Javnih arhitekturnih natečajev ni več. Ker zakonodaja omogoča skoraj popolno izogibanje njihovi izvedbi, se jim velika večina javnih naročnikov izogne, s tem pa se pogosto izognejo tudi odgovornemu načrtovanju investicij. Predlog novega Zakona o javnem naročanju, ki ga je vlada poslala v parlament konec julija, je priložnost, da se to napako popravi. A zaenkrat vsebuje še vrsto pomanjkljivosti.
V Sloveniji smo imeli več desetletij delujoč sistem javnih natečajev za večje javne investicije. Rezultat tega sistema je bila visoka kvaliteta arhitekturne produkcije večjih javnih investicij in živahna arhitekturna scena. S spremembo dela enega samega člena Zakona o graditvi objektov v letu 2008 je bila v praksi ukinjena obveznost javnih naročnikov, da za večje javne investicije izvedejo javne natečaje. Sprememba, ki je bila sprejeta brez javne razprave, je povzročila, da javnih natečajev ni več. Lansko leto sta bila zaključena dva natečaja, letos pa je spletna stran “aktualni natečaji” na Zbornici za arhitekturo še vedno prazna.
Vpliv izbrisa določila o obveznosti javnih natečaj glede na investicijsko vrednost iz Zakona o graditvi objektov leta 2008 na število javnih natečajev; vir podatkov: spletna stran Zbornice za arhitekturo
1. Natečaji so eno ključnih orodij urejanja prostora
Posegi v prostor so praviloma kompleksne naloge in presegajo avtomatizem birokratskih postopkov ali genialni uvid posameznika. Vsak poseg vpliva na kup deležnikov. Ti imajo različne, pogosto nasprotujoče si interese. Le odprt proces, v katerem imajo deležniki možnost vpliva, prinese pretehtane odločitve, zmanjšuje tveganje napačnih odločitev, omili morebitno nasprotovanje projektu in porazdeli odgovornost, ker širši krog ljudi razume razloge in sprejema soodgovornost za odločitve. Javni natečaj je pomemben del tega procesa. V procesu dogovarjanja stoji na točki, ko je potrebno vhodne predpostavke preizkusiti v realnosti, preveriti različne možnosti umestitve in tudi videti, če bi ob drugačnih predpostavkah lahko dobili bolj smiselne rešitve.
Pravilno voden proces priprave investicij bistveno zniža skupno investicijo v celotnem življenjskem ciklu. Smiselna opredelitev obsega investicije, dobra projektna naloga, tehtanje rešitev, primerjava možnosti in kvalitetno izdelana projektna dokumentacija so nujni elementi pristopa, ki zagotavlja pretehtano odločitev. Natečaji so hkrati tudi transparenten model oddaje javnega naročila izdelave projektov, ki presega očitno nesmiseln kriterij najnižje cene izdelave projektne dokumentacije.
2. Posledice ukinitve obveznosti javnih natečajev
S spremembo 43. člena Zakona o graditvi objektov v letu 2008 je bila v praksi ukinjena obveznost javnih naročnikov, da za večje javne investicije izvedejo javne natečaje. Zakon o javnem naročanju (ZJN) sicer vsebuje pogoje pod katerimi je javni natečaj obvezen za tiste projekte, kjer cena projektiranja presega določeno vrednost. Vendar ta zakon v tem delu očitno ne dosega svojega namena, ker je izogibanje tem pogojem z delitvijo projektov na manjše sklope enostavno in množično. Ker ZJN v tem delu povsem očitno ne deluje, je Skupina Maja Farol v sklopu načrtovanih sprememb zakonodaje že spomladi 2014 pripravila pobudo, da se vanjo preprosto vrne določilo o obveznosti javnih natečajev za javne investicije, ki presegajo vrednost 1.000.000 evrov.
3. Predvidene spremembe v predlogu novega Zakona o javnem naročanju
V predlogu Zakona o javnem naročanju, ki ga je vlada 23.7.2015 poslala v Državni zbor, je obveznost natečajev nekoliko bolje opredeljena, kar je gotovo tudi posledica predlogov, ki smo jih v okviru Mreže za prostor posredovali v okviru javne obravnave zakona. Gre za korak v pravo smer, a predvidene spremembe vsebujejo več pomanjkljivosti, zaradi katerih v praksi določila še vedno ne bodo zavezovala javnih naročnikov k odgovornemu načrtovanju investicij. Predvsem gre za:
– pomanjkanje natančne opredelitve pojma ‘ocenjena investicijska vrednost’
– zelo visoko postavljeno mejno ocenjeno investicijsko vrednost objektov, za katere je obvezna izvedba natečaja. Ta za skoraj 50% presega vrednost, ki je bila opredeljena v Zakonu o graditvi objektov.
– možnost izogibanja natečajem prek javno-zasebnih partnerstev
– možnosti izogibanja zaradi opredelitve obveznosti izvedbe natečajev zgolj za nove objekte
– nepotrebno urejanje načina izvedbe natečajev in sestave komisije – v zakonu ni smiselno podrobneje urejati načina izvedbe projektnih natečajev, ker jih bolj podrobno ureja že obstoječi pravilnik. Zaradi obsega in možnosti lažjega prilagajanja sodi določanje načina priprave in izvedbe natečajev v podzakonski akt. Preveč podrobna opredelitev načina izvedbe natečajev v zakonu pa tudi otežuje morebitno diverzifikacijo vrst natečajev, ki je bila tako s strani stroke kot s strani investitorjev že večkrat predlagana.
Zato predlagamo vsaj, da se v novem Zakonu o javnem naročanju:
– natančno opredeli pojem ocenjene investicijske vrednosti,
– višino te vrednosti, kot mejo za obvezno izvedbo javnega natečaja za gradnjo objektov, zniža vsaj na 1.500.000 eur
– postopek izvedbe projektnih natečajev ureja s podzakonskim aktom, oziroma do njegovega sprejetja z uporabo obstoječega Pravilnika o javnih natečajih za izbiro strokovno najprimernejših rešitev prostorskih ureditev in objektov.
Jernej Prijon, Društvo za prostorska vprašanja Maja Farol
Marko Peterlin, Inštitut za politike prostora
