V Sloveniji se bomo z nastanitvijo in integracijo prosilcev za azil in beguncev v večjem številu morali soočiti v kratkem. V nedavni anketi Dela se je 53 % anketirancev strinjalo z namestitvijo beguncev v bližini svojega kraja, 61 % jih podpira sprejem beguncev v okviru kvot, 60 % pa jih meni, da bi morali begunce razpršiti po celotnem prostoru Slovenije. To je bilo ob informaciji, da država išče najemniška stanovanja za nastanitev prosilcev za azil iz sistema kvot, eno od izhodišč posveta, ki je včeraj, 12. aprila 2016, potekal v Cankarjevem domu v Ljubljani in na katerem so bile iz prve roke predstavljene dobre prakse iz Italije in Nemčije.
Po uvodnem pozdravu Marka Peterlina, ki je v imenu organizatorja Inštituta za politike prostora predstavil motive za organizacijo posveta, in pozdravnih besedah Jasmine Vidmar iz Skupnosti občin Slovenije ter Francija Zlatarja iz Slovenske filantropije, ki sta posvet podprli, je zbrane nagovoril Boštjan Šefic, državni sekretar na Ministrstvu za notranje zadeve. Opozoril je, da se moramo tudi v Sloveniji pripraviti na stalnejšo ali trajno nastanitev večjega števila prosilcev za azil in oseb z mednarodno zaščito, na kar kaže povečano število prošenj za azil v zadnjih mesecih – trenutno je pri nas okrog 350 prosilcev, med njimi 90 otrok. Kot je poudaril, je za ministrstvo pri tem pomembno tudi sodelovanje z nevladnimi organizacijami, zato je v nadaljevanju dobri dve uri z zanimanjem poslušal predstavitev praks iz Italije in Nemčije.
Prisotne je pozdravil tudi veleposlanik Italijanske republike v Sloveniji Paolo Trichilo.
Simone D’Antonio z italijanske skupnosti občin ANCI in njihove enote Cittalia je predstavil omrežje SPRAR, ki ga za celotno Italijo koordinira Cittalia. V sistem je trenutno vključenih prek 400 občin, načrtujejo pa še precejšnjo širitev sistema. Temelji na sodelovanju ministrstva za notranje zadeve s skupnostjo občin in občinami samimi kot tudi z nevladnimi organizacijami in drugimi akterji v lokalnih skupnostih. V obdobju med letoma 2014 in 2016 je število nastanitev v okviru SPRAR s 3.000 naraslo na več kot 22.000.
Uspešno prakso v Trstu, kjer namestitev prosilcev za azil in integracijo beguncev izvaja Italijanski solidarnostni konzorcij, Urad za begunce Onlus, je predstavil Gianfranco Schiavone. Poudaril je, da se mora integracija začeti izvajati takoj, ko se migrante nastani, zato je treba posameznike vključevati v aktivnosti ne glede na to, ali imajo mednarodno zaščito ali ne. Zgolj v Trstu je trenutno nastanjenih okoli 1.150 prosilcev za azil in beguncev, od tega okoli 150 mladoletnikov brez spremstva.
Agnieszka Wnuczak in Christoph Stark iz nevladne organizacije Kitev iz Oberhausna v Nemčiji sta v svoji predstavitvi najprej orisala trenutno stanje v Nemčiji, ter izzive, s katerimi se sooča občina Oberhausen. V občini z okoli 210.000 prebivalci, ki je med najrevnejšimi v Nemčiji, je nastanjenih prek 3.000 prosilcev za azil in beguncev, večina med njimi v zasebnih stanovanjih, ki jih občina najema na trgu. V nadaljevanju sta predstavila tudi svoje aktivnosti v zvezi z integracijo beguncev. Prosilci za azil in begunci med drugim sodelujejo pri razvoju in izvedbi potujoče kuhinje, ki ljudi in kulture zbližuje s pomočjo hrane.
Simone D’Antonio je ob koncu predstavil še vrsto spodbudnih primerov vključitve prosilcev za azil in beguncev v lokalno okolje in s tem povezanih pobud z različnih koncev Italije, kot so tečaji angleščine, ki jih migranti nudijo domačinom, šivalnica Atelier Nuele, ki jo vodi begunec iz Iraka, ali ekološka pridelava koruze in tkanje vezi preko tipično italijanske polente.
V razpravi so gostje skupaj z udeleženci posveta ugotavljali, kakšne so razlike in podobnosti med Italijo, Nemčijo in Slovenijo. Čeprav preprostega recepta za dobre prakse ni bilo slišati, je prevladalo prepričanje, da je smiselno podpreti vzpostavitev sistema, pri katerem država podpira sodelovanje lokalnih skupnosti pri nastanitvi in integraciji ter pri tem omogoča tudi podjetniške in družbeno koristne pobude prosilcev za azil in beguncev. Kot je posebej poudaril Gianfranco Schiavone, je treba začeti z majhnimi poskusnimi projekti, na katerih se lahko vsi sodelujoči sproti učijo in ob tem razvijajo rešitve v večjem obsegu.
Kot posebej zahteven izziv je bila izpostavljena podpora beguncem po izteku začetnih integracijskih programov. Takrat pride do izraza uspešnost socialnih politik države, saj so begunci v enakem položaju z drugimi šibkimi člani družbe, pri čemer pa so praviloma brez družinskih in drugih socialnih vezi, ki običajno lajšajo stiske najšibkejših. Zato je za uspešno integracijo ključno, da ima država delujoče socialne politike, ki omogočajo dostop do dela, stanovanj, izobraževanja in zdravstva vsem, s tem pa tudi beguncem.
Zahvaljujemo se tujim gostom, ki so sami pokrili stroške svoje prisotnosti na dogodku. Angažma Inštituta za politike prostora in Kiteva je sofinanciran iz projekta Refugees for Co-creative Cities.
Foto IPoP
