijskim objavam, ki so beležile potek dogodkov, se je takrat pridružila tudi naša hitra analiza dogajanja. Kljub poletnemu mrtvilu je bil odziv javnosti buren, a uspeha ni prinesel. Tudi različne prijave na inšpekcijske službe so ostale brez učinka, med drugim odgovor na našo prijavo v zvezi z nezakonito postavljenimi oglasnimi panoji čakamo že skoraj leto dni. Jeseni je sledil posek še zadnjega velikega drevesa, ki se je izognilo poletnemu uničenju, kasneje pa še dokončno zaprtje zemljišča z gradbeno ograjo, čeprav na zemljišču formalno ne poteka nobena gradnja.
Leto dni po uničenju parka se zgodba razvija v predvidljivo smer. S strani investitorskega podjetja napovedane novogradnje ni od nikoder pa tudi kakršnokoli gradbeno dovoljenje se zdi še daleč. Pred dobrim tednom je Ministrstvo za okolje in prostor ugotovilo, da je Mestna občina Ljubljana v tem delu nezakonito spremenila občinski prostorski načrt v prid podjetja Hiša invest. Po poročanju Dela občina odločitev ministrstva še preučuje. Investitorsko podjetje se je medtem zapletlo v vrsto sporov. Kot poroča Dnevnik je med drugim sodišče zavrnilo njegovo zahtevo za izselitev enega od stanovalcev in solastnikov obstoječe stavbe na Trubarjevi, ki jo želi podjetje delno porušiti in obnoviti. Ob tem stanovalec trdi, da se podjetje poslužuje tudi nedovoljenih metod pritiska ter brez dovoljenja ruši objekt, čemur je pritrdila tudi gradbena inšpekcija.
Gradnja, ki jo oglašuje reklamni pano na eni od sosednjih stavb in ki jo je zasnoval arhitekt Nande Korpnik, se tako zdi še zelo daleč, mesto pa si je očitno nakopalo še eno dolgotrajno degradirano lokacijo v samem središču mesta. Ni odveč poudariti, da Mestna občina Ljubljana pri tem ni nemočen opazovalec dogajanja, pač pa aktivni akter. Medtem ko si po eni strani prizadeva za odstranitev nelegalno postavljenih oglasnih panojev po mestu, je po drugi strani očitno v želji, da ugodi pobudi investitorja Hiša invest, zagrešila celo nezakonitost v postopku prostorskega načrtovanja. Takšna vnema je najbrž neposredno ali posredno navedla investitorja k prepričanju, da ima pri svojih dejanjih trdno podporo občine, zaradi česar si je morda dovolil več, kot bi si dovolil brez takšne podpore.
Še posebej pa kaže poudariti, da gre v tem primeru za slabo prakso vodenja investicije, ki v našem prostoru nikakor ni osamljena. Kakršenkoli poseg na tako občutljivi lokaciji namreč upravičeno prizadene mnoge neposredno ali posredno vpletene. Če pustimo ob strani sporne okoliščine, ki so investitorju omogočile nakup zemljišča v javni rabi, ima sicer kot lastnik pravico, da svojo lastninsko pravico tudi uveljavi – a seveda v okviru omejitev z vidika javnega interesa.
Ker pa so meje javnega interesa pogosto mehke, družbeno dogovorjene in pravno šibko opredeljene, je za izvedbo kakršnekoli investicije na takšni lokaciji ključno pridobiti zaupanje čim širšega kroga varuhov javnega interesa in potencialno prizadetih z gradnjo. To pa ni le Mestna občina Ljubljana, katere zaupanje mu je očitno uspelo pridobiti, pač pa tudi različne pristojne službe na lokalni in državni ravni, sosedje, okoliški prebivalci in lokalne institucije ter v tem primeru zaradi širšega pomena lokacije tudi drugi zainteresirani meščani. V kolikor znaten del omenjenih akterjev ne more verjeti v dobre namene investitorja, neizogibno sledijo dolgotrajni sodni ali upravni spori. Ti se na koncu pogosto pletejo okoli bolj ali manj pomembnih stranskih zgodb in lahko eskalirajo do neslutenih razsežnosti. In to ni slovenska posebnost, pač pa globalno pravilo.
Investitorju Hiša invest je uspelo zaupanje večine akterjev, z izjemo Mestne občine Ljubljana, porušiti že s prvim korakom, lanskim uničenjem žepnega parka in nepotrebno namerno degradacijo prostora. Pa bi se temu lahko izognil. Lahko bi od samega začetka vodil investicijo čimbolj odprto, to je kar najbolj pregledno, z jasno izraženimi nameni in cilji. Lahko bi skrbno komuniciral z vsemi lokalnimi akterji, jih pravočasno obveščal o vseh pomembnih korakih in jih občasno tudi povprašal za mnenje. Lahko bi prisluhnil nekaterim njihovim predlogom in jih vključil v arhitekturno in urbanistično rešitev. Lahko bi z rušenjem parka počakal vsaj do pridobitve gradbenega dovoljenja, pred tem pa bi se lahko dogovoril za začasno rabo parka, ki ne bi okrnila njegove lastninske pravice. Lahko bi se skratka obnašal kot prijazen sosed.
Zelo verjetno bi takšno vodenje investicije zahtevalo manj napora in časa, predvsem pa bi bogatilo lokalno skupnost in dolgoročno dvigalo tudi vrednost investicije. Le upamo lahko, da se bodo iz te zgodbe kaj naučili tako bodoči investitorji kot občine, ki v želji po razvoju pogosto slepo zaupajo investitorjem. Koristno bi bilo, če bi ponovno odkrile svojo vlogo varuha različnih javnih interesov in skrbneje tehtale med njimi. Nove investicije lahko prinesejo marsikatero javno korist, a ob tem pogosto na drugi strani povzročijo tudi mnogo škode.
“Lahko bi prisluhnil nekaterim njihovim predlogom in jih vključil v arhitekturno in urbanistično rešitev” – to bi prav za prav morala storiti že občina ob določanju pogojev v prostorskem aktu
“Lahko bi z rušenjem parka počakal vsaj do pridobitve gradbenega dovoljenja” – za rušenje parka tudi ni imel nikakršnega dovoljenja, čeprav se za rušenje objektov gradbeno-tehnične vrste prav tako zahteva
Ste tisti, ki ste proti gradnji, lastniki/solastniki/neposredni sosednje parcele? Ne razumem zakaj dandanes vsak pametnjakovič dobi idejo, da se ima v imenu kvazi “javnih” interesov pravico vtikat v tujo lastnino. Potem pa dobimo razne Roge, cukrarne, fondove bloke pa bremzanje vseh projektov. Kupite parcelo pa delajte z njo kar želite če vam je tako pri srcu.
Dotično seveda ne velja za kršitve zakonov – te pa le prijavite. Brezzveznega jokanja po cajtungih je pa preveč.
Mile, lastninska pravica na zemljiščih ima omejitve, ne le v pravicah drugih lastnikov, temveč tudi z vidika širše skupnosti. Te so pri nas na najvišji ravni zapisane v Ustavi RS in nato v zakonih, pravilnikih itd. Ustavno sodišče RS v nedavni sodbi (U-I-89/14) zato med drugim pravi takole: “Lastninska svoboda posameznikov, ki jo varuje 33. člen Ustave, ni neomejena. V sodobnih družbah se vedno bolj uveljavlja spoznanje, da ravnanje s stvarjo oziroma pravico ne sme ostati samo v sferi odločitev posameznika oziroma lastnika, temveč se morajo upoštevati tudi okoljski interesi…” Kdo lahko zagovarja javne interese je večinoma jasno iz veljavnih predpisov, so si pa različni javni interesi pogosto v nasprotju, zaradi česar se morajo varuhi javnih interesov med seboj usklajevati (in pri tem pogosto niso posebej učinkoviti), v ta namen so predpisani tudi postopki.
Osebno v sedanjih okoliščinah, ko je zemljišče dejansko degradirano, nisem proti gradnji. Sam vidim težavo v tem, da se je investitor gradnje lotil tako nerodno, da vse kaže, da je še lep čas ne bomo dočakali. Čeprav je verjetno, da do denacionalizacije v naravi v tem primeru ne bi smelo priti, je novi lastnik z nakupom zemljišča vsekakor pridobil tudi pravico do gradnje pod pogoji, ki jih je določal veljavni prostorski akt. Vprašanje je, zakaj se je MOL zdelo potrebno te pogoje v spremenjenem prostorskem načrtu spreminjati in zakaj to kot kaže ni bilo izpeljano po pravilih, ki naj bi zagotavljala upoštevanje različnih javnih interesov in interesov neposredno prizadetih sosedov. S tem se je negotovost tudi za investitorja močno povečala in obenem odprla dodatna pot za dolgotrajne upravne in sodne postopke.
Še posebej pa se meni zdi problematično očitno nepotrebno/preuranjeno rušenje parka pred enim letom in takratno izigravanje predpisov in neučinkovitosti inšpekcije. S tem si ne med sosedi ne v širši javnosti investitor gotovo ni pridobil simpatij, in ker so tudi tisti, ki odločajo o posameznih upravnih in sodnih zadevah le ljudje, tudi to verjetno ne bo pripomoglo k hitrejši izvedbi investicije.
Saj ni prvič, da to podjetje, oz. njegov pravni prednik, lomasti po prostoru. Arhitekti in urbanisti, pridite pogledat, kaj je podjetje ARKUS, direktor je bil isti kot sedaj v Hiši invest, pred leti
(2004-2008) naredilo na zelenici bloka Bičevje 7 v Ljubljani! Takrat mu je celo UE Ljubljana Vič-Rudnik, zaradi neurejenega ZK stanja, izdala gradbeno dovoljenje. Sledili so dolgotrajni sodni
postopki ki še trajajo, o grožnjah in fizičnh napadih s strani ‘investitorja’ več ve policija. Za to gradnjo na MOL dobro vedo, a kljub temu podpirajo tega investitorja in celo kršijo zakon zaradi
njega.Dokler bo tako, bomo Ljubljančani živeli v degradiranih okoljih.