Uničenje žepnega parka in postavitev reklamnih panojev na križišču med Resljevo in Trubarjevo v Ljubljani, ne da bi sploh šlo za gradnjo, je namerna degradacija prostora najslabše vrste. Poseg upravičeno sproža burne odzive in vprašanja, kako je do tega lahko prišlo? Česa občina ni naredila, pa bi lahko, da park, kot urejena površina v javni rabi, ne bi bil obravnavan zgolj kot zemljišče? In kako ima lahko lastnik tako nizko stopnjo prostorske kulture, da v parku ne vidi nobene druge vrednosti kot je prihodek od reklamnih panojev? Ali je mogoče, da je uničenje parka ter postavitev reklamnih panojev in ograje na tak način legalno?
Na primeru nesrečnega parka se je strnilo skoraj vse, kar je narobe z urejanjem prostora v naših mestih. Začelo se je z denacionalizacijo leta 2006, ko je bilo zemljišče kljub temu, da je šlo za urejeno javno površino, vrnjeno v naravi, tako kot je bil npr. tudi podoben mali park ob Erjavčevi ulici, zraven osnovne šole Majde Vrhovnik. Že precej pred letom 2006 pa je bilo zemljišče ob Resljevi urejeno kot park in parke uvrščamo med gradbeno-inženirske objekte. Območje je bilo torej že zazidano, ne le zazidljivo zemljišče! Kot poudarja prostorska načrtovalka Martina Lipnik bi ga morala občina pravočasno vnesti v javno evidenco zazidanih zemljišč, s čimer bi verjetno lahko preprečila tudi vrnitev v naravi. Občina je nenazadnje park na svoje stroške komunalno uredila in ga dolga leta tudi vzdrževala. Zadnjič je po žledolomu lani dala obrezati poškodovana drevesa, ki jih je novi lastnik sedaj posekal.
Niz problematičnih potez se je nadaljeval leta 2010 s spremembo pogojev, ki jih je za to območje predpisoval prostorski akt. Kot je pisal Dnevnik je zazidalni načrt leta 1992 predvidel gradnjo le v delu parka, za preostanek zemljišča ob križišču Resljeve in Trubarjeve pa je predpisal z drevesi zasajeno in tlakovano piazzetto, ki bi ostala javna površina. Nov občinski prostorski načrt piazzette ne zahteva več, pač pa določa, da se mora višina novega objekta ujemati z višino obstoječega uličnega venca objektov ob Resljevi in Trubarjevi, ter da mora biti v pritličju urejen javni prehod.
Zadnja dejanja lastnika, podjetja Hiša Invest, pa so postregla še s pravim jagodnim izborom zlorab predpisov s področja gradenj in urejanja prostora. Najprej je, ne da bi koga kaj vprašal, posekal odrasla drevesa. V razvitejših mestih po svetu to velja za skrajno nekulturno in tudi za prepovedano. Podobno naj bi v prihodnje, skladno s predlogom sprememb občinskega prostorskega načrta, veljalo tudi v Ljubljani, mnogi lastniki pa se na občino že sedaj obračajo za mnenje o poseku. Ob poseku je lastnik uničil še urbano opremo in gradbene ureditve obstoječega parka. Za rušitev obstoječega objekta bi lastnik potreboval gradbeno dovoljenje. Tega sodeč po izjavah predstavnika podjetja za Svet24 očitno nima. Pri izvajanju del se lastnik sicer sklicuje na investicijska vzdrževalna dela, za katera naj gradbeno dovoljenje ne bi bilo potrebno. To drži, vendar pa zakon določa, da to velja le, če ne pride do posega v konstrukcijo objekta in če se ne spreminjata namembnost in zunanji videz objekta. V primeru parka na Resljevi bo to res težko trditi.
Poseben komentar zahteva postavitev oglasnih panojev. Na splošno velja, da je oglaševanje v javnem prostoru pri nas zelo šibko regulirano, večina pristojnosti v zvezi s tem pa je dana občinam. Mestna občina Ljubljana je tako v občinskem prostorskem načrtu določila precej omejitev glede postavitve oglasnih panojev, vendar pa jih izrecno dovoljuje na gradbiščnih ograjah. Past se skriva v tem, da so določila glede gradbišč precej ohlapna, saj npr. trajanje gradnje ni omejeno, ni vedno nedvoumno kako se gradnja začne in kdaj se konča. Zato je zadnje čase ob že tako velikemu številu mirujočih gradbišč tudi vedno več drugih zemljišč ograjenih z gradbiščnimi ograjami, ki jih krasijo oglasni panoji. In to je, kljub razmeroma nizkim in stalno padajočim prihodkom od oglaševanja, sedaj očitno doletelo tudi nesrečni park.
Ker verjamemo, da namerna degradacija prostora ne sme postati praksa v naših mestih, in ker smo prepričani, da lastnik izvaja dela brez ustreznih dovoljenj, smo na Inštitutu za politike prostora podali prijavo na gradbeno inšpekcijo. Pričakujemo, da bodo skladno s svojimi pristojnostmi ukrepale tudi javne službe.
Fotografije: IPoP (CC BY-NC 4.0)
