Razmišljanje o okoljskih vprašanjih ločeno od drugih problemov je zelo enostavno in žal tudi precej pogosto. Tak način razmišljanja je še posebej razširjen v lokalnih in občinskih upravah, kjer različni sektorji pogosto delujejo ločeno drug od drugega. Primer, ki ga bom predstavil, ponazarja, da imajo lahko okoljsko naravnani posegi neželene družbene posledice, četudi jih skrbno načrtuje multidisciplinarna ekipa.
O primeru urbane prenove degradirane soseske Magdolna v Budimpešti se je že veliko pisalo in opravljenih je bilo več analiz, tudi podrobnejših.
Primer mi je predstavil György Alföldi, direktor multidisciplinarnega upravljalskega podjetja RÉV8 (www.rev8.hu), ki je bilo zadolženo za načrtovanje prenove.
V drugi fazi programa prenove soseske Magdolna je območje prejelo sredstva iz Evropskega kohezijskega sklada, kar jim je omogočilo prenovo najbolj degradiranih stavb. V eni od njih, ki je bila zgrajena leta 1890 je bilo 40 socialnih najemnih stanovanj v povprečni velikosti 37 m2, v njih pa ni bilo tekoče vode. Na zgornji fotografiji lahko vidite, kakšna je bila stavba pred prenovo in kakšna je sedaj. Ko se je lokalna uprava odločila za prenove te stavbe v javni lasti, so družine začasno preselili v druga stanovanja. Po prenovi pa so se lahko vrnili nazaj. Vsa stanovanja so opremili z vodovodom in kanalizacijo, poleg tega so vsa stanovanja dobila majhna stranišča in kopalnice, čeprav je obseg stanovanj ostal isti.
Na veliko presenečenje podjetja, ki stanovanja upravlja, stanovalci drage prenove in izboljšanih pogojev za bivanje niso sprejeli z navdušenjem, večina se jih namreč ni želela preseliti nazaj v prenovljena stanovanja. Razlog je zelo preprost, pod novimi pogoji morajo te socialno ogrožene družine plačevali dva do trikrat večjo najemnino, poleg tega pa so se povečali tudi stroški, ki sedaj vključujejo tudi vodo in kanalizacijo. Ob umanjkanju široko zastavljenega sistema socialnih najemnin je to za družine z nizkimi dohodki velika težava.
Primer jasno kaže, da gre fizična prenova stanovanj z roko v roki s socialnimi vprašanji. V najboljšem primeru mreža socialne varnosti krije zvišane stroške za najrevnejše stanovalce. Če pa ta mreža ne obstaja, lahko zvišanje stroškov povzroči spremembe v sestavi stanovalcev, saj so se socialno najbolj ogrožene družine primorane izseliti iz prenovljene stanovanjske soseske.
Za splošno sliko predstavljenega primera poglejmo spodnji graf.
Graf Clauda Jacquiera prikazuje, da je v procesu degradacije zgradbe in upadanja kakovosti urbanega življenja mogoče izbrati različne možnosti za prenovo. Z minimalnim vlaganjem je mogoče ustaviti nadaljnje propadanje in zagotoviti stabilno stanje zgradbe (A2 steady state), medtem ko se z velikim vlaganjem standard stavbe močno poveča, kar privede do gentrifikacije.(A3 gentrification). Težko je določiti višino investicije, s katero bi bilo mogoče zagotoviti pravo ravnotežje med primerno fizično prenovo z istočasnim upoštevanjem socialnega vprašanja (A2 coherent best practice). Splošno pravilo je, da dražja, kot je prenova, manjša je možnost, da bodo trenutni stanovalci ostali. To je mogoče preseči s sistemi socialne podpore, s katerimi se sofinancirajo zvišane najemnine za socialno ogrožene družine, tako da lahko ostanejo v svojem stanovanju tudi po prenovi.
Primer prenove soseske Magdolna kaže, da imajo lokalni posegi v socialno manj ozaveščenih in relativno revnih državah določene omejitve: celo prenove z najboljšimi nameni so lahko le delno uspešne, če ni zagotovljena mreža socialne varnosti.
Povezava do originalnega članka
Fotografije: Iván Tosics, RÉV8; graf: Claude Jacquier
